krčmar (501-600)

število, kateri so na upanje pili, in ker je bil	krčmar	prepošten in prevesten, da bi bil s svojim pisanjem	A
star, Miha izpod Gaja ‒ pri drugem vinu. Ker je	krčmar	videl, da imata poslednja dva sama med seboj	A
plačuje.« »Kaj ne veš, zakaj tako dela?« pravi	krčmar.	»Zakaj?« pravi mož.	A
krat. »Pritožili se ne bomo čezenj,« pravi	krčmar,	kateremu je na misel prišlo, da bi utegnil gospod	A
stran 41 . / »Saj še tega nismo izpili!«pravi	krčmar.	»Še en bokal!« ponavljal je Dolef vedno.	A
Spakovo vprašanje, in sicer iz raznih razlogov.	Krčmar	Obrščak se ni hotel Mihu zameriti, še manj pa	A
zvleče izza mize do vrat ter ga sune venkaj.	Krčmar,	ki se pri vsem tem ni ganil, dejal je zdaj:	A
»Saj ga ni, hudiča, kdo ga je videl?« pravi	krčmar	in namežika drugim gostom, kakor bi hotel reči	A
pri vagi?« »Ali te je bilo kaj strah?« vpraša	krčmar.	»Kako me bo strah, ko sem bridko sabljo v rokah	A
koče lazili, za vselej odgnal, ko ne bi bil	krčmar	v tistem hipu zagledal, da dva mlada gospodiča	A
boš vedel!« »Kaj imate v pogovoru?« vpraša	krčmar,	od druge mize pristopivši. »Radi bi vedeli,	A
se bil ženil. Fant je bil premoder,« ugovarja	krčmar.	»Ljudje govoré belo in črno.	A
je tako, kakor ti praviš, Matevžek!« potrdi	krčmar.	»Ne boste me pregovorili, ne,« reče oni kmetič	A
pozabil.« »Ti rad pozabiš, Krjavelj!« odgovori	krčmar.	»E, ne bodi, ne bodi!	A
pritovoril na konjskem hrbtu,« prosi Krjavelj in	krčmar	ni bil neusmiljen ter je prinesel žganja. »Saj	A
lakomna gospoda!« »Katera gospoda?« vpraša	krčmar.	»Kaj ti vem, kateri je vzel?	A
molči, Krjavelj, in pazi, kaj govoriš!« svari ga	krčmar.	»Tako sta pa onadva kradla.	A
Šembrano lep pogreb se je bil napravil,« pravi	krčmar.	»Kajpak!« odgovori Matevžek.	A
videti, kar so desetega brata pokopali,« dostavi	krčmar.	»Veste, kaj bom jaz rekel, možje!« oglasi se	A
sem dolžen?« »Nikar še ne hodi,« tolaži ga	krčmar.	»Nočem, da bi se kdo ujedal in mi vsako besedo	A
in dvajset let svoje starosti. Medtem ko je	krčmar	tako premišljal in ni mogel uganiti, prišel	A
vršička nad vrati je pričal, da je župan tudi	krčmar	v vasi.Golorok, s pipo v ustih in z nekako predrzno	A
pil. »Bog daj, bog daj, dober večer,« vpije	krčmar,	»so prišli, gospod, so prišli?«‒ Rekši, vodi	A
vsi, tudi Lisec ni imel veselja govoriti, le	krčmar	župan, ki je bil gospôde bolj vajen in zaradi	A
prižigajočega starca doktorja s turškim fesom, župan	krčmar	je z veliko spoštovalnostjo držal pred njim	A
Zobrov gospod, ali jih ne poznate več?« zatuli	krčmar	dedcu na uho, Zobru pa pravi: »Gluh je, vpiti	A
nedrje. Pol ure od Ambolj je bil na Ratiji nov	krčmar	gospod Božidar Tirtelj. Spravil je bil vse svoje	A
štemplje.« »Ali ne boste plačali?« vpraša spet	krčmar	Tirtelj. »Ni božjaka ne.	A
E, pustite ga, saj ne govori laško,« tolaži	krčmar,	ki je bil edini trezen. »Samo noče, pa zna!	A
ko levičnik pri Kriščevem križu.« Odkazal je	krčmar	našemu potovalcu ležišče v senu. Črtek se je	A
togotno, da se Šimen ni upal udariti nazaj.	Krčmar	je oba fanta ločil in posadil vsakega k svoji	A
treba kaj založiti.« Z belim prtom prepasan	krčmar	priteče silno prijazen in vpraša: »Poliček	A
Daj vina!«	Krčmar	in kmetje so razumeli Antonovo jezo porabiti	A
Rebrnik več veder vina potoči ko marsikateri	krčmar	ob veliki cesti.To je bilo pa zato, ker je Rebrnik	A
je pa . / . / stran 19 . / dostikrat rekel: ‚	Krčmar	ne bo nobeden v nebesa prišel.’ Tako, glej,	A
in dan, da še mene gor potegnejo,« odgovori	krčmar	Tone Rebrnik.»Na, deklina, prinesi ga še en	A
Slišal sem, da rad pije, pa nerad plača,« reče	krčmar.	»Bode moral plačati, če bo pri nas pil,« pravi	A
draži dolgega mladeniča, ki ga tako pogleduje.	Krčmar	Tone Rebrnik je bil nekako čisto utihnil.Bal	A
boš pa klobuk zastavil in kamižolo, če ti bode	krčmar	kaj upal na vse to blago,« rekel je Dlek.Tekmec	A
in skoči na stran k Hrvatoma. Zdajci stopi	krčmar	mednje in zavpije: »Stojte, kdo je gospodar	A
nisem gospodar v svoji hiši?« hudoboval se je	krčmar.	»Mar ne plačujem davka in ne oddajam desetine	A
ljudmi in pa še celo, ko se je kazalo, da bi	krčmar	in kmetje nasprotnikom pomagali. »Pustimo jih	A
nočem, da bi se streljali v moji hiši,« odgovori	krčmar.	»Umor braniti je vsak dolžen,« reče drugi kmet	A
Upam ti ga ne, zastonj ti ga bom dal,« reče	krčmar	in kmalu prinese pijače. »Nu, povej, ali si	A
spaka spačjega ujedate!« »No, le tiho,« pravi	krčmar,	»jaz sem ti vina dal, da boš kaj povedal, ne	A
bolj prepirljiv in zabavljiv postajal, prime ga	krčmar	za podpazduho in pol s silo, pol s prošnjo ga	A
Glasni grohot in sledeče mu dovtipe končal je	krčmar,	ki je prinesel zaželjenega purana.Delničarji	A
polovico vrednosti. Pa to ga ni trlo in žalilo;	krčmar	je bil sicer vljuden in postrežen mož, storil	A
usodepolnemu razporu, o katerem hočemo pisati.	Krčmar	župan je imel lep koleselj in čilega konjiča	A
tako se je zdelo dohtarju Koncu, računal je	krčmar	vselej predrago.Vsota, ki jo je v ta namen plačeval	A
vas ne derem, gospod dohtar ‒ i, vas ne!« deje	krčmar	tako dobrovoljno, da so zdravniku pali vsi pomisleki	A
poglejte krajnike vsi robovi so še celi!«	Krčmar	in dva hlapca, ki so pristopili, pritrdili so	A
popoldne pa je ukazal dohtar Konec kobilo vpreči in	krčmar	je posodil koleselj, ker zdravnikov novo naročeni	A
lezlo po hrbtu. »Le lepo, le lepo,« velel je	krčmar,	»ne smete preveč vleči nazaj, ne tako trdo držati	A
legal na dolino. »Škarje naprej!« velel je	krčmar	in hlapci ob desnem in levem mlaju so potisnili	A
dolgom je kakor s samosévo konopljo ‒ pravi naš	krčmar.	Tako je minilo šest let.	A
po dolini, govoreča o »mojem dekletu«. Stari	krčmar	Zabrdnik je bil ravno počasi odmolil zadnji	A
vežo. »Pravijo, da bomo vojake dobili,« reče	krčmar,	prižigaje tobak. »Kaj praviš ‒ vojake?	A
Menda jo bodo lovili ‒ kali?« nasmehuje se	krčmar.	»Kakšne kuge in katere?« pravi zopet prvi kmet	A
Vse gre iz davkov to; mi, če ti pravim,« reče	krčmar.	»Vraga!« zaškriplje jezen eden.	A
se je voz za sosednjo hišo skril, pokrije se	krčmar,	dene zopet pipo v široka usta ter reče svojim	A
In glej, že so tukaj. Čudno je to,« reče	krčmar.	»Hi, ali se dobro godi tej gospodi,« meni drugi	A
kavke so, kadar se kolikaj izdelajo.« Sedaj pa	krčmar	oče Zabrdnik svojo pipo ob noht mogočnega svojega	A
primetne eden kmetov. »Nu, vidiš!« ‒ nadaljuje	krčmar	‒ »pri tej gospodi je pa zdaj eno, zdaj drugo	A
nas varuj, da bi se kdaj!« skrivnostno šepeče	krčmar.	»Ali ne veš, Mihec, kaj se je vse govorilo ono	A
si ga poznal tistega ubitega grofa,« vpraša	krčmar	zopet, potem ko je bil že peti polič prinesel	A
Zaradi tega je bil njen glas osoren.	Krčmar	Zabrdnik se je znal upirati vsem sosedom, biriču	A
dogodljajih in govorilo se je že o oklicih.	Krčmar,	ki je hotel vse bolj vedeti nego drugi in ki	A
imenu enega oficirjev vabil k taroku, in to je	krčmar	precej razumel.Pozneje pa se jih je bil vendar	A
in prijatelja Kavke. »Starine ‒ kajne?« hiti	krčmar.	»Bova li starino ‒ Vid?« vpraša eden.	A
Pa to ni dovolj.	Krčmar	povprašuje, česa bosta še prigriznila, in dasi	A
poštena in tudi komu drugemu rada kaj privoščita.	Krčmar	Kavka se mudi rad pri mizi, kjer sedita in gospodujeta	A
Vid izza mize; Kebrček se potisne v stran, le	krčmar	Kavka stopi med razkačena nasprotnika.Vse v	A
ne da več beliča, ampak že toži za obresti;	krčmar	Kavka se je tudi že vknjižil za nekaj stotakov	A
rokah ti bode.« »He, he!« zasmeje se sedaj	krčmar	na ves glas.»Tisto kupim lahko jutri in še kaj	A
do Dunaja najbolj poznani in od vseh čislani	krčmar	Topolščak. Vedeli so, da je tam vse dobro spravljen	A
ali »extra pošta«, kakor so dejali domačini.	Krčmar	Topolščak je bil tega glasu vedno vesel, kajti	A
saj tudi tebi časih kaj pripade!« zavrnil je	krčmar	malo porogljivo.»Kako pa je bilo tedaj, ko si	A
bobom kakor kobila za deteljo!« zagodrnjal je	krčmar	malo nejevoljno.Opomin na železno cesto mu ni	A
imamo, ne vem, kaj bo ž njim!«je pristavil.	Krčmar	pokliče sestro Uršo in tudi Tomaž, ki je doslej	A
Čutil se je nekoliko krepkejšega.	Krčmar	je ukazal sestri Urši, naj pazi na tujca, sam	A
To so težki kovčki!«	Krčmar	je odgovoril z ramami kakor prej, potem pa pristavil	A
Bolnik je zopet dremal. »Kaj ti je?« vpraša	krčmar	malo nejevoljno ter stopi k vratom. »Spomin	A
bile sicer priprte, a zapah je bil odrinjen.	Krčmar	je svetil po vseh kotih, celo dol v klet, potem	A
zgodi, če bo temu prav!« odgovoril je brat.	Krčmar	je ostal sam pri tujcu.Akoravno je bil truden	A
šepetal je oni, »jaz ne morem glasneje govoriti.«	Krčmar	je ubogal. »Jaz mislim, da ste pošten mož!«	A
prestrašen izpusti iz rok, da omahne na blazino.	Krčmar	je obstal pred posteljo.Slabe živce je imel	A
izmed vas v štrtinjak potopim,« smejal se je	krčmar	oblastno in migal z že praznim bokalom dekli	A
bili iz Grabna ‒ edinega Klandra pa je vedel	krčmar	pridržati.Pri vinu to tudi ni bilo težko.	A
besedovala o najrazličnejših stvareh, ko je	krčmar	kar tako mimogrede omenil: »Ej, da bi ga hudir	A
učenost v pismu porabil za svoje namene. Pa	krčmar	ga nocoj ni hotel izpustiti iz svojih pesti	A
nihče, niti ne videti, ker klet ni imela oken.	Krčmar	je vžgal svetilko in hitel: »Daj sem, daj, pokaži	A
skoro na dušek izpraznil. »Boš li še?« vpraša	krčmar.	»He, he, da bi bil pijan ‒ kajne?	A
glavna oseba, ženin namreč, nego le vljuden	krčmar,	ki gosti tuje svate za dober račun.A pogledoval	A
. / stran 89 . / »V vežo sedi!« velel je	krčmar,	ki je komaj dušil jezo in skrb. Oni se je zlobno	A
nujen pot, in ni drugače, da se tu okrepčamo!«	Krčmar	je pritrjeval, kako ga veseli ta pohod. »I,	A
pisarjem v hišo, sodnik pa je ostal med svati.	Krčmar	je onima odprl prazno sobo v gorenjem delu hiše	A
razsvetljena z majhno, brlečo petrolejevo svetilko.	Krčmar	»Pri poštenem Kranjcu« spozna svojega gosta	A
starca. »Se reče, ali si gluh?« se je pošalil	krčmar	in zaskrbljeno pogledal znanca. »Pa se vendar	A
je točil in se v pogovore vmešaval izkušeni	krčmar	Buh; ta je rad zasolil kako krepko, ki je razgrela	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani