krčmar (201-300)

	KRČMAR	ELIJA I Na hrib je stopil tujec	A
suknji ne srebrá. Kraj duri je stal tujec	krčmar	in se je prijazno poslavljal od svojih pijanih	A
omahovali mimo njega, jih je ogledoval natanko tujec	krčmar.	”Moško še stopaš, Kovač.	A
je sojeno!“ Tako so šli farani vsi po vrsti,	krčmar	jih je prešteval, meril in sodil.Ko so šli vsi	A
usipale tako robate in kosmate kvante, da je celo	krčmar	Elija majal z glavo.Med eno in drugo kvanto	A
kakor da je bil slišal sočno kvanto. ”Oj,	krčmar	Elija, zakaj pa me gledaš s temi hudimi očmi	A
spali, pa bi ne ob ciganovi? Nikar se ne boj,	krčmar	Elija: kakor je sojeno, je sojeno.“ Krčmar	A
je sojeno, je sojeno.“ . / . / stran 106 . /	Krčmar	se je ozrl po svojih gostih in zvedrilo se mu	A
je vzkliknil Potnik in je zamahnil s pestjo.	Krčmar	je osupnil in strah mu je zahladil v lica.	A
mu je zahladil v lica. ”Močno vino točiš,	krčmar,	premočno,“ se je zasmejal cigan in zmerom glasneje	A
tarnajo, in tistih je več.“ Tako je razsodil	krčmar;	zadovoljen je zaprl okno in je upihnil luč.	A
rubijo, Grajžarja s hriba. In da ga rubi Elija,	krčmar.	”Čemu pa je popival in lenobo pasel?“ so	A
za Grajžarjevo hišo in domačijo. Upnik sam,	krčmar	Elija, je spravil hišo, polje in gozd. Grajžar	A
Vsaj hišo mi pusti, vsaj za gostača me vzemi!“	Krčmar	ga ni slišal; stal je tam v črni suknji, tih	A
Moja kri na tvojo glavo.“	Krčmar	se je ozrl za njim: ”Prej si gledal sam,	A
se odkrili in pokrižali, kakor ob pogrebu.	Krčmar	Elija je videl te obraze in je zaslutil te misli	A
pa v cerkev, ne narobe; župnik ne bo točil,	krčmar	pa ne pridigal.“ Tako je govoril Elija in	A
Vzemi harmoniko, ali pa usta odpri,“ je ukazal	krčmar	ciganu. Cigan je zagodel, ali bila je žalostna	A
romarska pesem. ”Ali se ti blede?“ je vzkliknil	krčmar.	Komaj pa je tako vzkliknil, je ves osupnil	A
pesem. ”To je beseda prava!“ se je razveselil	krčmar.	Do mraka so pili in prepevali Elijevi gostje	A
nog se je tresel od mraza. Tisto noč ni spal	krčmar	Elija in tudi po dolini so bila vsa okna svetla	A
besede. Malo gostov je imel ob tistih časih	krčmar	Elija.Komaj se je mračilo, je pobegnil poslednji	A
je cigan vedril in tolažil. ”Nič se ne boj,	krčmar	Elija; kadar je jabolko zrelo, pade z drevesa	A
bodo gostje lačni in žejni. Zakaj rečem ti,	krčmar	Elija: če bi devet Grajžarjev storilo žalostno	A
napotili praznovat sedmino pod Elijevo streho.	Krčmar	je stal na pragu in jih je pozdravljal z veselim	A
praznikih tako polna, da se je gostom smilil ubogi	krčmar,	ki je bil ves pôten in zasopljen; in čudo prečudno	A
pogovoriva in vino ne škodi jeziku,“ je odgovoril	krčmar.	Kovač ga je temno pogledal.	A
Reci še enkrat!“	Krčmar	se je umaknil, iztegnil je roke proti njemu	A
krčmarju kri preko lica; udaril je drugikrat in	krčmar	se je zgrudil na obraz. ”Ná, živina,“ je	A
”Pet let!“ Farani so se spogledali,	krčmar	pa je razložil: ”Sam si jih je prisodil,	A
nečeš.“ ”Da nečem, tako sem rekel,“ je potrdil	krčmar.	”Nato pa si še rekel, da si mi dal že več	A
Martinov se je tako veselo zasmejal, da ga je	krčmar	ves začuden pogledal. ”Ali se boš res selil	A
Ker si tak učenjak, pa mi še natoči.“	Krčmar	je točil, natihem pa je premišljeval: ”Ali je	A
”Lahko noč, Elija,“ je rekel in je šel.	Krčmar	je stal na pragu in je gledal za njim, dokler	A
odpahnilo in da gleda nanj beli Grajžarjev obraz.	Krčmar	je stal sredi izbe in se je tresel od mraza	A
švigale iskre proti nebu in zvezde so ugasnile.	Krčmar	si je ogrnil svojo črno suknjo in je planil	A
Postoj, Elija!“ ”Izpusti!“ je kričal	krčmar	in kolena so se mu šibila od strahu. ”Nikar	A
bilo in ga ne bo, pozabil je!“ si je oddahnil	krčmar.	”Kdo je pozabil in kaj?“ je izpraševal cigan	A
pobijajo in požigajo.“ . / . / stran 122 . /	Krčmar	ni rekel besede, povesil je glavo in je stopil	A
ni pozabil, prav ničesar ne!“ je zavzdihnil	krčmar	in se je z obema rokama zgrabil za glavo.Kaplja	A
prinesi,“ je prosil cigana. Cigan je ubogal in	krčmar	si je ovil cunjo okoli glave. Njegov pogled	A
izkušnjavi, če bi ga zaprli med same ovce.“	Krčmar	je naslonil v dlani razbolelo glavo. ”Glej	A
-- Daj, toči mi, cigan!“ Cigan je točil,	krčmar	je pil. ”Drugače nisem slaboten človek, saj	A
lopnil tisti razbojnik.“ Počasi je govoril	krčmar;	s težkim, tihim glasom; cigan je verno poslušal	A
Točil je sebi in krčmarju. Ko je	krčmar	izpil, mu je roka omahnila in ozrl se je ves	A
sta stopila v izbo, je cigan prižgal svečo,	krčmar	pa je v suknji legel na posteljo. ”Daj, cigan	A
prinesel vina. ”Zaklenil bom sam!“ je rekel	krčmar,	cigan pa se je vrnil v spodnjo izbo. Komaj	A
pa se je vrnil v spodnjo izbo. Komaj je bil	krčmar	sam, se je trudoma vzdignil iz postelje in je	A
Le malokdaj se je še zaiskrilo iz pogorišča.	Krčmar	je razločil temne sence kmetov, ki so čuvali	A
ne zanesel na sosedovo streho. Kakor je bil	krčmar	bolan in omamljen, so mu zaškripali zobje od	A
tako da je dolga veja udarila skoraj do okna.	Krčmar	je zaloputnil okno, ugasnil je svečo in se je	A
ne manjši in tudi neumnejši ne. Tam doli je	krčmar	Elija; zdaj ima troje hiš, pa bo kmalu imelvso	A
tam se je še ozrl v dolino in je zaukal.	Krčmar	Elija je videl človeka, ki je z dolgim korakom	A
semena ... Ampak, cigan, vprašal nisi, kdo da je	krčmar	Elija!“ Belo se je zasvetilo na steni; okrenil	A
Razšli so se gostje že ob zgodnjem mraku,	krčmar	pa je prisedel k ciganu. ”Zapoj mi, cigan	A
”Zakaj ne piješ, Elija? Pij!“	Krčmar	je postavil kozarec na mizo, cigan pa se je	A
je zakrohotal, da je okno zaklenketalo. ”O	krčmar,	o Elija, kam si razsul svojo pamet?Po pravici	A
tvoje vino vbogajme! -- Daleč si jo zavozil,	krčmar	Elija: smejal si se malodušnim, zdaj si sam	A
je pijanosti treba, bodiva obadva pijana.“	Krčmar	si je natočil; komaj je pil, so mu lica zardela	A
licih pozna!“ ”Kaj da se mi pozna?“ je vzrojil	krčmar.	”Ali veš, koliko pijem ponoči?	A
počasi. ”Kam se ti mudi?“ se je prestrašil	krčmar.	”K drugim ljudem, k bolj veselim!“ je odgovoril	A
sta sedela na robu stola. ”Pij!“ je rekel	krčmar,	sam pa si je komaj omočil ustnice. Cigan	A
pa se je smejal. ”Predpust je že pri kraju,	krčmar	Elija, ne uganjaj burk! Prinesi še drugo in	A
pokopan v mlaki pod tvojim hlevom. Lahko noč,	krčmar	Elija!“ Tudi krčmar je vstal; smehljal se	A
Lahko noč, krčmar Elija!“ Tudi	krčmar	je vstal; smehljal se je in ves bled je bil	A
ga je pritisnil na prsi s toliko silo, da je	krčmar	izbuljil oči, izpustil ciganov vrat ter telebnil	A
--	Krčmar	Elija se je ozrl skozi okno in šel mu je mraz	A
prvi beli plamen in je obžaril okno. Takrat je	krčmar	Elija vedel, odkod ta svetla procesija in kam	A
že tudi zvezde na nebu. Tiho se je vzdignil	krčmar	Elija.Silen črn dim se je vil iz pogorišča in	A
ni se je bil dotaknil. Ob tisti uri, ko je	krčmar	Elija ogledaval pogorišče, je stal cigan na	A
če jim bo še kdaj sijalo sonce. *	Krčmar	Elija ni več premišljeval in izpraševal, kdo	A
izbo mi glej!“ je rekel. ”Oznanjaj, da se jaz,	krčmar	Elija, nikogar ne bojim, ne ljudi in ne duhov	A
varuj vsega hudega!“ Komaj se je značilo, se je	krčmar	Elija zaklenil v kapelico. Od stropa je visel	A
prelival ogenj po žilah, je rekel: ”Jaz sem	krčmar	Elija, ki se nikogar ne boji!Komur se hoče,	A
obgovarjali. . / . / stran 147 . / ”Kako je,	krčmar	Elija?“ ga je vprašal Grajžar.”Dolgčas mi je	A
vse grenko od koprnenja!“ Na vrtu je ležal	krčmar	Elija, ko so ga prvikrat pozdravili rubežniki	A
”Klada pijana!	Krčmar	Elija si, ubog popotnik, in v kleti ležiš, ki	A
Štefan je šel v krčmo.	Krčmar	ga je pozdravil napol prijazno, napol s prezirljivim	A
napol s prezirljivim nasmeškom. ”No, kako je,	krčmar?	“ ga je ogovoril Štefan in se ni zmenil za prezirljivo	A
pozabljeno. Vsako leto umijem duri!“ se je zasmejal	krčmar.	”In zdaj je gospod Jakob doma.“	A
pismo, je spravil previdno, da bi ga ne ugledal	krčmar.	”Nikoli bi si ne bil mislil,“ je premišljeval	A
V soboto je bilo; za mizo ob peči je sedel	krčmar	in se razgovarjal s kmeti.Nihče se ni zmenil	A
oglasil od sosednje mize. ”Zares!“ je pritrdil	krčmar.	”Komaj je pogledal malo preko plota, pa se že	A
Dežnico smo lokali čez leto - vina na mizo,	krčmar!	Ovsenjak smo glodali, da se je krhal zob - svinjine	A
glodali, da se je krhal zob - svinjine prinesi,	krčmar!	Tovore smo vlačili, da se je hrbet krivil - zdaj	A
kasno pod noč, ko je prišel s polja, je potegnil	krčmar	svoj koleselj izpod šupe ter je napregel.Debeloglava	A
”Kmalu! Čez pol ure!“ je odgovoril zaspani	krčmar.	Kačur je sedel za mizo in si je naročil žganja	A
gledal je osorno izpod košatih, osivelih obrvi.	Krčmar	ga je pozdravil s posebno spoštljivostjo in	A
čelu in stisnjene pesti. Ob zidu se je privil	krčmar	k zdravniku in mu je stisnil v roko ključ.	A
zvonikom vred in lepše pobeljena kakor farovž.	Krčmar	je bil župan, debel, vesel človek z zabreklim	A
lepa in da te imam rad. Pa mi še povej: ali je	krčmar	tvoj oče ali tvoj gospodar?“ ”Ne oče, ne	A
Pusti ga zdaj na miru!“	Krčmar	je umolknil, gledal je nanj z zakrvavelimi,	A
da jo vzame, kakor je, brez dote in bale!“	Krčmar	se je zazibal, širok nasmeh se je prikazal na	A
Edini, ki je bil vesel v hiši, je bil pijani	krčmar.	Časih je kričal, da ni bilo še takega para v	A
studil in umeknil se je strahoma, kadar je stopil	krčmar	predenj z zakrvavelimi očmi in mokrimi ustnicami	A
tast!“ se je začudil in je hotel urno dalje.	Krčmar	pa ga je bil ugledal in je omahnil s širokimi	A
spat!“ se ga je otresel Kačur in je stopil.	Krčmar	ga je prijel za roko. ”Le nikar ne bodi tako	A
imaš na riti, niso tvoje?“ Kačur je hitel;	krčmar	se je zasmejal, prestopil se je široko in se	A
pribežališče tatovom, razbojnikom in iblajtarjem; celo	krčmar	sam je bil podoben hudodelcu, ki preži v zasedi	A
Mrovec pa je stresel z glavo in molčal dolgo.	Krčmar	hudodelec nama je prinesel polno steklenico	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani