»Ko naraslo to vejévje, cvetje, Zažgali grmado smo tó: Mir imela duša bo nesrečna, Nazáj posléj več je ne bó!« »A ko pólnoč kládivo odbije, Pri stolu duhove vzbudí; Zopet kliče, toži, vzdiha nékdo Vso noč, dokler zor zarudí.« »Po menihe v mesto smo poslali, In prišli pobožni možjé; Pokropíli kamen z vodoj svetoj, Moliti začeli klečé.«