nova beseda iz Slovenije

mati (701-800)


Nevesta je pa v izbici z družicama,« je dejala      mati,      kadar so povpraševali po njej. »Malo se mora  A
Sveti križ božji, Juri!« zavpije pri teh besedah      mati      Ana; kolena se ji pošibijo, in sesede se na  A
pokonci, svatje pa se usujejo okrog tujca.      Mati      je prva spoznala svojega sina, in ko se zdrami  A
hipoma veliki žalosti. Oče Primož vzdihuje,      mati      pa in nevesta, ki je hitro vse zvedela in pritekla  A
in zvežeta ga brez upora. Zdaj pa mu streže      mati,      žalostna tako, da jo mora tolažiti sin.Ženin  A
da ne padeš v brezno; pot je nevarna.« »He,      mati,      prenočite me, mraz je,« prosi Juri. »Ravno nocoj  A
ceniti kakor to noč. . / . / stran 68 . /      Mati      prinese malo večerje, in tudi on mora prisesti  A
Rozalka, kaj si pa vse nakupila?« vpraša zdaj      mati,      in Rozalka razveže ruto in razkaže svoje zaklade  A
Ali si tudi Štefanu kaj kupila?« se nasmehne      mati.      »Saj moram, ker je tako siten,« odvrne Rozalka  A
Štefanu.« »Kaj bo pa Štefan dejal?« vpraša      mati.      »Saj ne bo vedel.  A
se ne zadeneš ob strop. Pri veliki peči sedi      mati      Šimenovka in vije prejo, zraven nje pa vleče  A
povem.« »O Štefan, Štefan!« se oglasi zdaj      mati,      »pusti kajenje in tobak!Jetiko boš dobil, boš  A
pokonci in se potrka na prsi. »Le poslušajte,      mati,      kako to grmi!Jaz imam dvojne prsi!«   A
sam ne vem, kaj.« »Varuj se, varuj se!« svari      mati.     »In pri vsem tem tudi dosti stane ta razvada  A
»Kaj si pa ti prinesla?« »Dober dan,      mati!     « pozdravlja Pečarjeva hči Šimenovko. »Vi ste  A
saj vem, da sam prideš.« »Prav res,« pravi      mati.     »Doma mu je hitro mraz, gori pa leze vsak dan  A
potlej pa mi doli.« »Kaj pa, kaj pa!« se smeje      mati.     »Hišo pa kar zaklenemo.«   A
fant bo menda priden.« »Odkod pa je?« vpraša      mati      Šimenovka. »Od Doline doli.«  A
prevrne vsaka sapica.« »Tak kakor ti!« pravi      mati.      »Ho, mati, kaj pa mislite?« se jezi Štefan in  A
»Tak kakor ti!« pravi mati. »Ho,      mati,      kaj pa mislite?« se jezi Štefan in se potrka  A
bolan še nisem bil nikoli. Česa pa pogrešam,      mati?     Nič.  A
»Kako pa govoriš!« »Nič hudega,      mati.     Ampak, Rozalka, kadar bo začela burja briti,  A
Toda zdaj moram iti. Z Bogom,      mati!     Anica, poizkusi vendar, da nas obiščeš.«   A
če ni drugače.« »Nikar ne nori!« ga opominja      mati,      in Štefan vrže suknjo nase in hiti za dekletom  A
pa tudi skrbeli zanj, kakor da bi bil domač.      Mati      je takoj videla, da manjka Juriju perila, in  A
kmečkega stanu, Štefan, če še ne veš,« razlaga      mati.      »E, pa ga slabo varuje,« ugovarja Štefan, »če  A
domov, kjer jih je čakal zajtrk. Rozalka in      mati      sta bili pripravljeni na odhod, in ko so spregovorili  A
brinje.« »Juri ga je tudi bolj zaslužil,« pravi      mati,      »ker je bil tako priden in zgoden.« »Vsak trud  A
Le urno, le urno, da ne zamudimo!« priganja      mati,      in moško odide Štefan s svojimi varovankami  A
že tako, in vse zadene človeka v življenju.      Mati      je pripravila kosilo, in jaz ga pristavljam  A
vidno se je tajal sneg pod bleščečimi žarki.      Mati      in Rozalka sta se bili že vrnili iz Doline in  A
mogel, Rozalka,« odvrne Ožbe. »E, Ožbe!« pravi      mati.     »Kako da bi ne mogel, če je pa pisano, da je  A
Ah, na to pa nisem mislila,« pravi smeje se      mati      in povabi Ožbeta v hišo, da bi pokusil kolin  A
oljšega v dar. . / . / stran 125 . / »Ožbe!« kara      mati      svojega gosta, »zakaj ne pripelješ žene s seboj  A
proti dvema domov.« »I le pojdi,« je rekla      mati,      »pojdem pa jaz k deseti maši.« In Anica ni zaspala  A
gre Šimenovka s Štefanom,« jo je zadrževala      mati.      Ko so pa prišli popoldne domov, je bila Rozalka  A
Rozalka slabe volje. »Oh, kako je pust ta Štefan,      mati!     « je tožila. »Vedno sili v človeka in tako neslano  A
« »Pa se mu zmeraj smeješ in režiš,« pravi      mati;      »potlej pa misli, da ti ugaja.« »Oh, mati, kaj  A
mati; »potlej pa misli, da ti ugaja.« »Oh,      mati,      kaj pa hočem?Ali naj ga z grdo odženem?«   A
ni, da bi se venomer smejala.« »Oh, veste,      mati?     Jaz bi šla tudi raje k prvi maši.   A
nasejane.« »Kako to vendar lepo diši!« je dejala      mati.     »Vijolica je pa res preljuba cvetica.  A
grem trgat.« »Nič se ne meni, Anica!« pravi      mati      Pečarjeva. »Medve bova delili; šopek je tako  A
bolela glava. »Prehladila se je,« je rekla      mati      in ji hladila vroče čelo. »No, Juri, ali si  A
mi jih je že dala.« »Kaj pa Anica?« pristavi      mati.     »Ta ti jih je tudi obljubila.«   A
kje so tisti časi!« »Tisti nerodni!« pokara      mati.     »Ali je kaj neumnejšega ko tako ponoči laziti  A
»Dobra sta oba in pridna,« je pritrjevala      mati.     »Nič hudega ne bo starim; boš videl, Matija.  A
jetike dobil.« »Oh, Štefan pa jetika!« vzklikne      mati.     »Le nikar se ne boj.  A
je ne poznaš; jaz pa vem, kako je,« se smeje      mati      Šimenovka.»Le vprašaj jo na kratko, pa boš zvedel  A
že gotovo dobra.« »Anica, kar pojdi!« pravi      mati,      in vsi trije se napotijo. Doma pa je bila Rozalka  A
dosti. »Sam Bog ve, kaj je deklini!« je dejala      mati.      »Nič ji ni,« je rekel oče.  A
cerkev. Vse je hotelo biti pri opravilu, in      mati      je rekla: »Juri, jutri boš pa lahko govoril  A
Naj gre jutri sam oče k Sv. Andreju.« »Ne,      mati,      jaz grem res rajši zjutraj.Naj pa oče gredo  A
Jaz vem, kaj govorim. Kaj,      mati      Pečarjeva, ki imaš tako hčer?Poslušaj ti mene  A
sram, ko je preveseli Ožbe tako govoril, tudi      mati      se je le prisiljeno smejala, in obe sta se odpravljali  A
Štefanom se Rozalka nič kaj ne razume,« pravi      mati.      »Kaj to!  A
/ »Naj Bog obrne, da bo prav!« je sklenila      mati      in opazovala od zdaj natančneje mlada človeka  A
Štefan pa ni odnehal. »He,      mati!     « je dejal.»Kdaj napravimo svatovščino, kdaj  A
svatovščino, kdaj?« »Kadar hočeta,« se smeje      mati.      »No, Rozalka, govori!« priganja Štefan.   A
misel, ko pridejo skrbi in delo, in pomisli, da      mati      bolje kuha nego žena.Pozdravi se tudi še malo  A
na vse ženstvo sploh in na Rozalko posebej.      Mati      mu je hladila srčne rane.»Nič ne maraj, Štefan  A
govoril. »Kaj ti je vendar?« ga je vpraševala      mati.      »Nič.«   A
rada. Oče se jeze nad mano, da nisem za nič,      mati      me karajo, da sem tako otročji, in nimajo zame  A
veselje mi hočeš vzeti,« je tarnal Štefan, »kakor      mati.     Drugega tako nimam na tem svetu.«   A
Tiho je prihajala ljuba noč in nalahko kakor      mati,      ki se boji, da bo zbudila speče dete, razgrinjala  A
vere, da se on ne boji ničesar. Zavračala ga je      mati,      naj ne govori tako prešerno in ne izziva božje  A
popoldne, ko sta Matija in Juri otepavala orehe;      mati      in Rozalka sta pa pobirali. »Pustite oče,« je  A
Potlej naj ga pa pobere smrt v božjem imenu. Ej,      mati,      le verjemi mi,« je prigovarjal jokajoči vdovi  A
najljubšega predmeta pa Ožbe tudi ni pozabil. »No,      mati,     « je dejal, »ali misliš hišo res tako pustiti  A
