Enakomernost pa je ‒ otožna ali pa dolgočasna.« Rogulin je pri teh besedah v živem govoru prišel nehote na stran grofice in korakal poleg nje, dasiravno so mu skrajne veje tik pota rastočih dreves potegovale preko lica, ko je stopal počasi s svojo spremljevalko naprej. Veronika je pazno poslušala.