telo (1.001-1.100)

na dom, na očeta, na brala, na ljubljenega,	telo	se ji je streslo, grenkoba ji je zalila grlo	A
pleča, kjer se je pojavila močna roka, stasito	telo,	povsod sem postal in nagovarjal. Vreča z bizantinci	A
strgali z njega obleko in zavihteli umirajoče	telo	‒ Visoko so planili zublji, zapršale so iskre	A
se nagnilo na levo, sta junaka vztrepetala.	Telo	je podrhtavalo, roka se je sama iztegala v daljo	A
je nekaj šinilo ob teh besedah skoz njegovo	telo,	skoz srce in mozeg.Toda ni se ganil; samo njegovo	A
Morda še oživi.« Dvignili so trdo	telo	na sani, hlapec je vozil korakoma in za njim	A
predeval iz levice v desnico. Vse je otrpnilo:	telo	in duša. Bil je človek brez volje, brez misli	A
grabežljive, lasje so ji štrleli ko bodice in njeno	telo	je bilo iznenada mlahavo, ne več polno in vitko	A
in prav nalahno, kakor da se ne premika moje	telo,	temveč zgolj misel, kot da me ne nosijo neslišna	A
površinsko spanje, ko počiva samo zleknjeno	telo,	duh pa ostane buden in neutrudno deluje naprej	A
Hitro me objemi, noč. Umiri mi dušo, omami moje	telo,	odženi moje privide, ki samo čakajo, da se vse	A
svet strknil v negibno, vznak položeno Tinetovo	telo	in v obraze belo oblečenega osebja, ki je prihajalo	A
kolena in zajokal tako krčevito, da je njegovo	telo	sunkoma podrhtevalo. Odpiranje vrat	A
krčevito objel z obema tresočima se rokama.	Telo	širokoplečega možaka se je treslo v nezadržnem	A
vso belo in prozorno, tako da vidi skozi njeno	telo	drevesa, grmovje in kamenje. »Odkod	A
Gradnikov rod in zase, zase najbolj. Njegovo trudno	telo	se komaj privleče do ležišča, burne misli v	A
plamenov. Krčevito ihtenje mu je pretresalo	telo,	čeprav se je sramoval in se trudil, da se pomiri	A
na desno in levo, kakor da išče sovražnika,	telo	se vzpenja in dviga: pod njim se pokažejo štiri	A
videti zgolj belina, čeljusti so se stisnile in	telo	mu je podrhtevalo kakor v tresavici.Lovrek je	A
svetega Lovrenca ... ali pa mu začno rezati v živo	telo,	kakor svetemu Jerneju ... Aleš je stanoviten,	A
je izlila vroča bolečina v srce in vse mlado	telo	je vztrepetalo.Vstala je in je zaklicala za	A
obrazi, kakor od zgrbljenega usnja; koščeno	telo,	žive oči, počasen jezik. Okrenil se je Jernej	A
na klancu; dolge noge so se mu tresle, grbavo	telo	mu je bilo sključeno, oči so strmele neumno	A
bi se bile prelomile, so se sključile noge,	telo	se je zvilo v znak, pesti so se stisnile in	A
Vzdigal se je trudoma; kakor brez kosti mu je bilo	telo	in ni hotelo ubogati.Oči so gledale v mrak in	A
niso bili več; življenje jim je bilo že potrlo	telo	in dušo, ostanki so se mukoma upirali spanju	A
nerazcepljenih v leno, strahopetno in sito	telo	in v osramočeno, zatajeno, lačno dušo?Strašna	A
Rekel ni nič posebnega. Vse	telo	je vsled prevelike žalosti in skrbi tako oslabelo	A
239 . / sestavljeno iz samih malenkosti, kakor	telo	iz atomov, luč iz utrinkov, ura iz hipov!Iz	A
spodrsnilo na travi in sem se zadela ob jablan. Vse	telo	mi je ihtelo in hladno mi je bilo v obraz.Hitela	A
nato je stopil korak nazaj in je premeril moje	telo	z začudenim in prestrašenim pogledom. ”O	A
gora se je privalil; ogromen, glavo debelo,	telo	trebušasto, noge težke in nerodne.Črno je bil	A
gospodična Judit!“ . / . / stran 39 . / Težko	telo	se je zibalo, prizibalo se je k durim; iskal	A
žalostni noči, ko šumi bukovje visoko tam ...“ Vse	telo	mi je spreletelo vroče, silno koprnenje.	A
se je ozrl moj veseli pogled na njeno okroglo	telo,	na rdeče roke. ”-- rad bi takorekoč utešil	A
k oknu; težka utrujenost mi je bila legla na	telo,	legla mi je tudi na dušo in jo je pritiskala	A
večernem soncu. Kako oduren je njen obraz, vse	telo	kako odurno!Stoji tam s kitaro v roki in brenka	A
prijatelj, vse! Nahranil si vsak dan svoje	telo	in si ga vsak dan izpraznil.To je bilo življenje	A
dekletce, razoglavo, z zmršenimi lasmí, tenko	telo	zavito v dolgo sivo ruto; plah otrok z velikimi	A
skriva strahote zdavnaj preteklih dni, v katerih	telo	ni živelo, še ne trpelo; s prižgano svetilko	A
razločil več križ, svetilo se je samo Kristusovo	telo.	Stopil je v cerkev in cerkev se mu je	A
Strah je še trepetal v njem in trepetalo mu je	telo.	Zamahnil je, toda mačka se ni prestrašila, plazila	A
plašno, tiho so stopale tenke noge in mlado belo	telo	se je vilo, je trepetalo. »Odkod je	A
plašno in pol gosposko se je vilo mlado belo	telo.	Sklonil se je globoko in je zgrabil	A
drobno okroglo glavo, na oči. In mehko belo	telo	se je vilo, mehke bele tačice so zamahovale	A
skočil na kupolo. Zgrabil je z obema rokama za	telo	in je bìls trdo okroglo glavo ob kamen.Kakor	A
navzgor, kakor pijano je plezalo in padalo,	telo	se je vlačilo po tleh.Toda glej, že se je hrbet	A
sredi noči in kamenja. Treslo se mu je vse	telo	od strahu, od zlobe. Napotil se je in je plezal	A
strah ga je bilo, od zlobe se mu je treslo	telo.	»Idi, idi, vrag!«	A
razlezel se je obraz in se je smejal prešerno, vse	telo	je trepetalo od komaj pridržanega smeha.	A
zastokal je tudi Tone, zakričal. Zgrabil je	telo,	ki je ležalo mirno, zasadil je nohtove vanj	A
dokler niso omahnile roke. Nato je zgrabil	telo	z obema rokama, vzdignil je in je zamahnil;	A
in se je prestrašil in je izpustil razbito	telo;	padlo je v kri in zabrizgnilo je naokoli.Potok	A
potoka, ubežal!... A tam, glej, se je zganilo	telo,	vzdignila se je glava in zasmejale so se mu	A
mogel prijeti. Šel je dalje, da bi poiskal	telo;	na kupoli se je svetilo, ali bil je bel kamen	A
je hodila mati počasi po blatni cesti; njeno	telo	je bilo sključeno, kakor da bi nosila na ramah	A
stala pred njim; a mahoma se je streslo vse	telo,	vzkriknila je z glasom, ki ga nisem poznal.	A
spoznanja!« Zaupanja polno je bilo njegovo srce;	telo	pa je bilo staro in slabo in se je krivilo pod	A
in je legel in je takoj zaspal, kakor da bi	telo	omahnilo v smrt ter ugasnile nenadoma vse misli	A
bile uprte v nebo, roke sklenjene na prsih;	telo	je bilo čisto belo, tako da se je svetilo iz	A
podbradek se je tresel, stresalo se je vse ogromno	telo.	»Take so, no, poglejte... pride k revicam	A
godu je bilo, ko jo je pobožal prvikrat; njeno	telo	je bilo močno, že pol razvito; obraz je bil	A
rdela, zgenila se je roka, ki je ležala v roki,	telo	se je stiskalo k telesu, ustnice so se bližale	A
z enim samim pogledom je objela Tina njeno	telo,	njen obraz, njeno obleko in videla je, da je	A
ženska; obraz je bil poln svetlobe in veselja,	telo	je kipelo v bujni mladosti pod tesno, napeto	A
odeja na tleh, na tleh je ležala tudi srajca in	telo	je bilo razpraskano od nohtov, drobna kapljica	A
nanjo in so gledale prešerno, hudobno - bujno	telo	je bilo oblečeno v tesno obleko, da so kipeli	A
bila uboga srajčka vsa umazana in zašita; ali	telo	je bilo belo in nežno, komaj so poganjale mlade	A
sklonil globoko. Na postelji je ležalo mlado	telo,	nelepo in grbavo, in vilo se je in je trepetalo	A
okno, kjer je sijalo sonce in je vabilo... Njeno	telo	je bilo že čisto skopnelo.Tenke, skrivljene	A
šepečeta zaljubljene besede ... ustnice se bližajo,	telo	se stiska k telesu ... Da bi mogel stopiti	A
bi najrajši z enim samim pljunkom izpljunil	telo	in dušo, sebe vsega nekam v temo in v nič.Umil	A
lica udrta, ležé oči v globokih jamah, kloni	telo,	omahujejo noge ...Ne hodi tja, tudi lepih deklet	A
vsakdanjega življenja... Moji prsti se krčijo,	telo	se pripogiba.V njegov tilnik so se zasekali	A
zemlje in v prvi vrsti daleč stran od ljudi.	Telo	ni živelo v njem.Tavalo je bogvekod; jaz se	A
spoštovanja... Čudno je, kako se navadi človeško	telo	na gnoj in blato. A na skrivnem se je moje	A
stopnicah sem začutil navadno, kako se mi je začelo	telo	stresati, kako so se napenjale moje ustnice	A
Podnevi je hodilo po mestu samo še moje mrtvo	telo.	VIII	A
nekaj nejasnega; zdaj pa zdaj se je streslo moje	telo,	kakor v pričakovanju oddaljene, še nepoznane	A
prizibala senca ob visokem zidu; sključil sem	telo,	stisnil ustna ter zasadil vanjo svoj odprti	A
Očitno je, - moja duša ni na svojem mestu in	telo	ji je samo v nadlego. Ali to ni najžalostneje	A
kako se je treslo na njegovih prsih vse drobno	telo.	”Izpusti no, nikar se ne boj, ne bodo te	A
slišal; ne s solzami ni jokal, ne z ustnicami,	telo	pa se je stresalo od mraza; daleč so bile njegove	A
stala med durmi. Od začetka je bilo njegovo	telo	kakor leseno, še z mezincem ni mogel geniti	A
so se svetile v jutranjem mraku. Vse njegovo	telo	pa je bilo težko in nerodno, ne mogel bi se	A
človek; zobje pa so šklepetali in trepetalo mu je	telo.	”Ničesar se ne bojim!“ je govoril trepetaje	A
vztrepetal, čudna groza mu je legla v srce in na vse	telo.	Zastokal je hripavo, zamolklo, kakor pod očmi	A
jih spi tam v jamah! Vsi pridite - nate moje	telo	in mojo dušo!Stori, Beti, kar poželi tvoje razžaljen	A
lahko bi jih bilo tudi samo dvajset. Res je bilo	telo	precej rejeno in okroglo, toda oblike so bile	A
sprejela rožo. Mrtve so visele roke ob životu,	telo	pa je omahnilo, obraz je prebledel.Jareb se	A
vztrepetalo od tihega joka vse njeno drobno	telo.	Vzdignil jo je kakor otroka in ni mogel izpregovoriti	A
rokavih tupatam s temnejšim platnom zakrpana.	Telo	se ji je stresalo od ihtenja, izza prstov pa	A
gozdu. Ozrl se ni nikamor, mislil ni ničesar;	telo	pa mu je od trenotka do trenotka zatrepetalo	A
in poklicu ... V živem ognju je trepetalo moje	telo;	zunaj je naletaval sneg in burja je trkala na	A
razvijati hitreje in ne drugače, kakor se razvija	telo;	slovensko gledališče mora ostati za zdaj pod	A
Treba je, da živi duša in treba je, da živi	telo.	Jaz sovražim kompaktno večino in se redim; ti	A
dasi so njegove noge slabotne in je njegovo	telo,	kakor telo vsakega odličnega rodoljuba, krepko	A
njegove noge slabotne in je njegovo telo, kakor	telo	vsakega odličnega rodoljuba, krepko razvito	A
uidem nikoli. Iztegnil se je vrat, ogromno	telo	se je zazibalo in valilo se je v hrib s čudno	A
izobražen. Krepko, . / . / stran 91 . / sloko	telo,	ponosna hoja, odkrit, skoro drzen pogled, zvonek	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani