»Če ne bo preveč, če ne bo pretežko,« je skrbela mati, ko je Alena že v svoji sobi brala Brestovo pismo.
Pismo jo je vabilo, da mora biti na Silvestrovo opoldne že pri Smrekarju, ker je Štefan zaradi nje preložil svoje godovanje, in potem da je silno pusto in prazno, kar je odšla, da prazniki brez nje niso bili prazniki, ampak dolgčas, neskončni dolgčas.
Dvakrat je prečitala Alena pismo, rdečica ji je plula v lice; tiha sobica, kjer se je te dni tako otročje sladko spočila, ko ji je mama postiljala posteljo in jo skrbno zagrinjala vsak večer, ta sobica ji je bila hipoma tesna in pusta, srce je zahrepenelo ven, nazaj, nazaj...