noč (201-300)

nedolžnost v ljubezni vroče poigravanju. O pridi,	noč!	O pridi, Romeo, ti dan sredi nočí!	A
na hrbtu vranovem. - Pridi, ljubezni polna	noč!	Daj mi Romea mojega!	A
obraz nebeški, da se svet vesoljni zaljubi v	noč	in da se nihče več klanjal ne bo nečimernemu	A
kak je ta dan tak dolgočasno dolg; prav kakor	noč	pred praznikom nestrpnemu otroku, ki čaka, da	A
vem, kje tiči. On naj razveseljuje Vas to	noč;	poiščem ga: pri patru čaka v kloštru. JULIJA	A
DOJKA O jej! Vso	noč	bi stala tukajle in poslušala lepe nauke.Tukaj	A
LORENZO Zdaj pojdi! Lahko	noč!	Zapomni si: odpravi se odtod pred stražami, ali	A
Pozno je že: tako pa hodi z Bogom! Lahko	noč!	ROMEO Radost vseh radosti me kliče stran	A
Čas žalovanja ni poroke čas. - Grofica, lahko	noč!	Priporočite me svoji hčeri!	A
pripravi jo na ta poročni dan. - Grof, lahko	noč!	Paris odide.	A
pozno je že, da bi lahko rekli zgodaj! Lahko	noč!	Oba odideta.	A
prešinil plašno ti uhó. Tam na granati poje vsako	noč;	verjemi, ljubček, meni: bil je slavec.	A
jutranje obroblja tam oblake; že sveče svoje	noč	je pogasila, na hrib megleni pleza čili dan	A
241 . / in Romeo te spremi v Mantovo še tisto	noč.	- Tako boš ubežala sramoti, če nestanovitnost	A
GROFICA CAPULET Tesnó nam pojde jutri:	noč	je skoro. CAPULET Kaj, strela božja, ročno	A
najlepša. - A ljuba dojka, prosim te, ostavi me to	noč	samo; mnogo sem grešila, zató je treba, da veliko	A
opravkov polne róke. GROFICA CAPULET Lahko	noč!	Le v postelj zdaj; treba ti je počitka.	A
boste pa bolni, ko niste bili v postelji vso	noč.	CAPULET Prav nič bolan!	A
se ne povrne več. Parisu. O sin moj, glej,	noč	pred poroko tvojo je ljubila nevesto tvojo smrt	A
prinesi mi papirja in tinte, najmi konj; to	noč	odidem. BALTAZAR Ne smem Vas takega ostaviti	A
iz srcá; naj druži naju ta tiha svatba vsako	noč:	na grob ti trosim cvetk in jih rosim s solzami	A
In z bakljo?	Noč	zakrij me za trenotek!Stopi v stran.	A
MONTAGUE O knez! To	noč	mi je umrla žena od žalosti, ker ji je sin prognan	A
mislite, milostiva? Jaz sem vendar povsod ...	noč	in dan sem v družbah, ki jih prej nikoli nisem	A
GROZD: Kako se je to čudno spremenilo; čez	noč	se je spremenilo!... Ščuka mi je zavezal čevelj	A
samo toliko pomudil, da sem Pepci rekel lahko	noč.	RADO Samo lahko noč si ji rekel?	A
sem Pepci rekel lahko noč. RADO Samo lahko	noč	si ji rekel?Kdo jo je pa poljubil?	A
vedno mislite samo na Toneta? PEPCA Skoraj	noč	in dan. MENTEJ Pa bi bilo res dobro, da bi	A
Podili smo vaše vojnike do meje.	Noč	nastane. Malo krdelce onemoglih se nam vzpostavi	A
menoj od jutra do mraka, od mraka do dne, večna	noč.	Jaz ne vidim zelenega polja ni sinjega neba nad	A
Čeligoja, morala sem plakati in plakala sem celo	noč.	Solze ji pridejo.	A
in bil bi prej pri vas, ko bi ne bil že prvo	noč	naletel na sovražnika na potu.Naglo so Franki	A
mogel. Zatorej ustrezite mi in ostanite vsaj eno	noč.	DESETI PRIZOR Prejšnji. Veronika DESENIČAR	A
tudi ti, da naj nam veselje store in vsaj eno	noč	pod našo streho spé in nam hišne sreče ne odnesó	A
48 . \/ TRETJE DEJANJE Svetla septemberska	noč.	Pot nad vasjo se je razcepila poleg kolovoznice	A
Pojdi no, kaj stojiš!	Noč	je že.O, vseh pet ran božjih, kakšno sramoto	A
nocoj. Rekel sem, da pridem pod večer, pa je že	noč.	Zima. Nu, ti se je ne bojiš.	A
me je prišla obiskat. Čuli so pri njej celo	noč	in peli.Tudi jaz sem bila tam, ali peti nisem	A
Ema gleda proti ozadju. Kako je lepa	noč	nocoj... (Zamišljeno.)	A
(Zamišljeno.) Čudna	noč	je nocoj...(Odločno.)	A
Skozi odprta vrata zija strašna in rjoveča	noč.	) (Zastor polagoma pade) KONEC	A
mu vinska je moč, Továriše vzéla mu pôzna je	noč.	In Judit se bliža ‒ izdajica tá!	A
ród. . / . / stran 36 . / Celjska romanca	Noč	nad Celjski grad že pôzna pada; Kdó na tihem	A
Ostavil bil sem grad ‒ In tisto	noč	sem moral biti ‒ tat! In »greh je krasti«	A
noter v dvorec k nam! Mrak pada na ravnino,	Noč	že na Ukrajino.« »Pač trudni, lačni že ste Ví	A
slami naj gnili Kostí ji na veke strohné!« »Čez	noč	so odprla se vrata, Zapah za zapahom razbít	A
okoli tebe. Ko solnce ti sije, molčíš; A ko	noč	na tebe pade črna, Ti ves oživíš ‒ govoríš!	A
vzbudí; Zopet kliče, toži, vzdiha nékdo Vso	noč,	dokler zor zarudí.« »Po menihe v mesto smo poslali	A
vzbudí; Spet tu kliče, toži, vzdiha nékdo Vso	noč,	dókler zor zarudí.« »Vsako noč tu straši na	A
vzdiha nékdo Vso noč, dókler zor zarudí.« »Vsako	noč	tu straši na prestôlu. No, bode pač tudi nocoj	A
... Kresna	noč!	‒a Stojan nosi v žepu ‒ Káj? ‒ práprotno seme	A
‒ Káj? ‒ práprotno seme s sebój!« »Bajna	noč,	ti vseh nočíj kraljíca! Ti svet nam razgališ	A
mladosti plavali zlati, v mehko smo zibel legli na	noč,	pesem zapela lepo je mati, v sèn zazibala nas	A
Dokler mladost mu cvetje trosi, prelepe sanje	noč	mu nosi. Kako se blaženo smehlja, po lokah cvetnih	A
pred mana gine za zvezdo zvezda brez utrinka v	noč,	kako temné se jasne visočine, čim bolj divja	A
jaz tudi mirne duše zamogel strmeti v to mirno	noč!	‒ * V logu so odpeli pti	A
spomina več!« . / . / stran 114 . / Objema zemljo	noč	sanjava, po zraku duh mrličev plava, zapušča	A
mi vrata vsaj! Moril te bode večen kes, če v	noč	me odpodiš nazaj.« »Komu odprem naj, to povej	A
krvava!« Preteč obseva mu blazine, obrne se in v	noč	izgine. Zajekne Vitovec: »Vojnik!«	A
gotova!« Preteč obseva mu blazine, obrne se in v	noč	izgine. »Kdo spet mi je grozil, povej!	A
stran 135 . / Sveti kelih Na Muro temna	noč	je pala, objel je griče rase hlad. V temo štrli	A
Raz stolp brni polnočna ura, v dvoranah vlada	noč	in mir, šumi pod gradom kalna Mura, na oknu	A
šumi pod gradom kalna Mura, na oknu vika v	noč	skovir. Azma Abdalmálik sam sedi v šotoru	A
ne siplje vonja. Kako pokaži dan, kar vzame	noč?	Tu pij krasoto, ki se ti odklepa!	A
prižiga: na solznem svetu vse je nič. Brez hrupa	noč	in dan poteka, veli mi spat, veli mi vstat.	A
nekoč, vendar ne bi radi legli v groba tiho	noč.	Neka sila, dvom na čednost lajša breme let in	A
osornim govorom zavrnil in morda sem ti v dolgo	noč	življenja kratki dan zagrnil. Na kraju tujega	A
vstajenja iz groba, ki dneve pretvarja ti v	noč.	Živ stroj si med mrtvimi stroji, tiran izsesava	A
bolj kot svetà Katarina... V sobi luč, tu je	noč,	jaz pod oknom pojoč... a ni je, zaprta je lina	A
še bolj kot svetà Katarina, kaj zvezdic zre v	noč,	o, in deklic tisóč ima še zelena dolina. Le	A
velika!« . /\ .. stran 63 . \/ Na trgu	Noč	trudna molči, nezamudna beži črez mestni trg	A
željé do Angéle mojé hitite zaman hrepeneče...	Noč	trudna molči, nezamudna beži čez mestni trg	A
ostaneta srci in tuji, ko južni dan, severna	noč.	IV Moj Bog, kako je pač ljubil to noč, te	A
108 . \/ IV Moj Bog, kako je pač ljubil to	noč,	te mrzle zvezdice in bele ravnice moj pogled	A
. \/ Morituri Mladenič šel je pozno v	noč	domov, tam sredi loze v cerkev se ozrl; oj,	A
hiši! In glej, že šviga plamen vedno viši in	noč	je svetla kakor beli dan! »Pomagaj nam, o sveti	A
nebá, curljaje vir v samoti senc brbljá, ko	noč	v njem kaže svetle Dioskure. Tedaj mi duša vsa	A
Čemu!... Le tebe vzrlo je oko; ko črno	noč	komet, tako temo si dušno razjasnila mi, Angela	A
v čarobne sanje in pri odprtem oknu gledal v	noč.	Ah, moje duše tiho zdihovanje po tebi, ki te	A
nasproti mi prijazno, življenje mi je bilo dolga	noč.	Življenje dan je, hitro končujoč, poln straha	A
živeti moči. . /\ .. stran 163 . \/ V O	noč	brez sladkega miru in spanja, v nemirih strastnih	A
réalité quotidienne. Maeterlinck I Ko pride	noč,	sodruga fantazije, in mir objame polja in goré	A
ključ do sreče?... Tvoje peklo bodi raj in tvoja	noč	me razsvetljuje naj?... III O Bog svetlobe,	A
videl te, ah, toli-tolikrat, ko v majnikovo	noč	si poln sladkosti hitel med kore svetlih mirijad	A
z drugimi pride drugi sin, ko bliža temna se	noč.	‚Ná, majka, sprejmi zdravila le-ta, gotovo ozdrávela	A
je že zadnji čas.«... . /\ .. stran 201 . \/	Noč	na poljani Konec je že vendar dneva trudnega	A
mladi težilo... In prešel je dan in pretekla je	noč,	minil eden teden, o, dva sta že proč, pa na	A
ona ga vidi slišati, videti noče. »Lahko ti	noč!	« Janko gre proč.	A
listi so tisti, ki jih bode nekoč poplavila	noč	voščil in željá in laží, baharije; ta venček	A
listki poljubujejo in o ljubezni sladki v tiho	noč	kot ti, čuj, slavčki mi vzdihujejo.	A
meni bo ljubó.” “Varij! celi dan bo gódil, vso	noč	kašljal stari mož; bo te še od hiše spodil,	A
ljubíla te. . / . / stran 37 . / Pevcu Kdo zná	noč	temno razjásnit′, ki táre duhá! Kdo vé kragúlja	A
svet Ljubice pod okno dragi pride marsiktéro	noč,	z deklico se pogovarjat, dokler se napoči zor	A
51 . / Mladenič obljubi ostati ji zvest, se	noč	in dan jokal je mescov šest. Se milo je jokal	A
Ugasni luč mi vekoméj! Me groba	noč	in strah obdéj! Ni milosti pri Bogi, gorje siroti	A
Ugasni luč mi vekoméj! Me groba	noč	in strah obdéj! Brez njega sreče zame ni tu	A
nebam naj leži, de dan današnji prejde, de prva	noč	miní, de vstane drugo sonce, pripelje beli dan	A
spet zagrebímo ga.” Razplátili srcé so, ležalo	noč	in dan je tam pod jasnim nebam, ko mine zor	A
srcé dobilo rano, . / . / stran 97 . / ki peče	noč	in dan me brez hladila, ki ni dobiti ji nikjer	A
mojih védna, sama govorica, de jo ljubim. Ve že	noč,	ki brídko sliši zdihovati me brez spanja, ve	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani