Cel čas so blagih sapic pogrešvale Cel čas so blagih sapic pogrešvále, od tebe, drage deklice prevzetne, prinesle niso božicam prijetne, ki bi bila jih oživela, hvale. Bile so v strahu, de boš tí, de zale Slovenke nemško govorít′ umetne, jih boté, ker s Parnasa so očetne dežele, morebiti zaničvále. Kaméne naše zapušene bož′ce, samice so pozabljene žalvále, le tujke so častile Kranjcov množ′ce. Cvetlice naše poezije stale do zdéj so vrh snežnikov redke rož′ce, obdajale so utrjene jih skale.