pismo (701-800)

skozi okno, premislila se je ter je spravila	pismo	v miznico. IV	A
Kačur! Tako čudno in modro govorite, kakor Sveto	pismo,	pa ste otrok, da se Bog usmili!“ ”Kaj sem	A
Ko je stopil Kačur v svojo izbo, je ugledal	pismo	na mizi. Župan mu je pisal, da bi rad govoril	A
se je nasmehnil in je napisal Ferjanu dolgo	pismo.	”Vem, da pride!“	A
spet pisanje!“ Stopil je k polici in je odprl	pismo;	pogrelo ga je, toda kazal je miren obraz.	A
kakor kamen, oddal postrežčku in zraven še lepo	pismo,	v katerem bi z vso skromnostjo in na takten	A
nebesa pečat na tega mojega življenja žalostno	pismo!	Prenašal sem papirje iz izbe v vežo, iz veže	A
in vesel je bil, da mu je pisal tako imenitno	pismo.	”Jaz nisem stradal nikoli in tudi ne bom	A
dal deset goldinarjev, župnik ji je izročil	pismo	na gospoda v mestu, ki bo preskrbel Lojzetu	A
oglasila se je vest. ”Kar govori, le pokaži	pismo!	“ je prigovarjal hudobni duh.In se je sklonila	A
In se je sklonila, nesrečnica, in je vzela	pismo	izpod klopi in ga je vzdignila visoko.Ubog zmečkan	A
spoznanje! Če je pravica, ali ne pravica: staro	pismo	je, potrjeno in veljavno!“ Molčal je, gledal	A
življenje ...!“ Vstala je in vzela iz šatulje drobno	pismo.	”-- -- Ko bi bil vedel, da ste tako blizu	A
nezvestobice - kakšno hudodelstvo?“ ”Ali vpije	pismo	od daleč, od koga je in kaj da je?Zdaj bom trepetala	A
oddaljuje z globokimi pokloni. Doma pa napiše	pismo:	”Ljubi moj sin!	A
gospod Zadnik! Tam so časopisi; dovršim takaj to	pismo,	- oprostite me za par trenutkov!“ Zadnik	A
potih in da sem pisal včeraj tisto malovredno	pismo?	Ne blêdi, Kosirnik, zakaj bi ne hodil po	A
solidno kakor prej. Časih ga je obšlo, da bi pisal	pismo,	ali ko je vzel v roko pero, mu je bilo nerodno	A
pričakovanju... Ko se je vračal domov, je vrgel	pismo	v nabiralnik. * Drugo jutro ga	A
najlepšega v svojem srcu... V tej uri bo čitala	pismo	-- Stresel je z glavo ter se silil, da bi mislil	A
vdana ljubezen... Nekega popoldne je dobil v urad	pismo;	Helena ga je vabila v kratkih besedah, da naj	A
so ležali tam ... Nekoč pa je šel in je oddal	pismo;	mraz mu je bilo in bolan je bil ves; domov bi	A
	PISMO	Čudil se boš morda, da Ti pišem tako mirno	A
mano ali za mano. Ali to drobno, neparfumirano	pismo!	V teh črnih, okroglih potezah, zdi se mi, leži	A
pač še visi na svojem mestu. Kadar dovršim to	pismo	in uredim v naglici še nekaj stvari, odrinem	A
-- -- -- -- -- -- Anton Maj je prečital	pismo	z mirnim, nekoliko začudenim glasom, in ga vrgel	A
izročila Minca drobno, parfumirano, črno obrobljeno	pismo.	Tam mi je pisala Olga: ”Pridite nocoj!“	A
Kaj niste nič vprašali, ko ste ugledali črno	pismo?	Anka je namreč umrla.	A
ker mu ni mogla dati ničesar ... Prišlo je bilo	pismo	od moje polpozabljene ljubice, in ko sem je	A
neumno je samo, da sem tako dolgo odlašal. In	pismo	ni sentimentalno; brez vsakih rožic in slavčkov	A
sonce. Niti tega ni vedel, kako je oddal svoje	pismo,	kako se je poslovil in kedaj se je videlnaposled	A
treba dvomiti. Kako bi drugače vzprejela moje	pismo?	Čemu bi se sicer tako prijazno smehljala?	A
predmestje. Tam sem šel v kavarno in sem napisal	pismo,	da sem se preselil in da naj izročé moje stvari	A
poroke, tudi uro in kraj. Nato pa je brala	pismo,	v katerem je bilo razloženo, da je svet neprijazen	A
in vriskal v svoji sreči ... Na mizi je dobil	pismo,	ki se je takole začelo: ”Dragi, od srca ljubljen	A
rada, in zmerom te bom imela rada, do konca ...“	Pismo	mu je padlo iz roke na kolena. ”Pa sem si	A
leta daleč na tujem. Dejal je, da je pisal prej	pismo,	mi pa nismo dobili ničesar; izgubilo se je morda	A
perila zmanjkalo. Čez teden dni pride drugo	pismo,	natanko prvemu enako; še potožila ne bo, da	A
poslala smrekovo vejico z drevesca, na vejici bo	pismo,	ki ga ne bom odprl ... Kaj ni to zavraten, brezčasten	A
sencah. * »To je prvo in poslednje	pismo,	ki ti ga pišem iz teh krajev.Zakaj kmalu boš	A
bil nekega dne do smrti in sem ji pisal; tako	pismo,	da bi se danes jokal od smeha, če bi se spominjal	A
umolknil. Na mizi je ležalo drobno popisano	pismo,	še mokro je bilo.Ksenofon ga je raztrgal ter	A
”Kaj požigaš?“ ”	Pismo,	ki sem ga pisal tebi.Zdaj, ko si sam prišel	A
razpoloženju, polnem mirne tolažbe, je dobil nekoč	pismo	od Ane.Ni ji pisal ves čas, in namenil se je	A
In vendar se mu je roka tresla, ko je odpiral	pismo.	Pisala mu je, da je zlovoljna in nesrečna, ker	A
ni pisal. Res je sedel takoj, ko je prebral	pismo,	da bi odgovoril; sedel je pol ure, a naposled	A
uboge umetnike“. Zagnusilo se mu je in vrgel je	pismo	v kot. Mesec dni pozneje je zvedel, da se	A
- -. Dobil je	pismo	iz domovine, in cela tista temna stena, ki se	A
pisano perjiče je bilo razsuto pred prag, za	pismo	in znamenje. Smrt je položila svojo roko na	A
stopal v hrib stari in nadložni pismonoša. Veliko	pismo	je nosil s seboj, debelo zapečateno. Popil je	A
vina, učitelj Šviligoj pa mu je izročil veliko	pismo,	debelo zapečateno. ”Nesi ga,“ je rekel, ”nesi	A
v faro glas, da je prišlo do sodnika Adamure	pismo	od cesarja samega.V tistem pismu da je cesar	A
kaj pošljem za balo.“ Ko je napisal Pavle to	pismo,	je naslonil lica v dlani in solze so mu tekle	A
rekla Mana vdrugič. Nato je pisala Pavletu	pismo	in je rekla v tistem pismu: ”Srečno sem prišla	A
napravilo; Bog bo gledal!“ Hanca je prebrala	pismo	in je rekla: ”Zakaj tako pišeš, ko ni res	A
Stotisočkrat pozdravljena!“ Ko je dopisal to	pismo,	se mu je prelila iz srca bridkost, tako, da	A
kakor ga imam rada,“ je rekla in Mana je zgenila	pismo.	Ko se je vračala na svoj žalostni dom, je	A
in se je nasmehnil. ”Saj sem vedel, da je	pismo	lagalo: V očeh in na licih se ti poznajo solze	A
pa nikar ne jokaj!“ Mana je napisala dolgo	pismo,	razložila je vse po pravici in brez strahú.	A
besede sem gledal, kakor bi gledal pogan sveto	pismo.	Hranil sem jih verno do onega dne, ko sem jih	A
se je čudil. ”Na Prisojah sem rojen, pravi	pismo;	ali spomin ne vidi več tistega kraja, ne spoznal	A
je res, da sem bil rojen v teh krajih, vsaj	pismo	priča, ampak videl jih nisem blizu do štirideset	A
je zaukazala, da sem iz Prisojnice, pa tudi	pismo	tako izpričuje.Kdo bi se prerekal?“	A
Šimen. ”Da sem bil rojen v teh krajih, pravi	pismo.	Jaz pa jih nisem spoznal z očmi in še spomin	A
poslala tega nadložnega človeka, da bi ga redili.	Pismo	pravi, da je doma iz Prisojnice; ampak izkazalo	A
boš takoj izpustil, Judež Iškarijot? Poglej	pismo,	če znaš brati!V Prisojnici je rojen, v Prisojnico	A
zavrnil: ”Kakor bi postava ukazala in kakor bi	pismo	velevalo, tako bi storil!“-- -- Tako sta se	A
kasneje pa je prišlo od vrhovne oblastnije debelo	pismo,	v katerem je bilo zapovedano, da naj redí sirotnega	A
barve. Malomarno sem vzel v roko najbližje	pismo;	pisava je bila moja in jaz sem čital. ”Ljubica	A
izvabljale domov, ali Herbarta ni ganilo nobeno	pismo.	Zdaj ga znova vabi mati, naj pride, poročila	A
po slovo. In otožnega Herbarta je premagalo	pismo,	zaželel si je razvedrila.Odpravi se na pot,	A
Čemu je bilo tega treba! ‒ Herbart je raztrgal	pismo	in se naslonil na fort.Čemu, čemu je treba cesarju	A
Serafina je vročila sestri Ljudmili nekam zavaljeno	pismo.	S koncem svojih dolgih, finih prstov ga ji je	A
opazila in razumela. Živčno naglo je zataknila	pismo	v široki rokav.Lice ji je posinjelo nad bledoto	A
da take pomenijo smrt. Preden je razgrnila	pismo,	je vedela: brat ji piše, čudni človek, vinski	A
vinskega kisa, premešal in pisal. Zato zaudarja	pismo	gnusno po kisu in obrabljeni listnici, da se	A
Tvojih rok!« Segla je v rokav in razgrnila	pismo.	Strašna roka!	A
črke, nobenih ločilnih znamenj. Položila je	pismo	razgrnjeno na okensko polico in brala in doznala	A
Spretno in pretkano je nato potisnila drobno	pismo	skozi lino, oprezujoča mlado grofico, ki je	A
dobila Jerica nekaj dni za tem od tuje roke	pismo,	v katerem ji je obrazložil Luka, da s poroko	A
vedel nekaj reči radi Anice, da je prišlo neko	pismo,	in da je notri tako in tako. Mož je	A
roko proti Anici, ki mu je prožila odvetnikovo	pismo.	»Aha,« je dejal, »s Peči!	A
Dobro je! Ste dobili torej	pismo?	« »Da!« je odvrnila Anica, mlajši se	A
opazki starega. »To je lepo, da ste dobili naše	pismo.	In ste prebrali?	A
ni spoznal.« Zasmejal se je in pripomnil: »	Pismo	se ne laže.Experto crede, amice2!« Obhodniku	A
ga takoj odmaknil, ko je zagledal pred seboj	pismo	volčanskega vikarja.Po tem Volčanovem pismu	A
Kristusu, gospod Josephus!« Nato je stegnil	pismo	nad ogenj in je gorelo.In je govoril: »Po zaslugi	A
milosti, zdaj je dan rešitve. (Drugo Pavlovo	pismo	Korinčanom 6, 2) »V ranah ... v ječah ... v postih	A
narekoval svojemu tajniku Rassauerju nemško	pismo.	Glavar Bonaventura d′Eckgh je bil srednje visok	A
svojem lastnem očesu. Amen!« Katrica je nesla	pismo	v Volče čez Most in Kozarišče. Ko se je vračala	A
blagoslove 3 Sveti Hieronim je prevedel sveto	pismo	na latinsko druga kakor ženski glas, ki se pači	A
lahkomiselni človek! To uro, ko boš bral to	pismo,	vstani na pot in pridi predme, da Te s palico	A
vredno nemarnico, ki je spočela. Če pa najde to	pismo	gluha Tvoja ušesa, tedaj si zapomni: Ne vračaj	A
še eno uro!« Sedel je k mizi in je razgrnil	Pismo,	da bi bral, a ni videl ne bral.Misel za mislijo	A
Hodil je za Matevžkom, ki je bil nesel Petru	pismo.	»Dvesto milj!	A
je nad vsemi in po vseh in v vseh. (Pavlovo	pismo	Efežanom.) domačega izraza za svete skrivnosti	A
njemu, se mu poklonil in mu podal dijakonovo	pismo.	Vikar je razgrnil list in zašepetal vdano:	A
jaz, da je mogel mirno umreti.« Vikar je vzel	pismo,	ki je bilo zavito v svileno rutico, in ga spravil	A
družbi človeka, ki je bil tam umrl in čigar	pismo	je nesel v Tolmin vikar Janez. Veter je suval	A
furlanca in je bil dobre volje. Ko pa je prebral	pismo,	se je zresnil in vzkliknil kratko in srdito	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani