Misel je bila s tem zavržena, absolvirana; v prsih pa mu je vendar nekaj ostalo, nekaj težkega kakor kamen, neka neznana, neumljiva skrb ‒ ali skoro ‒ hrepenenje. Ta večer se je potem ogibal guvernante, akoravno je večkrat nehote pogledal proti salonu, kadar mu je udaril nje zvonki glas na uho. Videl je tudi pri taki priliki, da je prinesel Meden hipoma dva velika šopa krasnih cvetic v sobo ter podaril enega Elzi; drugi je bil menda namenjen hišni gospodinji.