Od časa do časa je kateri od fantov odgrnil platneno loputo na vhodu v šotor in pokukal ven; takrat jo je piš še privzdignil, da je fante in Ivanko zmrazilo do kosti, in tiste blizu lopute so kot bič udarile težke kaplje. Stena dežja je bila tako gosta in silovita, da je kot razdivjano morje valovila sem in tja in upogibala drevje in grmičje pred seboj zdaj v to, zdaj v drugo stran; bela in nepredirna, podobna zavesi drobnega prahu, ni popustila niti za hipec. Zunaj je vse tonilo v tej mokri steni in se ji pokorilo brez odpora; šotor je bil videti kakor osamljen, a neustrašen otoček v tem neizprosnem besnenju narave.