Ko božal te je sonca žar si bil kot kres ognjeno zlat; gorel je v soncu tvoj škrlat, omamljal je srce tvoj čar. Ko zvezde je prižgala noč in svet objel je sinji mrak, razlival ti si vonj sladak kot božji blagoslov krog koč. Zakaj mi sahneš, nagelj, vem: med korenine se je skril in sok življenja ti je pil črvič ostuden dan za dnem...