veselimo, dokler imamo še zdravje. Poglej,      mati,      Jurija!Ali ni priden fant, kakršnih se mora  A
popravljati.« Tako je modroval Ožbe, in če je      mati      omenila Štefana, je zmignil z ramama in dejal  A
pogledoval krog sebe, in kadar je odhajal, je dejal: »     Mati,      le meni pusti vse narediti, boš videla, da bo  A
kakega drugega v glavi, ali kako?« je dejala      mati.     »Da bi kakemu dekletu snubitev ne bila všeč,  A
ne vleče.« »Na to pa še mislila nisem,« reče      mati.     »O tem moram pa z Nežo govoriti.  A
Šimenovka dotaknila te stvari, je poklicala enkrat      mati      Rozalko k sebi in zvedela po nekaterih ovinkih  A
ovinkih vso resnico. »Stara si dosti,« je rekla      mati      svoji hčeri, »da veš, kaj delaš in kaj je prav  A
»Jaz te ne bom silila nikamor,« je dejala      mati,      »kakor si postelješ, tako boš ležala.« Šimenovim  A
Zakaj doma se je neizrečeno dolgočasil: oče in      mati      sta obravnavala svoje reči, Anica pa je skoraj  A
priložnosti govoriti med seboj; vedno je bila      mati      za hrbtom. Leto je minilo, odkar je bil prišel  A
če boš enkrat izkusil.« »Kaj pa bosta imeli      mati      in Rozalka?« se nasmehne Juri. »Kako pa tudi  A
let stara.« . / . / stran 190 . / »Vidite,      mati!     Prav dolgo sem bil ostal pri vas, in z Rozalko  A
je zbudil tudi ženski. Hišna vrata se odpró,      mati      in Rozalka stopita na prag. »Kaj pa je, kaj  A
»Kaj pa je, Juri? Za božjo voljo!« vpije      mati,      ki si ne upa iz hiše. »Nič ni.  A
« »Štefan, nikar se ne pregreši!« ga svari      mati,      ki se ne more nagledati grozne zverine.»Še Juri  A
»Tiho, ženske!« je ukazal Ožbe. »     Mati,      prinesi platna po perilu, ali če imaš, kak povoj  A
ranjenca sestra Franca s svojim možem, in stara      mati      je prilezla, da objame in poljubi morda zadnjikrat  A
zdaj Štefana, ki pritrkuje z nogo. A kmalu jim      mati      ustavi veselje, češ, da to Juriju težko dene  A
udarili.« »Oh, kaj bo, kaj bo!« je vzdihnila      mati.     »Koliko se bo prelilo nedolžne krvi!«   A
gibke prste. »Kaj sem vam že hotel povedati,      mati,     « je dejal, ko so ga klicali h kosilu.»Juri je  A
Juri je šel v vojake in vas lepo pozdravlja.«      Mati      je prikimala, ker je pričakovala takšne novice  A
prinesel nobenega pisma, in Rozalki je začela      mati      zelo prigovarjati, naj vzame Štefana, in ji  A
»O ti nadloga!« je vzdihoval. »Kaj praviš,      mati,      kje je, da ga ni toliko časa domov?« »V krčmi  A
Pojdi še ti!« »Kar pojdi, Miha,« pravi      mati,      in fant skoči pokonci. »Dva polička ga bova  A
je srečal Ožbe mater v veži, je rekel: »Ti,      mati,      pošlji po gospoda, pošlji!« »Kaj, tako hudo  A
slišal glasen jok. »Oh, Ožbe, Ožbe,« prijoka      mati,      ko vstopita.»Zakaj te nisem ubogala!  A
tem in na onem svetu.« »Oh, ubožec,« vzdihuje      mati,      »kako naenkrat ga je vzelo!‚Mati,’ je rekel  A
vzdihuje mati, »kako naenkrat ga je vzelo! ‚     Mati,     ’ je rekel še davi, ‚zdajle se pa napravim, da  A
otave, ampak tudi mlado seno. Ti pa tako misli,      mati,      da je božja volja zmerom dobrotna.Bog nam včasih  A
kako pa vendar govoriš!« ga posvari Pečarka. »     Mati,      ali ni ta hudoba izdal našega Jurija?« »Če se  A
Oh, takole žari nebo na Laškem,« je vzdihnila      mati,      »kjer se morijo ljudje in požigajo sela in vasi  A
pošlo cefranje, ko so me obvezovali. ‒ Kaj pa      mati?     « »Zate moli, Primož pa vbogajme daje.«   A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 ▶ ▷



  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA