mati (701-800)

Nevesta je pa v izbici z družicama,« je dejala	mati,	kadar so povpraševali po njej. »Malo se mora	A
Sveti križ božji, Juri!« zavpije pri teh besedah	mati	Ana; kolena se ji pošibijo, in sesede se na	A
pokonci, svatje pa se usujejo okrog tujca.	Mati	je prva spoznala svojega sina, in ko se zdrami	A
hipoma veliki žalosti. Oče Primož vzdihuje,	mati	pa in nevesta, ki je hitro vse zvedela in pritekla	A
in zvežeta ga brez upora. Zdaj pa mu streže	mati,	žalostna tako, da jo mora tolažiti sin.Ženin	A
da ne padeš v brezno; pot je nevarna.« »He,	mati,	prenočite me, mraz je,« prosi Juri. »Ravno nocoj	A
ceniti kakor to noč. . / . / stran 68 . /	Mati	prinese malo večerje, in tudi on mora prisesti	A
Rozalka, kaj si pa vse nakupila?« vpraša zdaj	mati,	in Rozalka razveže ruto in razkaže svoje zaklade	A
Ali si tudi Štefanu kaj kupila?« se nasmehne	mati.	»Saj moram, ker je tako siten,« odvrne Rozalka	A
Štefanu.« »Kaj bo pa Štefan dejal?« vpraša	mati.	»Saj ne bo vedel.	A
se ne zadeneš ob strop. Pri veliki peči sedi	mati	Šimenovka in vije prejo, zraven nje pa vleče	A
povem.« »O Štefan, Štefan!« se oglasi zdaj	mati,	»pusti kajenje in tobak!Jetiko boš dobil, boš	A
pokonci in se potrka na prsi. »Le poslušajte,	mati,	kako to grmi!Jaz imam dvojne prsi!«	A
sam ne vem, kaj.« »Varuj se, varuj se!« svari	mati.	»In pri vsem tem tudi dosti stane ta razvada	A
»Kaj si pa ti prinesla?« »Dober dan,	mati!	« pozdravlja Pečarjeva hči Šimenovko. »Vi ste	A
saj vem, da sam prideš.« »Prav res,« pravi	mati.	»Doma mu je hitro mraz, gori pa leze vsak dan	A
potlej pa mi doli.« »Kaj pa, kaj pa!« se smeje	mati.	»Hišo pa kar zaklenemo.«	A
fant bo menda priden.« »Odkod pa je?« vpraša	mati	Šimenovka. »Od Doline doli.«	A
prevrne vsaka sapica.« »Tak kakor ti!« pravi	mati.	»Ho, mati, kaj pa mislite?« se jezi Štefan in	A
»Tak kakor ti!« pravi mati. »Ho,	mati,	kaj pa mislite?« se jezi Štefan in se potrka	A
bolan še nisem bil nikoli. Česa pa pogrešam,	mati?	Nič.	A
»Kako pa govoriš!« »Nič hudega,	mati.	Ampak, Rozalka, kadar bo začela burja briti,	A
Toda zdaj moram iti. Z Bogom,	mati!	Anica, poizkusi vendar, da nas obiščeš.«	A
če ni drugače.« »Nikar ne nori!« ga opominja	mati,	in Štefan vrže suknjo nase in hiti za dekletom	A
pa tudi skrbeli zanj, kakor da bi bil domač.	Mati	je takoj videla, da manjka Juriju perila, in	A
kmečkega stanu, Štefan, če še ne veš,« razlaga	mati.	»E, pa ga slabo varuje,« ugovarja Štefan, »če	A
domov, kjer jih je čakal zajtrk. Rozalka in	mati	sta bili pripravljeni na odhod, in ko so spregovorili	A
brinje.« »Juri ga je tudi bolj zaslužil,« pravi	mati,	»ker je bil tako priden in zgoden.« »Vsak trud	A
Le urno, le urno, da ne zamudimo!« priganja	mati,	in moško odide Štefan s svojimi varovankami	A
že tako, in vse zadene človeka v življenju.	Mati	je pripravila kosilo, in jaz ga pristavljam	A
vidno se je tajal sneg pod bleščečimi žarki.	Mati	in Rozalka sta se bili že vrnili iz Doline in	A
mogel, Rozalka,« odvrne Ožbe. »E, Ožbe!« pravi	mati.	»Kako da bi ne mogel, če je pa pisano, da je	A
Ah, na to pa nisem mislila,« pravi smeje se	mati	in povabi Ožbeta v hišo, da bi pokusil kolin	A
oljšega v dar. . / . / stran 125 . / »Ožbe!« kara	mati	svojega gosta, »zakaj ne pripelješ žene s seboj	A
proti dvema domov.« »I le pojdi,« je rekla	mati,	»pojdem pa jaz k deseti maši.« In Anica ni zaspala	A
gre Šimenovka s Štefanom,« jo je zadrževala	mati.	Ko so pa prišli popoldne domov, je bila Rozalka	A
Rozalka slabe volje. »Oh, kako je pust ta Štefan,	mati!	« je tožila. »Vedno sili v človeka in tako neslano	A
« »Pa se mu zmeraj smeješ in režiš,« pravi	mati;	»potlej pa misli, da ti ugaja.« »Oh, mati, kaj	A
mati; »potlej pa misli, da ti ugaja.« »Oh,	mati,	kaj pa hočem?Ali naj ga z grdo odženem?«	A
ni, da bi se venomer smejala.« »Oh, veste,	mati?	Jaz bi šla tudi raje k prvi maši.	A
nasejane.« »Kako to vendar lepo diši!« je dejala	mati.	»Vijolica je pa res preljuba cvetica.	A
grem trgat.« »Nič se ne meni, Anica!« pravi	mati	Pečarjeva. »Medve bova delili; šopek je tako	A
bolela glava. »Prehladila se je,« je rekla	mati	in ji hladila vroče čelo. »No, Juri, ali si	A
mi jih je že dala.« »Kaj pa Anica?« pristavi	mati.	»Ta ti jih je tudi obljubila.«	A
kje so tisti časi!« »Tisti nerodni!« pokara	mati.	»Ali je kaj neumnejšega ko tako ponoči laziti	A
»Dobra sta oba in pridna,« je pritrjevala	mati.	»Nič hudega ne bo starim; boš videl, Matija.	A
jetike dobil.« »Oh, Štefan pa jetika!« vzklikne	mati.	»Le nikar se ne boj.	A
je ne poznaš; jaz pa vem, kako je,« se smeje	mati	Šimenovka.»Le vprašaj jo na kratko, pa boš zvedel	A
že gotovo dobra.« »Anica, kar pojdi!« pravi	mati,	in vsi trije se napotijo. Doma pa je bila Rozalka	A
dosti. »Sam Bog ve, kaj je deklini!« je dejala	mati.	»Nič ji ni,« je rekel oče.	A
cerkev. Vse je hotelo biti pri opravilu, in	mati	je rekla: »Juri, jutri boš pa lahko govoril	A
Naj gre jutri sam oče k Sv. Andreju.« »Ne,	mati,	jaz grem res rajši zjutraj.Naj pa oče gredo	A
Jaz vem, kaj govorim. Kaj,	mati	Pečarjeva, ki imaš tako hčer?Poslušaj ti mene	A
sram, ko je preveseli Ožbe tako govoril, tudi	mati	se je le prisiljeno smejala, in obe sta se odpravljali	A
Štefanom se Rozalka nič kaj ne razume,« pravi	mati.	»Kaj to!	A
/ »Naj Bog obrne, da bo prav!« je sklenila	mati	in opazovala od zdaj natančneje mlada človeka	A
Štefan pa ni odnehal. »He,	mati!	« je dejal.»Kdaj napravimo svatovščino, kdaj	A
svatovščino, kdaj?« »Kadar hočeta,« se smeje	mati.	»No, Rozalka, govori!« priganja Štefan.	A
misel, ko pridejo skrbi in delo, in pomisli, da	mati	bolje kuha nego žena.Pozdravi se tudi še malo	A
na vse ženstvo sploh in na Rozalko posebej.	Mati	mu je hladila srčne rane.»Nič ne maraj, Štefan	A
govoril. »Kaj ti je vendar?« ga je vpraševala	mati.	»Nič.«	A
rada. Oče se jeze nad mano, da nisem za nič,	mati	me karajo, da sem tako otročji, in nimajo zame	A
veselje mi hočeš vzeti,« je tarnal Štefan, »kakor	mati.	Drugega tako nimam na tem svetu.«	A
Tiho je prihajala ljuba noč in nalahko kakor	mati,	ki se boji, da bo zbudila speče dete, razgrinjala	A
vere, da se on ne boji ničesar. Zavračala ga je	mati,	naj ne govori tako prešerno in ne izziva božje	A
popoldne, ko sta Matija in Juri otepavala orehe;	mati	in Rozalka sta pa pobirali. »Pustite oče,« je	A
Potlej naj ga pa pobere smrt v božjem imenu. Ej,	mati,	le verjemi mi,« je prigovarjal jokajoči vdovi	A
najljubšega predmeta pa Ožbe tudi ni pozabil. »No,	mati,	« je dejal, »ali misliš hišo res tako pustiti	A
veselimo, dokler imamo še zdravje. Poglej,	mati,	Jurija!Ali ni priden fant, kakršnih se mora	A
popravljati.« Tako je modroval Ožbe, in če je	mati	omenila Štefana, je zmignil z ramama in dejal	A
pogledoval krog sebe, in kadar je odhajal, je dejal: »	Mati,	le meni pusti vse narediti, boš videla, da bo	A
kakega drugega v glavi, ali kako?« je dejala	mati.	»Da bi kakemu dekletu snubitev ne bila všeč,	A
ne vleče.« »Na to pa še mislila nisem,« reče	mati.	»O tem moram pa z Nežo govoriti.	A
Šimenovka dotaknila te stvari, je poklicala enkrat	mati	Rozalko k sebi in zvedela po nekaterih ovinkih	A
ovinkih vso resnico. »Stara si dosti,« je rekla	mati	svoji hčeri, »da veš, kaj delaš in kaj je prav	A
»Jaz te ne bom silila nikamor,« je dejala	mati,	»kakor si postelješ, tako boš ležala.« Šimenovim	A
Zakaj doma se je neizrečeno dolgočasil: oče in	mati	sta obravnavala svoje reči, Anica pa je skoraj	A
priložnosti govoriti med seboj; vedno je bila	mati	za hrbtom. Leto je minilo, odkar je bil prišel	A
če boš enkrat izkusil.« »Kaj pa bosta imeli	mati	in Rozalka?« se nasmehne Juri. »Kako pa tudi	A
let stara.« . / . / stran 190 . / »Vidite,	mati!	Prav dolgo sem bil ostal pri vas, in z Rozalko	A
je zbudil tudi ženski. Hišna vrata se odpró,	mati	in Rozalka stopita na prag. »Kaj pa je, kaj	A
»Kaj pa je, Juri? Za božjo voljo!« vpije	mati,	ki si ne upa iz hiše. »Nič ni.	A
« »Štefan, nikar se ne pregreši!« ga svari	mati,	ki se ne more nagledati grozne zverine.»Še Juri	A
»Tiho, ženske!« je ukazal Ožbe. »	Mati,	prinesi platna po perilu, ali če imaš, kak povoj	A
ranjenca sestra Franca s svojim možem, in stara	mati	je prilezla, da objame in poljubi morda zadnjikrat	A
zdaj Štefana, ki pritrkuje z nogo. A kmalu jim	mati	ustavi veselje, češ, da to Juriju težko dene	A
udarili.« »Oh, kaj bo, kaj bo!« je vzdihnila	mati.	»Koliko se bo prelilo nedolžne krvi!«	A
gibke prste. »Kaj sem vam že hotel povedati,	mati,	« je dejal, ko so ga klicali h kosilu.»Juri je	A
Juri je šel v vojake in vas lepo pozdravlja.«	Mati	je prikimala, ker je pričakovala takšne novice	A
prinesel nobenega pisma, in Rozalki je začela	mati	zelo prigovarjati, naj vzame Štefana, in ji	A
»O ti nadloga!« je vzdihoval. »Kaj praviš,	mati,	kje je, da ga ni toliko časa domov?« »V krčmi	A
Pojdi še ti!« »Kar pojdi, Miha,« pravi	mati,	in fant skoči pokonci. »Dva polička ga bova	A
je srečal Ožbe mater v veži, je rekel: »Ti,	mati,	pošlji po gospoda, pošlji!« »Kaj, tako hudo	A
slišal glasen jok. »Oh, Ožbe, Ožbe,« prijoka	mati,	ko vstopita.»Zakaj te nisem ubogala!	A
tem in na onem svetu.« »Oh, ubožec,« vzdihuje	mati,	»kako naenkrat ga je vzelo!‚Mati,’ je rekel	A
vzdihuje mati, »kako naenkrat ga je vzelo! ‚	Mati,	’ je rekel še davi, ‚zdajle se pa napravim, da	A
otave, ampak tudi mlado seno. Ti pa tako misli,	mati,	da je božja volja zmerom dobrotna.Bog nam včasih	A
kako pa vendar govoriš!« ga posvari Pečarka. »	Mati,	ali ni ta hudoba izdal našega Jurija?« »Če se	A
Oh, takole žari nebo na Laškem,« je vzdihnila	mati,	»kjer se morijo ljudje in požigajo sela in vasi	A
pošlo cefranje, ko so me obvezovali. ‒ Kaj pa	mati?	« »Zate moli, Primož pa vbogajme daje.«	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani