pismo (601-700)

Se ne spominjam.« »	Pismo	pa še imaš?« »Ne da bi vedela.	A
Če pa se mi je samo sanjalo, da sem dobila	pismo	od nje!« »Kako se ti je to sanjalo?«	A
Šla sem k vratom in na tleh je ležalo belo	pismo.	Veliko.	A
niso bile nič hudega. Kolikokrat si že dobila	pismo	od Hedvike!« »Sem, ampak to je bilo prej.«	A
sanjalo, da sem od Hedvike dobila veliko belo	pismo,	notri pa niti besede, prazen bel list, lepo	A
»Mi nisi nič prinesla?« »	Pismo?	Še ne.«	A
Gradišču. Doma je kljub zaspancu napisal še nujno	pismo	svojemu bratu v Vuzenici, ki bi naj ubeglemu	A
smrtnih senc ... 4. poglavje	PISMO	IZ SLAVONSKIH GOZDOV	A
izročil osuplemu Urbančiču najprej priporočeno	pismo	in denarno nakaznico, nato pa mu odštel na mizo	A
hočete z odgovorom požuriti, utegnem prejeti	pismo	še pred zimo: gotovo mi bo olajšalo marsikatero	A
mora naš kuhar po živež. (Nanj boste tudi	pismo	naslovili.)Pozimi radi zametov ne more nikamor	A
potrebno. In takrat upam, me doseže tudi Vaše	pismo.	Za Vašo veliko dobroto se Vam že zdaj	A
VI. Učitelja je Gradnikovo	pismo	ganilo, a tudi nenavadno razveselilo.Natihoma	A
svojim kolesom zdrčal v mesto, da odda svoje	pismo	in naloži poslano vsoto v zanesljivi Narodni	A
besedo. Iz previdnosti je vtaknil Gradnikovo	pismo,	opremljeno s kratkim pojasnilom, zapečaten ovoj	A
rbančičeve smrti, izroči Lovreku in Polonici. Tudi to	pismo	je shranila varna posojilniška blagajna.	A
se! Že davno ima deželni glavar v rokah moje	pismo.	Res pa je, da bi morali brez odlašanja izkoristiti	A
I. Dragi moji! Vaše zadnje	pismo,	z dne 19.IV. 1912, sem prejel in se Vam zahvaljujem	A
pisanjem! Včasih sem utrujen, pogosto pa za daljše	pismo	res nimam pravega časa. Vam vsem pošilja najlepše	A
II. Nujno	pismo	je povabilo Lovreka na grad grofa d'Harancourta	A
jabolka. Hooven je poslal Lovreku laskavo pohvalno	pismo	in mu iz lastnega nagiba zvišal provizijo.	A
njegovo ljubezen. Sklenil je, da ji napiše	pismo.	Seveda ga je zadrževala bojazen, da se bo smejala	A
svojemu spoznanju ni mogel upreti, je zalepil	pismo,	ga opremil z naslovom in sam odnesel na postajo	A
dvignila. Pločevinasta strešica je zašklepetala,	pismo	je bilo v vozu, usodno vprašanje na poti.	A
gledal za puhajočim vlakom, ki je odnašal njegovo	pismo	s seboj, in pred očmi mu je vstala slika nerodnega	A
ona prepovedala? A kdo bi ji bil izdal njegovo	pismo?	Vida sama?	A
razborskemu notarju in mu izročil zapečateno	pismo	za Polonico, v katerem so bila natančna navodila	A
zanima: ali si prejela lansko leto Golobovo	pismo	s fronte, biti je moralo v juniju...«	A
Takrat bi mi bila morala odgovoriti na moje	pismo...	« »Uh, ti človek!« se je razhudila deklica	A
da veš, sem po naključju našla tvoje nesrečno	pismo,	ki mi ga je svoje dni mama tolikokrat oponašala	A
on. Vsak drugi dan je bilo treba pisati novo	pismo,	in vsak drugi dan nova epiteta, nov izraz iste	A
dan nova epiteta, nov izraz iste stvari. In	pismo	je moralo biti, dasi je imel prilik na razpolago	A
Peter? Kaj sem te kedaj prosila za kakšno	pismo?	Ali sem te kedaj silila k temu?	A
Vsekakor vam ugodim.“ ”Glejte, pisala bi rada	pismo	svojemu bratu na Gorenjsko ... Bila sem namreč	A
najboljše ...“ Napisal sem zares zelo ”ganljivo“	pismo,	potem pa sem se kmalu poslovil. * Dva	A
srce? Že takrat, ko sem ti pisala tisto zadnje	pismo,	sem natanko vedela vse -- do konca!Pa glej:	A
mizi, poišče papirja in piše. Vsak čas pade na	pismo	vroča kaplja in črke ji plešejo pred očmi.Ko	A
Prišel je tovariš in je rekel: ”Ti, zate je	pismo!	“ Res je bilo na deski napisano moje ime.	A
težkimi, trudnimi koraki k vratarju. Ko sem	pismo	dobil, so se mi roke tresle in skril sem se	A
zato da bi je ne bilo sram. Ko sem razgrnil	pismo,	je zaklenketalo na tleh; sklonil sem se in sem	A
poslednjo desetico ter jo naposled spustila v	pismo.	Zakaj desetica je bila poslednja, to sem vedel	A
ostane še misel in beseda ... Dobila sem nekoč	pismo,	tako umazano, da bi mu sam Casanova ne uganil	A
je, da sem spoznala pisavo. Pisal je tisto	pismo	človek, plah uradnik, ki drugače ni bleknil	A
kolenih so mu ležale odprte debele bukve, sveto	pismo.	Lenart je stal troje korakov pred njim, držal	A
mi je zaukazano po vseh človeških postavah.	Pismo	pravi: kar si storil enemu najmanjših mojih	A
vedela? Vedela si, komu da pišeš ta pozdrav, to	pismo	na belo žido ... to pismo za dvajset krajcarjev	A
pišeš ta pozdrav, to pismo na belo žido ... to	pismo	za dvajset krajcarjev!Vedela si; saj sem videl	A
kruha ne postelje! Poglej postave, razpečati	pismo	in razodeni pravico!Tvoj posel je!«	A
zaupam, ne v svojo pravico ne zaupam, v tvoje	pismo	zaupam.Oče naš, kateri si v nebesih... neskončno	A
samem, ki je sodnik nad vsemi sodniki! Odprite	pismo,	ki ste njegov služabnik, razložite njegovo besedo	A
mojega trpljenja in moje sramote, sem dobil	pismo	od Micike.Pisala mi je, da čaka name in da me	A
da jo je, je rekla, če jo dražijo z menoj.	Pismo	je kakor živa beseda; koj občutiš, če je beseda	A
štacune. V srcu mi je zakljuvalo, da je tisto	pismo	tinta iz štacune; kljuvalo je venomer, čeprav	A
sredi Italije, v slavnih Abrucih. Poslali so	pismo	v slavne Abruce, v pismu pa so razložili, kako	A
In tako. V Abrucih so	pismo	prebrali pa so se napotili in so poiskali najlepšega	A
poslali bratom Istranom in zraven še prijazno	pismo.	Velik je bil praznik v istrskem mestecu,	A
podčrtano... Šviligoj se je napravil, da bi odprl	pismo,	ki je ležalo med papirji, ali v tem hipu je	A
Ej! Odprl sem tvoje	pismo,	še pol v sanjah, cigareto med ustnicami.In ko	A
ves čas, ves čas, -- tedaj sem položil tvoje	pismo	na mizo poleg sveče in čez trenotek sem pozabil	A
nejevoljno pogledal, ker je zaslutil ukaz in	pismo	od gosposke. ”Tistega!	A
”Tole sem prinesel!“ Izročil mu je	pismo	in v pismu je bilo napisano: ”Prikažite se	A
ker ni gospodarja, ki bi očitno dokazal svoje	pismo.	Nad vse mere in misli je bil siromak vesel	A
smehu s črkami tako resničnimi, kakor sveto	pismo,	da ne uidem nikoli.Iztegnil se je vrat, ogromno	A
meni, opisuje pedenjsko dobo pedenj naroda;	pismo	in pisar sta v času in prostoru neznaten prašek	A
ravnam nespodobno.“ Pil je, ob vinu pa je pisal	pismo,	ki ni bilo njegovim mislim čisto nič podobno	A
slog jih pogoltne in jih izpremeni popolnoma.	Pismo	je bilo pisano zelo resno in otožno; govorilo	A
prikaži več pred oči. To je bilo zadnje tvoje	pismo,	ki sem ga bral, odslej ne odprem nobenega več	A
popraskal pod nosom. Denar, ki je bil zavit v	pismo,	je spravil previdno, da bi ga ne ugledal krčmar	A
ko mislim, da je že vse narejeno, pišem lepo	pismo;	povedati nisem hotel kar tako, ne znam govoriti	A
je odprla oči, je sedla za mizo ter napisala	pismo	Milanu, zanikrnemu študentu iz predmestja...	A
preko sobe, v izbi je odprla predal in je vzela	pismo	iz njega.Dišalo je po vijolicah in z zlatom	A
besedami. Roka se ji je tresla, ko je držala	pismo	in naslonila se je na mizo.Pismo je bilo že	A
je držala pismo in naslonila se je na mizo.	Pismo	je bilo že staro, še od zime; na robih so se	A
”Dragi Hanček!“ Ko je bila prvikrat odprla	pismo,	se je zasmejala temu imenu; zdaj ji je bilo	A
Mate, bi žalil svoj tihi dom? ...“ Ko je brala	pismo	prvikrat, se je veselo zasmejala kotlu, tako	A
Mate pa je bil vesel in je pisal dalje veselo	pismo.	Prav na tistem mestu se je poznal sled njene	A
zime do poletja? Pisal je poslednje prešerno	pismo	in nato je umolknil. Kod je pač hodil, s kom	A
je in ji ni sporočil ... Hanca je spravila	pismo.	Kaj mu ni očitala po krivici?	A
se je ponižal! Pisal je župniku tako klavrno	pismo,	da bi se človek razjokal od sramu! Strmoglavil	A
zaklel in je stopil vanjo ... Hanca je dobila	pismo;	roka se ji je tresla, ko ga je odpirala. V tistem	A
...“	Pismo	je bilo pisano z urno roko in na zmečkanem papirju	A
II Sedla je Hanca in mu je napisala dolgo	pismo.	Vse je pisala, kar je bilo v srcu čisto tiho	A
okorna in težka; mračilo se je, ko je zalepila	pismo	... Od tiste noči, ko se je poslovila od Mateja	A
je kupil papir in zavitek, napisal je v krčmi	pismo	ter ga oddal.Nato se je napravil še tisti večer	A
večerom, predno je upihnila luč, je brala njegovo	pismo	in zmerom večja je bila njena bojazen ...Kakor	A
tem in na onem svetu!“ Nato je odprl drugo	pismo;	poznal je pisavo in roka se mu je tresla.Ko	A
tako govoril, pride črn gospod in ti pokaže	pismo:	Ueber Befehl der Regierung ...Ti gledaš in strmiš	A
najvišje hrepenenje se izpolni v samoti ...	Pismo	mi je pisala Pavla.Zganjeno je ležalo na mizi	A
Malinovec in se je napotil v krčmo. * Tole	pismo	je dobila Marta od Ivanke: ”Draga naša Marta	A
kakor da bi sodila pisavo. Naposled je spravila	pismo	med perilo; nobenega čustva ni bilo na mirnem	A
nedeljsko obleko in uhane in je pisala Ivanki tole	pismo:	”To ti pošiljam.	A
stvari, nato je pisal materi in očetu dolgo	pismo,	v katerem se je z lepimi besedami zahvalil za	A
razumom in dušo, tako da je oče trikrat prebral	pismo	ter si tiščal peso ob čelo, preden je razumel	A
obrazom in prebodenim srcem. Magdalena je čitala	pismo	od svoje sestre Marte: ”-- -- Težko mi je	A
molčal on teden dni, nazadnje pa je pisal dolgo	pismo,	polno vroče ljubezni, žalosti in srda.Rekel	A
njegova tolažba, njegov dom in tako dalje.	Pismo	je bilo čisto odkritosrčno, ne ena beseda ni	A
rodbinskem življenju --‘ Nato je mislil: ‚Kaj?	Pismo	bom pisal pa razložim, kakor je, vse od začetka	A
celo na poročni dan pisal prav lepo in prisrčno	pismo	tisti dunajski Nelly ... pa vendar sem vedela	A
vrnila iz Vintgarja, je ležalo na njeni mizi tole	pismo:	”Še poldrugo uro je časa; čez poldrugo uro	A
- Mira je	pismo	prebrala ter ga je prijela s palcem in kazalcem	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  101 201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani