»Kar še enkrat sem loputnil, pa so kosti zopet nazaj stopile.«
Vem, da bi bil Krjavelj tisto popoldne še nekateri izmislek svoje modre in misleče glave sosedom povedal, ne samo, kako se žival po novem zdravi, ampak še druge izkušnje, postavim, kako je svojo mačko voziti učil, kako je ponočne tatove, ki so okrog njegove koče lazili, za vselej odgnal, ko ne bi bil krčmar v tistem hipu zagledal, da dva mlada gospodiča s puškama čez pleča gresta mimo hiše, in sicer Marijan s Poleska in novi grajski učenik. Vedečni možje so pa vendar hoteli videti, kakov je poslednji, in so se skozi okno stegnili.