Krst pri Savici Matiju Čopu Vam izročim, prijatlja dragi mani! ki spi v prezgodnjem gróbi, pesem milo; ločitvi od njega mi je hladilo, bila je lek ljubezni stari rani. Minljivost sladkih zvez na svet′ oznani, kak kratko je veselih dni število, de srečen je le tá, kdor z Bogomilo up sreče únstran groba v prsih hrani. Pokopal misli visokoletéče, željá nespolnjenih sem bolečine, ko Črtomír ves up na zemlji sreče; dan jasni, dan oblačni v noči mine, srcé veselo, in bolnó, trpeče vpokój′le bodo groba globočine.