krčmar (301-400)

imel mrtvi siromak v telovniku, kakor je vedel	krčmar.	Takrat je ubijalec zardel v obraz in vzkipel	A
fantov je sedelo za veliko, z vinom polito mizo;	krčmar	je stal na pragu in je gledal s sovražnim pogledom	A
nameril naravnost vanjo. V veži ga je srečal	krčmar	in se je razveselil. ”Kje pa sem te videl	A
komedijanta, ki je jokal za kulisami. ”Bog daj,	krčmar!	Nisem prišel pit, že zdavnaj so minili tisti	A
eno samo krono!“ ”Ne bo nič!“ je odgovoril	krčmar	in se je smejal veselo. ”Pij, če maraš, na upanje	A
”Eno samo krono!“	Krčmar	je odmahnil z debelo roko in je stopil h gostom	A
”Ná kruha, Janjek, potrpi ...“ ”	Krčmar	bi mi dal kruha in vina ...“ je pomislil.	A
samem vinu in besedah!« je zaklical pijan. »	Krčmar,	prinesi karte!« Marko je kartal do jutra	A
Marko se je vrnil v krčmo. »Prinesi karte,	krčmar!	« In Marko je igral vso noč s potepuhi	A
»Marko, kje je tvoj denar? O	krčmar,	o cigani, kontrabantarji!« Toda sredi	A
Tako je mislil. Prijazno ga je pozdravil	krčmar,	še bolj prijazno ga je pozdravila žejna družba	A
so ga pozdravili zgodnji pivci, lenuhi, in	krčmar	mu je segel v roko. »Kod pa si se klatil, Marko	A
Nato so se tiho zaprle duri. »	Krčmar!	« je zaklical Marko. »Krčmar, kdo je stal pravkar	A
»Krčmar!« je zaklical Marko. »	Krčmar,	kdo je stal pravkar na pragu?« »Kaj	A
pragu?« »Kaj se ti sanja, Marko?« se je začudil	krčmar.	»Nikogar ni bilo!	A
»Nocoj pijem na upanje!«	Krčmar	je pomežiknil z očmi in je zažvižgal natihoma	A
da mu ni bilo treba na polje. Pa ga popraša	krčmar	nekoč: »Ali veš, Marko, koliko si že	A
»Tisti, ki vedo!«	Krčmar	je šel in mu ni natočil več, Marko pa se je	A
Marko? Ali si prinesel denarja?« ga je pozdravil	krčmar.	»Upaj mi še nocoj!« je odgovoril Marko	A
nisi povedal tega prej?« se je razsrdil Marko.	Krčmar	pa se je zasmejal naglas. »Kdor ima	A
bi gledal, da mi nisi pomagal do življenja, o	krčmar,	slepar neverni!« Tak je bil Marko, sebi	A
je bilo v tistih časih in tako bo še... nekoč.	Krčmar	se je zasmejal. »Kdaj so bili tisti	A
pod pazduho. No, pa zbogom, botra, oj zbogom,	krčmar!	Moja pot drži, kamor ukazuje srce vajino.«	A
samo priprte, v izbi ni bilo človeka. - Hej,	krčmar,	hej, ljudje božji! Klical je in je priklica	A
njegov obraz je bil čemeren in zlovoljen. - O	krčmar,	sosed moj, kaj me tudi vi ne poznate več?Vsaj	A
vas teži, da gledate v tla kakor razbojnik?	Krčmar	se je ozrl nanj z nezaupljivim pogledom.	A
poznam tujcev, ki prihajajo v mojo krčmo. - O	krčmar,	jaz nisem tujec.Marsikatero merico sem izpraznil	A
paglavec in vaš sosed. Zelo ste se postarali,	krčmar,	komaj da sem vas še spoznal.Vsa dolina se je	A
ob grobu svojega očeta. Vdrugič se je ozrl	krčmar	na popotnika; pol žalosten je bil njegov pogled	A
in trda, kakor iz kamna izklesana. - Sedi,	krčmar,	in pripoveduj mi o kazni božji, ki je doletela	A
in o Ali paši, razbojniku, mi pripoveduj.	Krčmar	je zagrnil okna in je prižgal svetilko, ki je	A
norčevati se iz kralja in njegove besede. -	Krčmar,	pripravi mi posteljo na podstrešju.	A
je bil njegov obraz, ukazujoč njegov glas.	Krčmar	je gledal za njim in čudna plahost mu je prešinila	A
in je sladko zaspal. Zjutraj mu je naznanil	krčmar:	- Velike gostbe in pojedine pripravlja	A
Popotnik se je zasmejal z grohotom. - Res, o	krčmar,	res še ni doživel svet take svatbe, kakor jo	A
sedelo sedmero mož, popotnik je sedel med njimi.	Krčmar	je bil zagrnil in zadelal okna; zaspano je svetila	A
samó pila sta, da bi si potolažila slabo voljo.	Krčmar	ni bil kaj uljuden z njima in gostje tudi ne	A
jih bo treba!“ takó jima prijazno prigovarja	krčmar.	Od druge mize pa se oglasí neki gost: ”Gospoda	A
Muzli, povém vam precej v začetku, da je naš	krčmar	in po zunánjosti tak, kakoršni so vsi krčmarji	A
znancem v dolgo temno vežo. Na pragu je stal	krčmar,	debel človek s čemernim obrazom in s pisano	A
”Nič več o tej stvari... pijva!“ Zaspani	krčmar	je prinesel vina, obstal za trenutek poleg mize	A
voznik se je vrnil na grad še pred poldnevom;	krčmar	je dal Nikolaju vegast, staromoden voz z okroglo	A
psovka v psovko. Med durmi je stal goloroki	krčmar,	upiral je pesti v boke in je strmel. ”Kdo	A
in neverjetnega. Med durmi je stal goloroki	krčmar,	upiral je pesti v boke in je strmel.In kakor	A
umerjeno drug za drugim ... Čez pol ure se je	krčmar	vzdramil, zazehal je in zdelo se mu je, da je	A
KMEČKA NOVELA I Nočilo se je;	krčmar	je prižgal svetilko, ki je visela od stropa	A
tihih vaseh, ki so se svetile na zeleni ravni.	Krčmar	je bil suh človek, ves izstradan, nič podoben	A
”Še enega, nato pa še deset!“	Krčmar	je prinesel steklenico in jo je postavil na	A
”Pa še!“ je zamrmral Andrejec.	Krčmar	se je vrnil s polno steklenico in je iztegnil	A
nanje. ”Da denarja ne izgubiš!“ je zaklical	krčmar.	Andrejec se še ozrl ni, najbrž ni razumel	A
izza mize. ”Kam pa ti, Luka?“ je vzkliknil	krčmar	in vsa sladkost je izginila z njegovega obraza	A
je ozrl z urnim pogledom v izbo; tam je stal	krčmar	ob mizi, pospravljal jeprazne kozarce ter se	A
svoj kozarec. ”Kaj si opravil?“ je vprašal	krčmar	in je pomežiknil. Luka mu je pogledal v lice	A
sem dolžan?“ ”Nič nisi dolžan!“ se je smejal	krčmar.	”Andrejec je vse plačal.	A
kozarec vina in se je stisnil v kot, da bi ga	krčmar	ne zapodil.V blatne cunje je bil oblečen, čevlji	A
Zaprl je duri za seboj, še preden je mogel	krčmar	zakričati za njim, da je potepuh in hudodelec	A
tudi ti trije so sedeli pred prazno steklenico;	krčmar	je slonel ob peči in zehalo se mu je. Luka	A
kotu, kjer sede navadno popotniki in berači.	Krčmar	se je začuden ozrl nanj, tudi poslednji pivci	A
”Zakaj bi ga ne bil vreden?“ se je zasmejal	krčmar.	”Kdor ga plača, ga je vreden.“	A
mu dal piti svoje vino iz svojega kozarca?“	Krčmar	je nekoliko pomislil. ”Mislim, da mu ne bi	A
svoje muhe nocoj, ali pa si pijan!“ se je smejal	krčmar,	hkrati pa ga je premeril s pazljivim in radovednim	A
”Bolan sem, ljudje božji, hudo bolan!“	Krčmar	in kmetje so se spogledali in so molčali.Obšla	A
sredi izbe, še ves zasopel in kakor omamljen,	krčmar	je slonel ob peči, odprl je bil usta, toda molčal	A
Vsi so molčali.	Krčmar	je gledal v tla in je izpregovoril počasi, z	A
Kam se je izgubil?“ Tudi	krčmar	se je ozrl prestrašen. ”Kam je šel?	A
nespametna in prazna, utolaži grozo in jo prežene.	Krčmar	je oblekel suknjo, potisnil si je kučmo na glavo	A
sam je razbojnik!“ je zaklical nekdo za njim.	Krčmar	je bil napregel voz.Luka in žandarm sta šla	A
ponoči ga je bilo treba spraviti na Brezovico.	Krčmar	sam je vozil; prisedel je k njemu postaren kmet	A
ležal ubit človek še tisto noč. Hitro je vozil	krčmar.	Skoro je izginila vas za njimi, drobne luči so	A
veliko cesto. ”Tam je bilo!“ se je okrenil	krčmar	k žandarmu in je pokazal z bičem.Postali so	A
spočetih tam, spočetih in storjenih!“ je zamrmral	krčmar	in je švignil z bičem. Luka je sedel miren	A
Saj se nikamor ne premaknemo!“	Krčmar	je pognal. ”Če je človeku pusto, je še od	A
tisto pregrešno misel.“ Kmet se je prekrižal,	krčmar	pa je stresel zlovoljen z glavo. ”Pa zakaj	A
Zlodej je slab izgovor, Luka!“ je izpregovoril	krčmar.	”Vsi hudodelci in razbojniki bi se lahko izgovarjali	A
si se hotel končati, če je tako?“ je prašal	krčmar.	”Tudi takrat mi je bil vdahnil zlodej pregrešno	A
Budalosti pripoveduješ, Luka!“ se je razjezil	krčmar.	”Saj si bil drugače pameten, zdaj pa ... Bog vedi	A
vdahnil in Šrangarju in vsem, ki so bili tam!“	Krčmar	je vzkliknil začuden, tudi žandarm je vzdignil	A
ubijali, Luka, ne obtožuj nikogar!“ mu je očital	krčmar.	”Večji grešnik sem od njih in odpustili mi	A
je, razprostrl je roke in se je zgrudil ...“	Krčmar	je v svoji osuplosti tako nategnil vajeti, da	A
”Kam si ga udaril? Kam?“ je vzkliknil	krčmar.	”Za tilnik, praviš, da si ga udaril?	A
tako sem tudi storil.“ ”Lažeš!“ se je razsrdil	krčmar.	”Za tilnikom ni bilo nobene rane!	A
je neumen in kakor se mu blede,“ je pomislil	krčmar,	”če bo to povedal po pravici in če se bo izkazalo	A
si spravil bankovce? Kje jih imaš?“ je kričal	krčmar.	Luka sam je bil osupel in vznemirjen.	A
in je zadremal na stolu. Sodnik, žandarm,	krčmar	in kmet so se razgovarjali dolgo časa; pisar	A
in se je čudil. ”Saj sem vedel!“ je klical	krčmar.	”Že na vozu sem vedel, med potjo, da je bilo	A
na stopnicah se je opotekal kakor pijan in	krčmar	ga je držal pod pazduho.Komaj so sedeli v vozu	A
držal pod pazduho. Komaj so sedeli v vozu in je	krčmar	pognal, se je naslonil Luka v kot, zaspal je	A
voz pred krčmo. ”Kam bi z njim?“ je pomislil	krčmar	in je gledal na Luko, ki je slonel zleknjen	A
Prijela sta Luko obadva in sta ga nesla v hišo;	krčmar	je vzel plahto z voza, zganil jo je ter jo vtaknil	A
zunaj je zamolklo bučala burja. Večerilo se je,	krčmar	je prižgal svetilko ter zagrnil okna.Razgovarjala	A
za pogrebci poleg gospe. Nič ni jokala, zakaj	krčmar	je bil velik pijanec in kvartopirec ter bi bil	A
denarje in nato sta vstopila. Soba je bila prazna,	krčmar	sam je slonel za mizo in je dremal, dolga pipa	A
je bilo sram. » Že napraviva, fant,« je hitel	krčmar.	»Take dolžnike vidim rad.	A
oglasila lakota. »Pa mi dajte,« je rekla, in	krčmar	je spet odšel in se vrnil z jedjo in nato prisedel	A
igravcem, pozdravil. »Si prišel?« je dejal	krčmar.	»Sem!« je odvrnil fant in vlekel iz	A
»Ali ti je kobila kaj nagajala?« je vprašal	krčmar.	»Ni bilo sile.	A
Pravijo, da gre slabo in da bo šlo vse v nič.«	Krčmar	je pregledoval račune. »Z ženo se menda	A
sedel. »Si konje in voz spravil?« je vprašal	krčmar.	»Vse,« je odvrnil Lipe.	A
liter vina bom dal, ker že sedimo,« je bodril	krčmar.	»Saj lahko, si naju obral!«	A
imenu Tagliat. Hic homo, ta človek je grofovski	krčmar,	zapeljivec mojih faranov in velik moj sovražnik	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani