sodnik (101-200)

je zažvenketalo po tleh. - Oprostite gospod	sodnik,	je s tresočim glasom vzkliknil. Ampak naše vino	A
Tega si v svojem domu ne dovolim reči.	Sodnik	je skušal popraviti žaljivko: -	A
nazaj, da ne bi skočila gospe sodnikovi v lase.	Sodnik	je uvidel, da je strahotna blamaže, če se njegova	A
je njen mož najbolj podkupljiv in pokvarjen	sodnik	in hlapec in ne vem kaj še vse.Menda sem jaz	A
laškega poeta iz ljubosumja napadel. Menda sta se	sodnik	in oče krčmar pod mizo valjala, ruvala in grizla	A
vendar udeleženca pri blamaži. In Adama ima	sodnik	najbrž še posebej v želodcu. -	A
začel veliki lov na vsakršno hudičevo zalego.	Sodnik	je dan na dan na poti.Utrujen, zbit in splašen	A
On je bil tam, kjer ga noben ovaduh in noben	sodnik	ne bo poiskal: med bedri.Noč za nočjo v njihovem	A
Zaradi Njega. Tudi	sodnik	po svojih krvavih poteh v okolici. Generalka	A
vedeti, kakšno gadjo zalego si redi na prsih.	Sodnik	in nekateri mestni svetovalci so že zdavnaj	A
kajti mož gre zdaj na galejo. Galeja, je rekel	sodnik.	Galeja. 19	A
telesno kaznovan na sramotnem odru. Ne da bi kak	sodnik	izrekel kazen, pa čeprav krivično, zato reče	A
Vam pa ne bom povedala nič.	Sodnik,	Stelzl po imenu, je spil požirek vina, oči so	A
- O, je zaklical	sodnik	Stelzl, pa še kakšen bestijalni zločin je zapeljati	A
zlato verigo na prsih, kaj si ta drzne, je rekel	sodnik	Stelzl, Dolničar je prikimaval: res je, razumel	A
krohotajočih se gospodov. Izvedeti bo treba, je rekel	sodnik	Stelzl in si obrisal solze, ki so mu privrele	A
Svoj delež krivde brez dvoma nosi tudi mestni	sodnik	iz Landshuta, močno spoštovani in pravični gospod	A
meščani Landshuta, med njimi najuglednejša mestni	sodnik	Oberholzer, pivovarnar Wittmann, ki bo še leta	A
znano gostoljubje do ogrskih romarjev. Mestni	sodnik	je vljudno vprašal, od kod je gospod doma.S	A
- Ta pa je, je zadovoljno rekel mestni	sodnik,	ta je pač italianissimo!In je potrkal s pivskim	A
- Kako, nič? je rekel mestni	sodnik	Franz Oberholzer.Celo mesto Angležev se guglje	A
med njimi... Na tem mestu je rekel mestni	sodnik	Franz Oberholzer: -	A
drugih pričevanjih naj bi na tem mestu mestni	sodnik	Franz Oberholzer razbil vrč.Treščil naj bi vrč	A
sestaviti. Vendar je malo verjetno, da bi bil prav	sodnik	tisti, ki bi razbil vrč. Pričevanj je bilo namreč	A
- Katerega leta je bilo to? je vprašal	sodnik,	ki je bil natančen človek in se ni dal zmesti	A
- Ima nas za norce, je nadaljeval mestni	sodnik,	misli, da ne znamo šteti. -	A
- Če to ni od sile, je vzkliknil mestni	sodnik	Franz Oberholzer in zdaj je morda res treščil	A
da očak Tobija pač rad govori v alegorijah.	Sodnik	je stopil k Janezu. -	A
vrč poln njegovega piva, on je razbil vrč.	Sodnik	tega pač ne bi bil smel storiti, ne glede na	A
landshutskimi meščani, za katere je odgovoren mestni	sodnik	Franz Oberholzer.Najprej je pomislil, da je	A
vrata, kjer ga čakajo mestni svetniki in mestni	sodnik	v črni svili, da, tam na konju sedi sam deželni	A
posvetoval z romarskimi starešinami. Mestni	sodnik	je častivreden mož, to vem, je rekel, ker sem	A
dol. Prav, so rekli svetniki, vendar bo mestni	sodnik	zahteval opravičila.Prav, je rekel posestnik	A
starešine pa so smeli v pivniško dvorano. Mestni	sodnik	Franz Oberholzer, ki je slabo prenašal življenje	A
- Najbrž, je rekel	sodnik	Franz Oberholzer, je tudi to njihov narodni	A
se, da opravičila izrečejo, ko bodo izpuščeni	sodnik	Oberholzer, pivovarnar Wittmann, popotnik Jokl	A
mestno hišo, pred sodnika Franza Oberholzerja.	Sodnik	je menil, da bi ga lahko pri priči obsodil na	A
kakšen mesec, lahko pa tudi več, je odgovoril	sodnik.	Lahko pa se potem tudi pritoži, če se mu bo zdelo	A
vodo, včasih kuhano repo in kos mastnega mesa.	Sodnik	Oberholzer ni bil tako trdega srca, lahko bi	A
Koroškem, Windisch ga je spravil v ječo, ne	sodnik	Oberholzer, in on, Simon Lovrenc, hudodelec	A
napravili toliko preglavic. Resnici na ljubo,	sodnik	si je moral priznati, je pravzaprav pozabil	A
seveda, kako neki bi mogel vedeti, da je to	sodnik	Oberholzer.Ampak z njegovega stališča ali ležišča	A
kje so zlati preroki na njenih zlatih zidovih,	Sodnik	sveta s Knjigo življenja, kje je Liber vitae	A
vsako jutro teče, vsak večer, morda tudi njen	sodnik,	tisti modri mož, ki ga ceni, ki ga ceni črka	A
pripovedovati o najnovejšem primeru, ki ga je njen modri	sodnik	razreševal danes dopoldne na sodišču.Že obsojeni	A
Kriterij, ki ga je postavljal njej dragi	sodnik,	je bil jasen, in to vprašanje je tudi zmeraj	A
je bližal, Peter je bil vse bliže. Sivolasi	sodnik	jo je hotel imeti ves čas ob sebi.	A
Gradnik, ničesar nisi razumel. Sivolasi mož,	sodnik	z visokimi moralnimi nazori, ki je spoštljiv	A
Zadnjič je bil v družbi neki jurist, ki je	sodnik	na tukajšnjem sodišču.Pripovedoval je zanimive	A
ki je bil menda pred sodiščem silno predrzen.	Sodnik	domneva, da se je možakar zanašal na apelacijsko	A
takšna zločinstva pač nimajo posluha. Rekel je	sodnik,	da ne razume, zakaj mu takšne tipe izročajo	A
dogodka sploh ne bi bilo prišlo. Preiskovalni	sodnik	ga je prosil, naj to razloži.Erdman je odgovoril	A
bo poiskal tisto žogo ... Žogo? je vprašal	sodnik.	Kroglo, je rekel Erdman, svet.	A
leži v jutranji temi in se prepušča angelu zla.	Sodnik	ga je skušal zaustaviti.Kje je spoznal Ivana	A
mrtvega človeka in mu meri pulz, udarce srca.	Sodnik	se je spogledal z zapisničarko.Še enkrat je	A
spodaj med drobci stekla vodil žogo, smešni	sodnik	je poskakoval okrog njega in žvižgal, zdaj je	A
Vidakovića, še prej pa Vidaković jelena. Njegov prvi	sodnik	je bil zaradi deda, drugi zaradi njega samega	A
Ni šlo, vrnil se je. Vseeno, še noben	sodnik	mu ni ušel, tudi Štiftar mu ne bo. »Zakaj	A
je, Vidaković je umrl šele čez nekaj mesecev.	Sodnik	pa ga je obsodil na deset let, deda.Mrzli je	A
ded Vidakovića, še prej pa Vidaković jelena.	Sodnik	je Mrzlemu, ki takrat še ni bil Mrzli, ampak	A
je samo, da je svinja, kar je v resnici bil.	Sodnik	je imel pričo, svojo ženo, ki je tudi stala	A
jelenu in ded Vidakoviću. Čakal je, da bo šel	sodnik	na lov.In šel je.	A
gonjači so gnali divje svinje, psi so lajali,	sodnik	je dvignil puško, da bi ustrelil svinjo.Ivica	A
Prišel je čisto za njegov hrbet, in preden je	sodnik	ustrelil svinjo, je Ivica ustrelil njega.V glavo	A
štiri leta in pol. Zdaj ga je sodil neki drug	sodnik	iz drugega kraja, kajti grožnjo Mrzlega, da	A
vstanite, in odslej je bil Mrak zanj samo še	sodnik.	Tako kakor sodnik Štiftar, ki je še čakal v vrsti	A
je bil Mrak zanj samo še sodnik. Tako kakor	sodnik	Štiftar, ki je še čakal v vrsti, nekje zunaj	A
škarjami v rokah in govoril: Obtoženi, vstanite.	Sodnik	Alojz Mrak, vstanite.Obtoženi ni mogel vstati	A
frizerja in njegove še bolj mrzle oči. Nisem	sodnik,	je naglo govoril in hlipal, knjigovodja sem	A
Virman sem, Virmanček mi pravijo.	Sodnik	Alojz Mrak, je rekel Mrzli, Predsednik Mrak	A
katere sodi prosto ljudstvo vse drugače nego	sodnik,	ki se drži zakona.Naj nastane kje kakšen poboj	A
Rožanec molči. »He, boš govoril, grdoba, če te	sodnik	vpraša!« Rožanec ne odgovori nič.	A
napravili gospoda velik lov po gori Sv. Florijana.	Sodnik,	davkar, pri stav, zdravnik, sploh vse, kar je	A
burkami se je hitro hodilo. »Možje,« se obrne	sodnik	proti kmetom, »kdo pozna dobro kraj?Oče Rožanec	A
lovec, vi nas boste razvrstili.« »O gospod	sodnik,	« se ponižuje mož s klobukom v roki, »bil sem	A
bila ves lovež dva zajca; enega je ustrelil	sodnik,	drugega pa kratkovidni davkar, ki je ponosno	A
Pri sodišču se je vse gladko uredilo, in	sodnik	je razložil mlademu gospodarju, s koliko skrbnostjo	A
kosila skupaj in se kmalu odpeljala proti domu. »	Sodnik	meni,« je dejal Gašper, »da naj bi se jaz kmalu	A
zakrivil, z nemirnim srcem, kdaj ga pokliče	sodnik	pred sodni stol. Pisatelj Ivan Sok je sedel	A
razlagati, da je v svojih zadevah vsak najboljši	sodnik.	»Tukaj pa se ločita najina pota,« je končal.	A
ki so storili krivico vam? Kaj bi bilo, če bi	sodnik	rekel tožniku, da se mu je krivica res zgodila	A
Čemu pa so sodišča?« »Ljuba moja, ti nisi	sodnik,	Bog bo sodil.« »Seveda, če ne moremo priti na	A
tisti dan, ko je umrla vaša teta?« je vprašal	sodnik.	»Jaz se ne spominjam več, ali sem bila doma	A
rdela. »Le natančno in resnično,« je opominjal	sodnik,	»da si olajšate morda krivdo in kazen!Od koga	A
ste dobro znani s tem mladeničem?« je menil	sodnik.	»Služila sem pri Gričarjevih,« je dejala Cila	A
pogumno. »To sem si takoj mislil,« je dejal	sodnik;	»zatorej ni tako razbremenilno to pričanje,	A
dolži in tožari za stvar, ki njih nič ne briga.«	Sodnik	ga je poučil, da ne gre za to, kdo je dedič	A
/ »Torej ste vi, gospod Petan,« je vprašal	sodnik,	»kar sami vzeli?« »Kar je bilo mojega.«	A
dediščine sam sebi, in počakati, da mu prisodi potem	sodnik	primerno pokoro. Ali je povedal po pravici,	A
dominus, grof Urh, Bog ga živi mnogo let ‒ gospod	sodnik,	upam, da nimate nič zoper to, da mu trikrat	A
motilo. Predstavljala naj bi se poslednja sodba,	sodnik	naj bi igral Boga Očeta, Hajdinger sam bi se	A
tako rekoč stalen ud modrega svetovalstva.	Sodnik	bi bil sklenil sejo, da ni Hajdingerja tako	A
doktor ravno tako dobro kakor jaz ali pa gospod	sodnik.	Kajti magistru Petaciju in ne meni daje mesto	A
bi jo bil vsak sam sprožil. Vesel je sklenil	sodnik	posvetovanje in potrkal ob mizo s palico, znamenjem	A
družinski dogodki so izpodrinili visoko politiko.	Sodnik	pa je pozval magistra Petacija k sebi in ga	A
slabših pa mnogo več.« »Prijatelj moj,« je dejal	sodnik,	»vzemiva najboljših, kar si jih vaša učenost	A
sluga sodniku pismo s podpisom Jana Vitovca.	Sodnik	pregleda pisanje in čelo se mu nagubanči. »Menda	A
možje in ugibali, od kod bi se bilo napada bati.	Sodnik	pa je hitro storil svojo dolžnost, in ko so	A
dobrotnikov.« Med tem časom pa je vstopil mestni	sodnik	s Petacijem in dvema svetovalcema in pričelo	A
V svoji pisarni pa se je živo razgovarjal	sodnik	s Hajdingerjem in drugo, mnogo važnejšo in ponosnejšo	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani