nehote (401-500)

vendar so to veselje kalile druge misli, ki so mu	nehote	in vedno silile v glavo.Mislil je na dom, na	A
znamenitega dne, razbistrilo se mu je oko in	nehote	se je domislil svojih mladostnih let, ko je	A
ženske in tudi nekatere moške je premagalo, da so	nehote	stopili izpred vrat na vogel. Ančka se že okroglo	A
pobočju Stola so se sklicavale kukavice. Tomaž je	nehote	pogledal na obe strani za glasovi in se namrdnil	A
se oveseli in ustraši, ko spozna Kosomana.	Nehote	se ozre okrog, potem pa vpraša: »Kaj delaš tukaj	A
Imenuj jo, pokaži jo!« Gospod Anton	nehote	obrne svoj pogled po poslušalcih. Povsod je	A
naš koncipist bi vse premagal.« Koren se je	nehote	ozrl po imenovanem in po njegovi plesalki.	A
Danes sem bil na Drenovem,« kričal je oni.	Nehote	je uprl svoj pogled ob dolgi mizi tja v drugi	A
besedah jel gledati po dvorani; spomnil se je	nehote	Korena in pogovora ž njim o priliki, ko sta	A
temne oči in njen nedolžni, zaupljivi govor.	Nehote	je segel z roko na prsi, ima li še tam rdeči	A
pogovor glede zabave mladi deklici. Pa počasi in	nehote	je zapustil ozko polje domačih političnih razmer	A
Po današnjem dogodku, katerega priča sem bil	nehote,	imam vsaj nekoliko pravice do njega, sicer bi	A
ki je vse živo zanimalo. Zavila sta skoraj	nehote	iz vrta k ribnjaku, kjer še nista bila od onega	A
deklamacija mi bo tudi škodila!« Doktor Hrast je	nehote	segel zopet po svojem kozarcu; smeh ga je silil	A
« Doktor Hrast	nehote	umolkne; sram ga je bilo, da je sprožil tako	A
nekakov čuden naglas, tako da se je guvernanta	nehote	ozrla vanj. »Da, usoda!« ponavljala je pri tem	A
skoro ugrel. Elza je ponehala z delom ter zrla	nehote	začudena vanj. »To mora biti res lepo!« reče	A
kratkem molku reče naglo: »Jaz sem vas morda	nehote	razžalila?Pomisliti pa morate, da jaz prej,	A
potem ogibal guvernante, akoravno je večkrat	nehote	pogledal proti salonu, kadar mu je udaril nje	A
bi bil imel dovolj psihologičnega izkustva:	nehote	bi se mu bil moral vriniti spomin na mačko,	A
da ne bo drugod prosil!« Ona se je morala	nehote	nasmehniti. »Ali menite, da je doktor v istini	A
kjer so sedele druge gospe, in Hrast se je	nehote	obrnil za njima. Pa niti dveh korakov ni storil	A
nekaj posvetilo kakor prikrivana zlobnost, ki	nehote	sili na dan, »hvala vam, da se mi kažete v pravi	A
tudi odzdrav njen je komaj videl; pa obstal je	nehote	ter zrl za vozom, kateri je naglo izginil za	A
katere je bila vstopila. On je stopil skoro	nehote	za njo. Šla sta skozi dve sobi in tretja, v	A
je kmalu proti domu. Odhajajoč se je iz veže	nehote	ozrl v sobo na drugem koncu hiše in tam ugledal	A
Vsega obraza še ni mogel videti. Pospešil je	nehote	svoj korak ter se nasmehnil, češ tu bo kaj romantičnega	A
niti mogel; kajti na koncu ulice se je obrnil	nehote	in potem jo še dvakrat, trikrat prehodil gor	A
Rudnik!« Vran je pričakoval takega odgovora.	Nehote	se je napotil proti gradu.A komaj je bil storil	A
obljubil je nekako ognjeno, da se je župnik	nehote	ozrl vanj. VI Čez štirinajst dni je sprejel	A
odgovorila je mirno in tako resno, da je oni	nehote	odstopil za korak.»Ne čutite li, da nisva namenjena	A
ima, srečo! Tako mlad sodnik!« pristavil je	nehote.	»Sedaj ste pa vi na vrsti,« vrine doktor	A
nikjer!« »Kam ga je dela?« vpraša Vrbanoj skoro	nehote.	»Kam?	A
glasno. »In sedaj ta Vrbanoj!« pristavil je	nehote.	Obrnil se je od okna in nejevoljno bacnil par	A
padlo je pod razpelo med svečnika in adjunkt je	nehote	odtegnil roko, ko ga je že hotel prijeti.	A
ste bili zadnja leta, odkar -?« Umolknil je	nehote.	»Od kdaj?«	A
fant izginil doli za klancem, sédel je Jurca	nehote	na tnalo pred hlevom ter skrčil roke v pesti	A
Carraccijev in drugih, slabo pristoji podobi, katera	nehote	zahteva svetlih, ognjenih barv.Tako bi človek	A
najbrž jako nenavadna prikazen v tem kraju in	nehote	je obstal ter pogledoval za jahačem. A ta je	A
kdo je njegova spremljevalka; prišla mu je	nehote	ta misel, a zavrnil jo je sam; zanimalo ga je	A
v govoru drugega videz in resnico, čutil je	nehote,	da za zadnjimi besedami gospodarjevimi tiči	A
odstopila od strmega prepada. Roko svojo pa mu je	nehote	pustila ter z drugo obsenčila si oči, kajti	A
je podedoval grad Razbor.« »Razbor?« vzklikne	nehote	stara teta in upre srpo svoj pogled v mlado	A
bila še besedice izpregovorila, ozrla se je	nehote	vanj in v njenih starih, sivih očeh igral je	A
Rogulin je pri teh besedah v živem govoru prišel	nehote	na stran grofice in korakal poleg nje, dasiravno	A
katerega donenju se je zganila drobna baronica in	nehote	zašepetala: »Oh, on pride!« Amelija je sedaj	A
malo prej baronica sedela. Rogulin je šel	nehote	za njo; kri mu je silila k srcu in premagoval	A
podila in vse se mu je sanjarsko dozdevalo.	Nehote	pa se mu je nekajkrat vsilil spomin o dveh mokrih	A
hipcu videla vse in grozna misel jo prešine.	Nehote	in bleda ko zid stopi naprej in sedaj spozna	A
ginil za klancem, potem se je vrnil v svoj dom.	Nehote	se mu je vrival spomin na dolgo vrsto prijetnih	A
In ‒ Ana?« Naenkrat,	nehote	mu je prišlo to ime v spomin; sam si ni vedel	A
čil hlapec. »Kaj pa je to zopet?« povprašam	nehote.	»Ah, konjač stekle pse lovi in jih zapira v	A
prijazna. Ni dolgo tega, kar sta se srečala	nehote	zunaj na sončnem bregu, preko katerega je tekla	A
testament?« vzklikne čez nekoliko trenutkov skoraj	nehote.	»Ona je dedič moj.	A
»Nič! Nič!« ponovil je	nehote	in še enkrat preobrnil suknjo. Drugi so strmeli	A
Je li ubit ali samo ranjen? Poslednje si je	nehote	želel, a vendar ‒ ko bi Tomaž znal za to, kar	A
je Miklavž bled kakor stena, na katero se je	nehote	naslonil.»To je pravo pismo, to mi je dal,	A
pravi testament, gospod Topolščak,« vzkliknil je	nehote	na glas, ko je bil vrgel prvi pogled v pisanje	A
žami razvalina mesta v velikanskem razmerju.	Nehote	se spusti med te podrtine in sede na vrh razpokanega	A
a neodkladen migljaj, da pride čas ločitve.	Nehote	sem pogledal na uro in rekel sam pri sebi, da	A
jih gorski duhovi, ki jih je človek hote ali	nehote	razsrdil.Oprostite torej našim gorjancem naše	A
vzdihnila Jera in bolečine so jo presunile, da je	nehote	zaječala. V okovanih čevljih, da se je pod njimi	A
bilo toliko milobe, vdanosti in moči, da so	nehote	pokleknili in med pritajenim ihtenjem molili	A
obrajtal odkrite, močne ljudi. Matevž se je Lovrača	nehote	ogibal.Ko pa ga je Lovrač zalotil v svoji hiši	A
lučko, ki so jo postavili ob mrtvem Lovraču.	Nehote	je Matevž sklenil roke, raznežilo se je v njem	A
prilizovala misel; ko je pogledala Bogataja, se mu je	nehote	prijazno nasmehnila, da je možakar zardel.	A
ugašale ogenj prve ljubezni v Mirkovem srcu.	Nehote	je jel dvomiti nad Zalikino čednostjo in njeno	A
prihodnjo zakonsko srečo. A v istem trenutku mu	nehote	stopi Almirina podoba pred oči.Bila je ravno	A
Strašna slutnja mu je pretresla dušo.	Nehote	mu je prišla na misel tista usodepolna noč,	A
se je celo bal, kakor pregrešne čarovnice.	Nehote	se mu je vsiljevala slutnja, da je le Almira	A
pogledom nesrečnega Davorina. Tedaj pa se je	nehote	vzbudila Mirku nekdanja misel v glavi:Almira	A
stran 83 . / Predaleč je bil zašel, morebiti	nehote,	Radovan; zdaj mu ni bilo moči več nazaj.Približala	A
vam storil? Nesrečen sem, če sem vas razžalil	nehote,	Zora!« In kakor sokol upre vanjo svoje bistre	A
bila; ni čudo, čutila je žena, da je, četudi	nehote,	kriva nesreče.Nemogoče ji je bilo priti in posloviti	A
tako ravnati z ubogim otrokom?« Mož pobesi	nehote	nekoliko zavihteni bič ter gleda svojega nasprotnika	A
in hoče oditi, ko deklica zopet spregovori;	nehote	ostane mož, mora jo poslušati.Bila je v nebesih	A
moški ne čutite tako globoko.« Mladenič zardi,	nehote	položi roko na srce in pogled njegov je govoril	A
Samo eno besedo in planem tja dol!« Skoraj	nehote	skoči Rosana za njim ter ga potegne za roko	A
pogledi pa jo boš videla!« . / . / stran 37 . /	Nehote	se pripogne deklica in ko se zagleda v vodi	A
veličastvu in móra te skoraj, . / . / stran 8 . / da	nehote	pripogneš koleno pred njim.Zdaj to Artemido	A
čudno svojstvo, če ugleda sovražnika, da se	nehote	obrne in teče brez oddiha, kolikor in dokler	A
Starec se je tako obveselil teh besed, da je	nehote	zaukal, kar se mu ni primerilo že več nego trideset	A
da mu je moral poslušalec potrditi hote ali	nehote	slednjo besedo.Slobodin ga je čul, ko je govoril	A
naokoli, kar je bila debela laž. Nevede in	nehote	si je pridobil s to brambo in hvalo prijateljstvo	A
domov grede zablodil in priblodil sem nevede in	nehote,	da se je vedno nadejal, najti kake duri, skoz	A
v obraz okrogla, nežna in bela, da so možaki	nehote	obstajali, kadar je šla mimo. Ali Goloba ni	A
Ali morda ne?	Nehote	se je Kekec ustavil.Iz žepa je potegnil piščalko	A
hipoma prek vseh skalnatih vrhov ... »O, joj!« je	nehote	na glas zavpil Kekec. »Pa je resnično že prišla	A
Jerico ščemeti oči. Zaprla jih je in zadremala	nehote.	Glava ji je zdrknila na mizo, in Jerica je zaspala	A
bolj, da ga je kar prevzelo. Oči so mu postale	nehote	rosne in v duši je začutil silno hrepenenje	A
zdrknila kar hipoma na prsi. Oči so se ji zaprle	nehote	in Mena je zaspala.Kekec je utihnil, ko je videl	A
Pehtinega volka. Kar zagomazelo mu je po hrbtu in	nehote	je pričel gledati okrog po grmovju, če ne preži	A
ki so prihajali iz črnega gozda. Kekec se je	nehote	zdrznil in je poslušal.Glasovi so bili podobni	A
večnem snegu in po zelenih tratinah ... Kekcu se je	nehote	razširilo srce, ko se je zamaknil v rožno zarjo	A
ki je razsvetlila vso izbo. Danijel se je	nehote	pretegnil, da se je njegova glava skoro dotaknila	A
je vila naprej med visokim snegom. Danijel je	nehote	krenil po nji, prišel je v samoten jelov gozd	A
je krog nje z oglušljivim grmenjem, da si je	nehote	zatisnila ušesa.In je še videla, kako se je	A
ljubeznijo in kadar mu je pogledala v obraz, se je	nehote	streznila in oči so ji postale žalostne in so	A
potem desno. Pri tem ga je pa tako bolelo, da je	nehote	vpil od bolečine.A končno so se mu vendar razmajali	A
je sedel nazaj na trinožni stolec in pričel	nehote	moliti očenaš za očenašem.Pač jih je izmolil	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani