Kajti hodi moja hčerka na licej in je ni stvari pod milim nebom in je ni bilo in je ne bo, ki ne bi bila »hecna«, in ne rečem, da ni prav tako. Naša skavta pa sta svojo sodbo o morju strnila v kratko in jedrnato besedo: »Prima!«i Starejši je zopet segel v skladišče za srajco in, kar je to pot privlekel na dan, je bila razglednica: v ospredju je klavrno ždelo drevo in od sebe molilo mršave svoje veje, kakor bi prosilo vbogajme, vzad pa so se razprostirale čudovite barve, to je bilo morje, sredi morja je tičal čoln kakor muha v močniku.
Poučil me je moj starejši, da se takim slikam pravi »štimunga«.