Okno v severu šklepeče ‒ kri zastaja ... gine glas ... Ah, to so vse one sanje, ki jih sanjal je poet ... temne, mračne in brezdanje. Mraz, to redki jim je cvet! v čas svetlobe dneva medle v nič njih ne izgubi se sled ‒ Spet so kaplje se sesedle, spet se je ponovil led.