krčmar (101-200)

Čerin se brani vina, skoro bo sveta konec.	Krčmar	pride s pismom in ga nekako sumno pomoli Čerinu	A
kože. . / . / stran 30 . / Mesar je bil tudi	krčmar;	na štiri kole je postavil streho in steno je	A
si ukaže prinesti jela in pila. Priljudni	krčmar	nosi na mizo, kar zmore klet in kuhinja, in	A
A nam je do števila, ne do velikosti. O	krčmar,	notranjski krčmar, saj naposled vendar nisi	A
števila, ne do velikosti. O krčmar, notranjski	krčmar,	saj naposled vendar nisi tako neumen, kakor	A
vi zmedli štrene, so vsi povesili brke kakor	krčmar,	kadar nima gostov, ali pa cigan, kadar lakomnih	A
storjen sklep, da si je lepo poslopje postavil	krčmar	Čelešnik. In prav z nekim mladostnim razmahom	A
Prosim, Čelešnik, na dvorišče mi ga pelji!«	Krčmar	mu je rad ustregel.Zaklopotala so trda kopita	A
neokretno, težko, po račje se je gugal debeli	krčmar	za čilo živaljo, ki ga je vlekla za seboj.Pa	A
komaj vidno sicer, a vendar uhajajo: takrat je	krčmar	jenjal ugovarjati in z menoj vred je moral pritrditi	A
ne predraga, drugače je ne kupijo. Se čudi	krčmar,	ali je mogoče, da so iz Butal! Kolikšna čast	A
Tačas pa, ko jim je gospodinja stregla, sta	krčmar	in hlapec ročno ujela miš, jo izpustila v sod	A
piščancev.« »Pa praviš, da sta bila vendar obsojena	krčmar	in krčmarica?« je vprašal oficial. »Kako si	A
najlepšem prijateljstvu spodobno pesem za slovo,	krčmar	zapre gostilno in vsi se razidejo spat.Tako	A
vplival tem odurneje. Pa bi se zgodilo, da mu	krčmar	Kiselca natoči polič in se zmoti in pozabi vodo	A
mizi sta stala in se menila sosed Žerjav in	krčmar	Šipelj. Žerjav se je menil o Šipljevi čistilnici	A
«	Krčmar	je dvignil čašo, toliko da si je zmočil ustni	A
V veži so po kamenitem tlaku zapeli koraki,	krčmar	Šipelj je pogledal v sobo. »Kaj pa imata,« je	A
je lovil svoje misli, da jih zbere in uredi,	krčmar	pa je prebiral krstni list in delavsko knjižico	A
je prišla bliže, se je skoz vrata prismehljal	krčmar:	»Gospodična,« se ji je klanjal s praga, »notri	A
kremplje v žepu!« »Veste,« ga je opravičeval	krčmar,	»to je Rabuza.« »Rabuza Janez,« je dostavil	A
popraskal pod klobukom. »Haha,« se je smejal	krčmar	in se zadovoljno gugal na krivih nogah.»Še v	A
zanj so mislili drugi, imenitni Rabuza in učeni	krčmar.	Vsi pa so čakali, kaj bo.	A
pomenu besede ‒ in da nam je naposled naš debeli	krčmar,	ki je bil pač zavarovan za primer požara, ne	A
občudujem s sveto grozo naše tedanje želodce. No,	krčmar	je pa tudi upošteval naše vrline in zasluge	A
za naše kroke. Pa se pripeti, da izgubi naš	krčmar	nekega lepega dne neko pravdo.Saj ni šlo za	A
Imelo je več okusov, pa nobenega pravega.	Krčmar	je sicer pokazal dobro voljo, z nekaj kapljicami	A
se vrne iz krčme h knjigam ‒ vrh tega pa je	krčmar	zanesljiv narodnjak, ki ga je treba podpirati	A
toda prijazno pozdravil obisk. Bil je dober	krčmar,	ki vztraja pri pijači, toda pije le toliko,	A
preden najde do stopnic. Naj bi v Črnomlju kak	krčmar	kaj takega poizkusil, no! Reči moram: Ljubljana	A
prisotnost, da mu ni prihranil tega dela gospod	krčmar,	ki je mrmraje prišel iz kuhinje in jezno pričel	A
menda ni veljal stolom. Zdajci je zagledal	krčmar	v mračnem kotu sedečega Koc murja; vljudnost	A
in vrček piva!« je naročil Kocmur. Gospod	krčmar	se je ozrl po sobi in osorno zaklical: »Irma	A
gre celokupnemu odboru. Postrežljivi gospod	krčmar	je švigal okoli gostov.Ujel je smisel tega predloga	A
sta stopila v hladno vežo in sedla za mizo.	Krčmar	jima je prinesel pol litra vina in vogal kruha	A
dobil, in Tonček je natepaval kakor mlatič.	Krčmar	je prisedel, zazdehalo se mu je, zapodil je	A
rekel kmet. »Nikamor se ne mudi,« je odgovoril	krčmar,	»v poldrugi uri sta tam.V hladu je prijetneje	A
dozdevala vsaka stvar silno zabavna in smešna.	Krčmar	je prinesel vino in spet prisedel.Pokazal je	A
denar in so jo nemara mahnili proti Trstu.«	Krčmar	se je popraskal na zatilniku in potem vrh glave	A
čela. . / . / stran 170 . / »Mica,« je rekel	krčmar,	»ali niso zjutraj šli mimo trije fantini?«	A
sobo. Za mizo sta sedela dva goloroka gosta,	krčmar	jima je delal druščino. S pokroviteljskim glasom	A
mizi: »Onda ‒ plačava!« . / . / stran 261 . /	Krčmar	se je leno zasukal na stolu in zaklical v vežo	A
šaljivo besedo je vrgel krčmarju tolar na mizo,	krčmar	mu je prijazno pokimal.Mimogrede je ogovoril	A
medicine in apoteke. Npr. sem poznal gospoda,	krčmar	je bil in Mokronavzar, jako omembe vreden revmatizem	A
začulo kratko prerekanje in se je gospod župan in	krčmar	resnično vrnil takoj: jajec da, žalibog, ni	A
Iznenada vprašam krčmarja, kako in kaj, ‒ odgovori	krčmar,	da nič ne ve.Gospod Kvas je sploh krčmar starega	A
odgovori krčmar, da nič ne ve. Gospod Kvas je sploh	krčmar	starega kova, nikdar nič ne ve, kaj se je godilo	A
kljuko in s solzo v očesu naročil še en liter.	Krčmar	pa je moral razobesiti narodno zastavo. Tako	A
zobe in renčal in so mu pritrjali tovariši in	krčmar.	Skavt Peter pa se je neustrašeno umaknil za mizo	A
žlindra. Deležen je bil mokrega blagoslova tudi	krčmar	pri »Zelenem fraklju« in je bil hud.Vendar mu	A
večer je bilo izredno živahno pri našem omizju.	Krčmar	je bil z vljudno besedo med nas posadil trgovca	A
pričal in zato prišel za dva meseca v ječo.	Krčmar	se je opravičeval, da je njegov prijatelj zlata	A
grozil, da se izseli, češ prihodnjič bo pozorni	krčmar	okoli mize posadil zbirko kaznjencev kar v njih	A
prismejal na prag, pred njim je šel z lučjo	krčmar	in nekaj mož ga je spremljalo. »Dobre volje	A
potisni, da se srečata, če znaš,« mu je razložil	krčmar.	»Če ne mažeš, ne steče!	A
»Če ne mažeš, ne steče!	Krčmar,	prinesi ga bokal!« Mešetar je vrgel tolar na	A
gozd pod Kraguljevo pečjo se pulita,« razlaga	krčmar.	»Poznam ga.«	A
je obrnil k možakom: »Dovolj prepira, možje!	Krčmar,	še en bokal, mi pa vrzimo kvarte, ali ne?«	A
povrhu. Bolje vem kot vi, ki ste rejeni kot kak	krčmar.	« Župan je mahnil z roko in jo krotil ter velel	A
Žive duše ni bilo v krčmi. Le	krčmar	Martinek je dremal pri peči in se ni prebudil	A
mi čutaro,« mu je pomolil steklenico v roke.	Krčmar	je zazehal in si pomel oči, preden je segel	A
privošči si ga, ko si tako po računu prodal voli.«	Krčmar	je segel po liter in odšel. »Prehitro	A
Joka ni bilo!« »Ker ima dan,« je pojasnil	krčmar	in postavil vino na mizo. »Dan?« se	A
»Ali misliš? Ne verjamem,« je popravljal	krčmar,	ki se je rad štulil med vaško gospodo. »Ne verjamem	A
zmerjal! Naj pije, kaj mi mar,« se je izgovoril	krčmar	in se okrenil drugam. »Kako sodiš?«	A
Kajžarji so potrkali s kozarci ob mizo, da je	krčmar	Štebuc skrben stopil k pivcem. »Tako	A
od peči vlekle z gruntarji, celo kajžarske.	Krčmar	Štebuc je mahal z rokami in miril.Toda njegov	A
zlival vase kozarec za kozarcem. Rdečelični	krčmar	je z zadovoljstvom polnil izpraznjene steklenice	A
Löschnigg, mizar Dimesch in lastnik restavracije	krčmar	Peteln.Večina obrazov je izžarevala tisto topo	A
se ti sanja, Aleš?“ se je zasmejal Stržinar,	krčmar,	in je postavil polno steklenico predenj.”Kakšno	A
”O domovina, ti si kakor zdravje ...“	Krčmar	sam, že zaspan, je stopil predenj osoren in	A
povedal ne kdo je, in ne odkod,“ je razložil	krčmar.	”Ne mlad ni bil, ne star; slabo je bil oblečen	A
stopi v izbo, da se odpočiješ!“ se je zasmejal	krčmar.	Prijel ga je za roko ter ga je peljal v izbo	A
usmili, za dvajset let!“ . / . / stran 238 . /	Krčmar	je umolknil; videl je popotnikov bolni, upali	A
pred njimi. ”Dober večer,“ ga je pozdravil	krčmar.	”Pošteno si zadremal in celo govoril si v spanju	A
proti durim. ”Kam pa, kam?“ se je začudil	krčmar.	”Zdaj ne boš hodil dalje, še sto korakov ne zmoreš	A
popotnik osorno. ”Poznam ga!“ je vzkliknil	krčmar.	”Zakaj pa tajiš?	A
Lužarjev je bil mnogo mlajši, ta pa ima že brado.“	Krčmar	je zmajal z glavo: ”Bog mi odpusti, če se	A
odprl duri. ”Pa hodi z Bogom!“ je zaklical	krčmar	za njim.”Jaz te nisem podil odtod!“	A
Stopim v krčmo. Popotnik je bil tukaj, pravi	krčmar,	bolan je bil in ubog in se je napotil v hribe	A
IV Napotil se je k županu, ki je bil	krčmar	v Dolini.Spotoma je srečal človeka, ki ni bil	A
krčmo pred vasjo. Nezaupno ga je pogledal	krčmar,	neprijazno ga je pozdravila krčmarica.Jernej	A
našel pri hlapcih!« »Kam drži pot?« je vprašal	krčmar.	»V cesarsko mesto, v cesarski Dunaj	A
prisodili, cesar jo bo dodelil v obilni meri!«	Krčmar	in krčmarica sta se spogledala, sta se nasmehnila	A
Tako je bilo: Ko se je zjutraj vzdramil, je	krčmar	napregel in peljala sta se z Jernejem v neznano	A
ta starec, ki se je pogovarjal pred hišo?“	Krčmar	je skomiznil z rameni, nasmehnil se nerodno	A
nerodno?“ sem se začudil. ”Zato!“ je odgovoril	krčmar	čemerno; nato pa je široko zamahnil z roko ter	A
”Zakaj ne?“	Krčmar	se je popraskal za podbradek, pogledal je na	A
”To ga pa kar samega vprašajte!“ je rekel	krčmar	osorno in je šel.-	A
seboj, ne marajo!“ Stopil je k najini mizi	krčmar,	ogromen, rdeč, žehteč od zavrele mastí. Golorok	A
svojih mislih vsi hkrati, kakor je bil rekel	krčmar:	”Saj vemo, kako da je!“ - in vse dalje do konca	A
je spet na pragu in z njim je prišel debeli	krčmar.	Krčmar se je ozrl na Anko, skomizgnil je z rameni	A
na pragu in z njim je prišel debeli krčmar.	Krčmar	se je ozrl na Anko, skomizgnil je z rameni,	A
škatlo ter se napravila na pot. Obá, natakar in	krčmar,	sta stala in gledala za njó, dokler ni izginila	A
je zdelo, da sva bila oba nekako v zadregi.	Krčmar	je prihajal in odhajal, pila sv pozno v noč	A
vsej dolini šentflorjanski. Samec je bil, mlad	krčmar,	postaren fant, in nobena ženska, še tako čednostna	A
vzkliknil. Z nezaupnim očesom ga je pogledal	krčmar	in mu je prinesel žganja; čisto od blizu mu	A
je presodil obraz. ”Saj si bolan!“ je rekel	krčmar.	Zakaj Damjanova lica so bila bleda in njegove	A
dovrši stvar kar tukaj ... Žganja še, ti leni	krčmar!	“ Krčmar je postavil žganje predenj in je	A
Žganja še, ti leni krčmar!“	Krčmar	je postavil žganje predenj in je zmajal z glavo	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani