telo (1.201-1.300)

blaženi toploti . / . / stran 184 . / trepeče	telo	...Zakaj stojiva.	A
onkraj parka; nalahko se je zibalo njeno sloko	telo,	črna boa se je vila v vetru pod njenim vratom	A
pajčolanom si je zakrivala obraz z robcem in	telo	je zadrgetalo časih, kakor v ihtenju. Trdo	A
uslišal Bog ...“ Govorila je naglas; njegovo	telo	je bilo še bolj upognjeno, sključeno v dve gubé	A
veter, so vzdignile štiri roke tisto drobno	telo	in so ga položile na posteljo.Nikoli več se	A
štiri roke, da bi položile na posteljo to gnusno	telo!	-- sem mislila in upala sem v trepetajočem srcu	A
Vstal sem in sam ne vem, zakaj je bilo moje	telo	tako slabotno in zakaj se mi je meglilo pred	A
smehljaj in hotel sem te nekoč vso -- to tvoje	telo	in ves tvoj pogled in vse tvoje misli!Zdi se	A
smeh podoben stokanju bolnega človeka. Njeno	telo,	suho telesce je bilo skrčeno, da so bila kolena	A
zadaj z okrvavelimi nogami. Bolelo jo je že	telo	in zibalo se ji je pred očmi: Mislila je, da	A
dolini in jih zdaj nikjer več ni bilo. Samo	telo	se je še stresalo - kakor se stresa listje v	A
je šla po hribu, je zrasla čez noč in sloko	telo	se je polagoma izlivalo v nežne ženske oblike	A
trudno in otožno; sedla sta na klop, čisto tesno	telo	ob telo in sta zatisnila oči.Zdramila sta se	A
otožno; sedla sta na klop, čisto tesno telo ob	telo	in sta zatisnila oči.Zdramila sta se šele, ko	A
je stopila dama, ogrnjena v dolg plašč. Njeno	telo	je bilo kipeče, telo mlade žene, oči so gledale	A
ogrnjena v dolg plašč. Njeno telo je bilo kipeče,	telo	mlade žene, oči so gledale toplo, razposajeno	A
vzdignilo, velika moč se je izlila v njeno drobno	telo.	”Pojde!	A
stran 172 . / Duri bodo ostale odprte, drobno	telo	bo sedelo na klopi, glava bo klonila proti kolenom	A
me v mrtvašnico!“ Legla je na posteljo, vse	telo	je bilo utrujeno, mrtvo; roke so legle težko	A
perotmi zamahujejo, topel dih diha v lica. In	telo	je tako prijetno trudno, tako lepo je leglo	A
“ Glas je ugasnil, ugasnile so tudi oči in	telo	je omahnilo ... Trda roka jo je prijela za	A
Samo še prosil je njen glas, tih in slab;	telo	je trepetalo, belo, nežno, še čisto otroško	A
je trepetalo, belo, nežno, še čisto otroško	telo.	Zdravnik je bil odgrnil odejo.	A
obenem; sama je čutila, kako ji je trepetalo	telo.	Prišel je tisti čas, le še malo ur, Metka	A
in tudi to se je izvršilo popolnoma gladko.	Telo	je trepetalo od vesele razburjenosti, roka pa	A
je, ali moči ni bilo v nogah, trudno je bilo	telo.	Trudna, Metka, ob tej sveti uri, ko se napravljaš	A
kadar je srce oznanjalo zgodnjo pomlad; ali	telo	je bilo zakopano do vratu, noge se niso genile	A
izgovorjenih, nista razumela. Ni bilo potreba;	telo	je samo govorilo telesu ... Grivarju nikoli	A
omadeževane so njene roke, gobavo je njeno	telo	...Sanjaj, upaj, ljubi -- nikoli več ne bodo sanje	A
je oblivala kakor z nebeško glorijo to gibko	telo	in široki, beli klobuk in pentljo v laseh in	A
zaklenjene. Glava je klonila pod težkimi lasmi;	telo	je bilo tanko in nežno, kakor telo trinajstletnega	A
težkimi lasmi; telo je bilo tanko in nežno, kakor	telo	trinajstletnega otroka. Nasmehnila se je	A
ustnice. Grivarja je izpreletela v obraz in v	telo	čudna sladkost; okrenil se je, ker se mu je	A
gnus, plamen brez gorkote, beseda brez glasu,	telo	brez duše!Tako je bilo zapisano na okamenelih	A
svojo trdo in mračno pot, tako je šlo z njimi	telo,	priklenjeno nanje.Koj v prvem trenotku, ob prvem	A
je izpreminjalo polagoma v glasnejši smeh.	Telo	se mu je stresalo v enakomernem taktu, kakor	A
kadar se je vračal iz tvornice, je bilo njegovo	telo	za troje kapelj krvi siromašneje: eno kapljo	A
tla in je jokala, da se je stresalo vse drobno	telo.	Nikogar ni bilo, da bi se sklonil k nji in	A
mogla. Zakleto je bilo; njeno drobno, bolno	telo	je bilo na vrvi, in kadar se je hotela odtrgati	A
ležala na dnu srca, kakor bi mu kdo prikoval v	telo	nekaj težkega, neznosnega.In vsi drugi, obe	A
pa ni čutil tiste obupne žalosti, ki uničuje	telo	in leži na srcu kakor težak, mrzel kamen, katerega	A
se vrnem!“ Odhitel je glasno sopeč in rejeno	telo	se je zibalo neokretno. ”Kje je mož?“ je	A
stran 10 . / Življenje, ki ga živi to betežno	telo	zunaj pod glasnim soncem, je le medel odsvit	A
sram. Rajši bi očitno razgalil svoje grešno	telo,	nego da bi bratu le za ozko špranjo odprl duri	A
bom mislila nate, o dragi... kjerkoli bo moje	telo,	moje srce bo pri tebi!“ ”Drugo besedo sem	A
se je izluščilo iz polumraka to dolgo, suho	telo	ter stopilo predme resnično in razločno; preko	A
je potipal za roko, toda izpustil je takoj;	telo	je padlo na slamo, glava je butila ob trda tla	A
me preganjali od kmeta do kmeta, je bilo moje	telo	vse marogasto; nisem se zmenil veliko, dasi	A
drugi dan in še bolj sključeno je bilo njegovo	telo,	še težje so bile njegove noge in še niže je	A
Prokleta!« Udaril je vdrugič,	telo	se je krivilo, mišice so pokale pod potno srajco	A
. / stran 53 . / je tako brž postaralo vaše	telo	in da se vam roke tako tresejo? - Če	A
vztrepetal; silen ogenj se je razlil v njegovo	telo,	v njegovo kri, visok plamen je švignil proti	A
sedemnajstletno, komaj razvito dekle. Njeno	telo	je bilo vitko in gibko, njene kretnje so bile	A
zapravljal denar in samega sebe in svojo moč in svoje	telo	in svojo dušo... kakor delam jaz...“ Helena se	A
smejal se je hrupno, da se mu je stresalo debelo	telo.	Kolikor več je pil, tembolj je bil zgovoren;	A
roka je bila tako mrzla, da se je streslo njeno	telo	v mrazu in strahu.Govoril je o divjem, krasnem	A
vsakdanjega, toda pred njo mu je vztrepetalo vse	telo;	skoro se ni zavedal, ko je pokleknil na koleno	A
upadajo, roke omahujejo in noge se tresejo;	telo	se upogiba in pada, a duša hodi po svoji krasni	A
glasnejši in prešernejši, vztrepetavalo je vse	telo,	glava se je nagnila nazaj in beli slamnik se	A
odšla po beli poti z urnimi koraki, a nežno	telo	se je še zmerom stresalo od veselega, prešernega	A
prilepek na nosu, tudi tisto neznatno, neumno	telo	je bilo na svetu samo zategadelj, da je izrastel	A
odkruši ob najrahlejšem udarcu ter pokaže golo	telo	plahega, trepetajočega otroka.Neki zdravnik	A
da se je meni tako čista razodela. Na moje	telo	in moje srce je zapisala svojo matematično formulo	A
tistega ognja. . / . / stran 276 . / Moje	telo	samo se je bilo najbrž uprlo, mi je ukazovalo	A
Navsezadnje pa mi je samota legla kakor težka noč na	telo	in dušo.Kadar sem se vzdignil, da bi stopil	A
pokazali beli zobje, in videl sem, kako se je	telo	narahlo streslo v tihem smehu.Oči so se veselo	A
je molilo od prečistega veselja. Tisto gibko	telo,	pod haljo koprneče, kipeče, je bilo kakor evangelij	A
sva sedela drug poleg drugega, čisto blizu,	telo	ob telesu, tisto uro se je zaljubila vanjo moja	A
življenje en sam brezčuten boj; izkrvavelo mi je	telo,	- in kaj je pridobila moja duša?Kakšno je plačilo	A
vzdignila glavo; ves njen obraz je bil objokan,	telo	je sunkoma vztrepetavalo od ihtenja ...Vzbudi	A
trepalnice na oči in prijetna toplota mi je objela	telo;	skrčil sem noge in se zavil tesneje v odejo	A
glavo in zibal enakomerno svoje svetlo, rejeno	telo.	Ko smo dospeli do Ruš, se je bilo že popolnoma	A
je bila v zadnjem letu jako izpremenila; nje	telo	je bilo močno in polno, ognjena, krasna rdečica	A
drugega, bi me bili pobili s pestmi na tla ...	Telo	mi je docela obnemoglo in udje so mi bili kakor	A
kadar umrjem ...“ . / . / stran 235 . / Moje	telo	se je skrivilo pol od razburjenja, pol od slabosti	A
je takorekoč vse . / . / stran 238 . / moje	telo,	kajti čutil sem na vseh svojih živcih vsak najmanjši	A
bilo v začetku; pozneje me je pričelo boleti	telo	ob desni strani, na kateri sem navadno ležal	A
sem se nekoliko dvignil, me je zabolelo vse	telo	...Potipal sem se od prsi do kolen ter zatisnil	A
Potem nisem več vstal. Tudi moje	telo	je postalo bolj neobčutljivo in leno; vznemirjal	A
z vso močjo so objele železne roke vse moje	telo	... Ali sredi neznosnega strahu in trpljenja	A
je posteljo in na postelji sesušeno, odurno	telo.	Sredi svoje samotne sreče je vstala, odprla vrata	A
Ti si mi dala svoje sladke očí, svoje lepo	telo,	ali jaz sem napolnil tvojo dušo z večjim bogastvom	A
skorja lepo rumena ... O mati, zdaj vem: tvoje	telo	smo uživali in tvojo kri smo pili!Zato si šla	A
vračala sta se proti domu. Pri hoji je sključil	telo	v dve gubi in omahoval z nogami, kakor bi iskal	A
Krištof je ležal tiho in nepremično.	Telo	se mu je zdelo težko in nerodno, kakor bi ne	A
ležal tam in tiho so mu kapale mrzle kaplje na	telo,	na obraz.Pod glavo sva mu položila culo s knjigami	A
v roki je držala tanko steklenico. In njeno	telo	je bilo mirno kakor kip in lep je bil njen obraz	A
Vdrugič se je zvilo in je zadrgetalo drobno	telo,	tenek glas je zastokal izza plenic. Pobegnila	A
velike zakrvavele oči. Čakal sem, dokler se	telo	ni zibalo več, nato sem šel v mesto.Drugi dan	A
nikoli nisem videl, ko je bilo bolno moje trudno	telo	in si je zaželelo malodušno srce vsakdanje sebične	A
salonsko suknjo, ki mu je preozka, zato ker je	telo	zelo zavaljeno.Noge so tenke, oblečene v črne	A
počasi, živo še v grobu, to moje življenjaželjno	telo,	počasi, kos za kosom, dokler ne segnije poslednji	A
gledal za njim, ko je odhajal proti peronu. Dolgo	telo	je bilo sklonjeno, pleča so bila ozka, rame	A
brez sape, mrtev. Vse je otrpnilo v njem,	telo	je bilo kakor od kamna; nobenega vzdiha ni bilo	A
lahko in mirno, kakor po preprogi; njeno gibko	telo	se je v bokih narahlo pozibavalo.On je držal	A
beseda ni bacil, da bi poleg duše zastrupila še	telo.	Vse je bilo v meni, le spoznanje mi je dala tista	A
obresti, kako bi privezal otroka na to staro	telo?	Kaj bi storil, človek?	A
nekaj mehkega, toplega, razkošnega, -- in moje	telo	je vztrepetalo ... -- -- -- -- -- -- -- -- --	A
rana bila. Občutil je edinole, da mu je celo	telo	kakor od namočenega ila in da mu leži na trebuhu	A
tesno na ude ulito obleko, tako da je bilo njeno	telo	še bolj vitko, otroškonežno, skoro prešibko	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani