pismo (501-600)

se je ozrl in potegnil iz nedrja Epafroditovo	pismo.	Iztok je takoj uganil pisavo.	A
so se junaku tresli prsti, ko je razgrinjal	pismo.	Radovan je stal razkoračen pred njim in pasel	A
otel Ireno, ki biva sedaj pri njem v Solunu.	Pismo	je sklenil: »Pridi torej, ti izbrani od usode	A
vprašanjem je vrelo na starca. Kako je dobil	pismo?	Ali je videl Epafrodita?	A
zmage, pod oklepom se je grelo Epafroditovo	pismo	na ljubezni polnem srcu, ali sestre ni bilo	A
gledal neuk brezmiselno na črke. »Morda je važno	pismo,	« je preudaril in ga takoj nesel Iztoku. Ko je	A
Tunjuš je že na dnu, za njim pride Upravda! To	pismo	je dar sprave med Anti in Sloveni!« Vse se je	A
Iztok je dvignil pergament. »Poglejte, to	pismo	izdajstva se je grelo na izdajalskem srcu, toda	A
»Naprej, da sežemo Antom v roke! To	pismo	uniči spor! Slava Perunu!« Iztok je zvil pergament	A
Pod oklepom je trkalo srce ob Epafroditovo	pismo,	ki je tiho šepetalo: »Pridi, junak, pridi po	A
trenutke.« In ob istem pergamentu je tičalo	pismo	iz carske pisarne.Kakor meč v zamahu je bilo	A
carske pisarne. Kakor meč v zamahu je bilo to	pismo.	Udarec bo topotnil in zvalila se bo glava črnega	A
posegel za zapono in izvlekel izpod oklepa carsko	pismo.	»Starosta Viljenec, žalost vas je pograbila	A
ti razsladi v veselje, ko zveš, kaj govori to	pismo,	ki se je grelo na izdajalskem srcu pasjega Huna	A
je zastokal bizantinski poslanec, ko je bilo	pismo	prečitano. »Ni ukana, starosta Viljenec!	A
Delo bogov je!« Kozelnik je pomolil starosti	pismo	in z dolgim črnim nohtom kazal na pečat Upravde	A
prihoda. Zakaj pred dvema dnevoma je dobil grozeče	pismo	od Azbada iz Bizanca.Magister equitum je zaman	A
strahoma čakal poročil z dvora. In sedaj je prišlo	pismo	od Azbada, ogorčeno, polno groženj in oblastnih	A
povede k despojni. Rustik ni odgovoril na	pismo.	Če sporoči, da jo je poslal, mu ne bodo verjeli	A
pozabil izpljuniti in pričel. »Ko sem prinesel	pismo	od Epafrodita do tebe, tedaj sem tudi že vedel	A
Upravde noben senator več, ki je tedaj slišal to	pismo.	Tedaj despot ni verjel.	A
Le ostanite, vi ste naša. Morda piševa še eno	pismo!	«Smrekar je izgovoril to zapovedujoče in s poudarkom	A
»Kako? Nič, dokler ne pride	pismo.	In če pride, zopet nič.«	A
korakov. Pomela si je oči, pogledala pričeto	pismo,	ga zgrabila in raztrgala na kosce in potem raztrgala	A
pisati, kadar mu je predobro. Toda danes pride	pismo,	gotovo vem, da pride.Ob devetih, ko bom na trgu	A
in se boječe ozrl naokoli. »Morda se pelje	pismo!	« Strah je plul iz te misli in roke so	A
Aleno je vso prešinilo, ko je zvedela za to	pismo.	Tako jo je zbegalo, da bi tega ne bila prikrila	A
Alena je hitela proti vasi. Potoma je odpirala	pismo.	Roke so se ji tresle, da ji je padlo dvakrat	A
Roke so se ji tresle, da ji je padlo dvakrat	pismo	na tla.Kolikokrat je doma kljubovala očetu,	A
pred enim samim grozečim pogledom po vodi.	Pismo	je komaj začela brati, toliko, da je videla	A
»Da. Da ste pisali	pismo	v Trst!« »Pisala, res, in še bom in	A
svojo sobo. Tu je razgrnila še enkrat predse	pismo,	ki ga je nosila ves dan v žepu in ga med dnem	A
posebnega, je mislila. Ko je pa v tihi noči ležalo	pismo	pred njo in so gledale vanjo te okorne poteze	A
ljubezen staršev, je občutila, da je materino	pismo	na otroka, ki biva v tujini, vendar nekaj posebnega	A
Kam pridemo?« Jok je spravil	pismo	v listnico. »Vidiš, kakor bankovec bo	A
odmotal zamazani trak od listnice in poiskal	pismo.	Dasi ni znal brati in je imel v listnici mnogo	A
papirjev, je kljub temu naglo uganil, katero	pismo	je za Strniško.Vzel ga je v roke in ga ogledal	A
Strniška je plela in se ni ozrla. »Tako, zdaj sem	pismo	prinesel - in ga nisem prinesel.«Skoraj po vseh	A
zaslišal koleselj. Ko je Smrekar zagledal	pismo,	je napojil Joka s konjakom in nič se mu ni smilila	A
ob pijači in ni odjenjal, dokler ni dobil za	pismo	stotaka.Udarila sta, Jok je pijan zagrčal.	A
steljo. Ko se je vrnil v obednico, je prijel	pismo,	ki je ležalo na mizi, in se skril v pisarno	A
Čudovita sla ga je vlekla, da bi takoj odpečatil	pismo.	Poskusil je, ali bi se dalo odpreti brez sledi	A
Hodil je naglo po sobi, pogledal vselej na	pismo,	kadar je šel mimo mize, dasi ni krenil z glavo	A
glavo. Polagoma se mu je zazdelo, da se je	pismo	dvignilo z mize in da hodi pred njim in da bi	A
zatisnil oči ali upihnil luč: vedno pred njim belo	pismo,	na tilniku roka mešetarjeva, v obrazu pijanski	A
stol. Vzravnal se je sredi sobe, pogledal na	pismo	in se nagnil proti njemu.Roke so se na hrbtu	A
skrivnost in kakor zaklad je Smrekar spravil	pismo	in ga zaklenil.Ko je skril ključ, si je pomel	A
mračni slutnji gnalo nazaj k mizi, da bi odprla	pismo	in povedala, vsaj nekoliko povedala očetu in	A
da ste napisali naslov na Strniško za tisto	pismo,	ki sem ga jaz prestregel - zato prestregel,	A
je Smrekar z mešetarjevo pomočjo prestregel	pismo	lesnega trgovca iz Trsta, je kljub prvemu, nenadnemu	A
« Iz žepa je potegnil listnico in pogledal	pismo,	na katerem je bil naslov napisan od Alene.Pismo	A
na katerem je bil naslov napisan od Alene.	Pismo	je bilo hudo posvaljkano in zamazano.Ogledoval	A
je zaropotal koleselj. Jok je naglo spravil	pismo	in zlezel izza grma. Poznal je voz po glasu	A
XV. Alena je prejela od doma že tretje	pismo,	odkar sama ni nič pisala staršem.Rdečica jo	A
naznani. Ko je ležalo pred njo zapečateno	pismo,	se je zamislila.Kakor koščen, tresoč se prst	A
poljubila. Nato je naglo odšla na pošto, da odda	pismo.	Zdelo se ji je, da oče občuti ta poljub, da	A
je prišlo danes tako žalostno in skrbi polno	pismo	od mame, da sem kar nesrečna.« Minka	A
»Tega ne mislim. Morda se je	pismo	izgubilo.« »Kajpada izgubilo!	A
Pismonoša je res nekoliko pijančka, ko bi bil ta	pismo	kakó izgubil!« »Ali je bilo pismo priporoč	A
bi bil ta pismo kakó izgubil!« »Ali je bilo	pismo	priporočeno?« je vprašala Alena.Ko bi bila Minka	A
naj govori! Saj tudi bo, in bo poiskala neko	pismo	in tiste sleparske prste, ki so ga ukrali!«	A
bolnega očesa so se pocedile solze. »Kakšno	pismo?	Kakšni prsti?	A
Strniška so dobili za les ponudbo iz Trsta -	pismo	se je pa izgubilo - zato ga bomo iskali.Ni treba	A
»Povejte vi tistega, ki pravi, da je prišlo	pismo	iz Trsta!Povejte!«	A
Kaj si izmisli Taljan! Neko	pismo	išče, na pošti ga išče, pismonošo so pestili	A
ker ji je povedala resnico v oči - in potem to	pismo	- in Smrekarjev krohot. »Zavist in zloba	A
takoj je opustila to misel, ko je vedela, da	pismo	ne bi bila skrivnost. Zato je sklenila	A
rokavu, in bolj zarohnel nego izgovoril: »	Pismo?	Kakšno pismo?	A
»Pismo? Kakšno	pismo?	Jaz nič ne vem o tistem pismu!	A
Nobenega nisem naznanil, ampak povedal, da sem dal	pismo	Joku.Ta je falot!	A
da ga je Smrekar podkupil. Veri se, da je	pismo	dal Strniški, in jo preklinja, češ, ženska lakomna	A
ko je Alena že v svoji sobi brala Brestovo	pismo.	Pismo jo je vabilo, da mora biti na	A
Alena že v svoji sobi brala Brestovo pismo.	Pismo	jo je vabilo, da mora biti na Silvestrovo opoldne	A
neskončni dolgčas. Dvakrat je prečitala Alena	pismo,	rdečica ji je plula v lice; tiha sobica, kjer	A
hrepenelo ven, nazaj, nazaj... Brez volje je dvignila	pismo	k ustnicam in šepetala. »Ivan, kako	A
Dobroto sem storil pismonoši, ko sem nesel zanj	pismo	v Marevževec tedaj, ko sem kupoval krave za	A
Sodnik me je vprašal: »Ali vam je dal pismonoša	pismo	za gospo Strniško tega in tega dne?« »Dal,«	A
Dal,« sem odgovoril. »Kam ste oddali tisto	pismo?	« »Kamor je bilo napisano!«	A
vrata, da te opozori, češ, nekaj pomeni. In	pismo	sem vtaknil za vrata, kakor sem gotovo že desetkrat	A
»Kar je, je. Bog ve, kdo je ukradel prav to	pismo.	« »Prisego,« je zahteval Taljanov advokat	A
predalček, je potegnil iz njega posvaljkano	pismo,	še zapečateno.Smrekarju se je roka tako tresla	A
Smrekarju se je roka tako tresla, da mu je	pismo	zdrknilo na mizo.In od tam so pogledale nanj	A
se je odurno zakrohotal. Smrekar je zgrabil	pismo	in ga zmečkal v dlani ter se z izbuljenimi očmi	A
prestrašil ropota, da je obsedel, stiskajoč	pismo	v dlani, in strmel na zaklenjena vrata.	A
hipoma novo moč. Sunkoma je planil kvišku, vrgel	pismo	iz roke proti peči. »Prekleto pismo	A
vrgel pismo iz roke proti peči. »Prekleto	pismo!	« je zasikal in gledal na dlan, kakor bi ga skelela	A
iz njega plamen in v nekaj trenutkih je bilo	pismo	sivkast pepel, ki je trepetal na žerjavici.	A
Čemu Minkino mešetarjenje? Vrzi njeno	pismo	v ogenj in pozabi.Bodi močna in bodiva hvaležna	A
čakala ure, da se oglasi pismonoša in ji prinese	pismo.	Minil je teden, minila dva, minili štirje.	A
je k vratom. Pismonoša ji je dal priporočeno	pismo.	Alena je šla za kateder, otroci so zašumeli in	A
je dalje.) Dolžnost mi je, da Vam pišem to	pismo.	Zakaj bojim se, da ne bi zaradi najinega prijateljstv	A
je brala prvič, brala drugič. Topa je zvila	pismo	in ga skrila v žep.Pred očmi so ji začele pluti	A
Vse zveš!« Minka je poiskala Brestovo	pismo.	Kipeč srd ji je vstajal na licih, ko	A
»Sramuje naj se!« Minka je raztrgala	pismo	na kosce, jih vrgla na tla in jih z nogo poteptala	A
pod nogami. Potem mi je tista ženska izročila	pismo.	Na ovitku je stalo, in prepoznala sem mamino	A
pisavo, ZA VERONIKO. Morda je mislila, da bom	pismo	odprla vpričo nje.Videti je bila tako radovedna	A
položila pod glavo, v drugi sem imela mamino	pismo.	Odprla ga pa nisem.	A
spustila noge na trdna tla. Potem sem odprla	pismo.	Mama mi je sporočala naslednje:	A
»No, kaj je še bilo?« »	Pismo.	Dobila sem pismo.«	A
»Pismo. Dobila sem	pismo.	« »Od koga?«	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani