Nogé so se ji tresle, izmaknila jih je iz stremenov in trudna uničena je zdrsnila iz sedla v travo. Legla je na zemljo, pomislila na dom, na očeta, na brala, na ljubljenega, telo se ji je streslo, grenkoba ji je zalila grlo, udrle so se solze in plakala je, kakor bi se zvijal ubog črviček v prahu brez nade, pohojen in boreč se s smrtjo. Ni se ozrla za konjem, ki je ril skozi trstje in iskal vodé v zelenih kalužah.