krčmar (401-500)

je točil že dolgo let grofovo vino Tagliat.	Krčmar	Tagliat je imel svojo preteklost, morda strašnejšo	A
niški obesek nad vrata. Od spodaj ga je gledal	krčmar	sam, se trepal po kratkih nogah in se smejal	A
bom ostal dolžan? Koliko še dolgujem, gospod	krčmar?	« »Scherzo ben fatto, dobra šala,« je klical	A
»Scherzo ben fatto, dobra šala,« je klical	krčmar.	»Debitore io!	A
Tagliat terjal od župnika plačilo, je začel	krčmar	siliti vanj. Zucco se mu je rogal.	A
hudiča,« je hotel Zucco. »Snamem,« je obljubil	krčmar.	»Hitro ga snemi!«	A
prstanca.« »Le ovij si jih,« se je otresal	krčmar.	»Tak lep rogat fajmošter.	A
Tak lep rogat fajmošter. Dvajset lir, gospod	krčmar,	ni preveč.« »Jutri!« je stresal Tagliat z glavo	A
Pijmo, potem ga pojdemo snemat,« je odlašal	krčmar.	Pili so.	A
. / . / stran 45 . / »Pijanca,« je mrmral	krčmar	in segel spretno v mitničarjev žep.Nekaj novcev	A
Tinica je stala v kuhinjskih vratih.	Krčmar	se je vzravnal, se ji bližal in rekel: »Pijanec	A
»Ne zapiraj vrat, ko ležeš,« je zaklical	krčmar.	Njo je streslo.	A
mitničarja Zucca. Zucco je dvignil težko glavo.	Krčmar	ga je povlekel kvišku in ga tiral k vratom.	A
Kakor ajd vam bodi in ropar. Mene je obrekoval	krčmar	Tagliat in me bo še.Kakor ajd vam bodi!«	A
ker Te zalezujejo lopovi, ki jih je plačal	krčmar.	Obesek sem mu pa snel.	A
in vprašal gostilničarja, ali ženico pozna.	Krčmar	jo je poznal in je povedal glasno, da so slišali	A
na poti. Tinče Munih, mogočnjak s Stopca in	krčmar,	ki ni imel otrok, mu je naročil, naj mu pošlje	A
stran 47 . / »Naš deseti sin,« je vzkliknil	krčmar	Tinče Munih s Stopca in stopil Petru naproti	A
je bil na poti. Povedal ji je, da bo vzel	krčmar	na Stopcu najstarejšo za mlado deklo.Žena je	A
/ stran 66 . / OTROCI Gregor Kobal je bil	krčmar	Podseli.Bil je že nekaj let vdovec.	A
Kobalu. . / . / stran 68 . / V krčmi je sedel	krčmar	Gregor z enim gostom, Antonom Božičem, ki je	A
ki žro in pijo na račun neumnih ljudi.« Ne	krčmar	ne Božič nista odgovorila.Poznala sta grdo Goljevo	A
Meniš li, da ne plačam?«	Krčmar	se je vzdignil po pijačo.Surovež je vpil za	A
Kobal. Kafol!« »Kafoli so Čepovanci,« je menil	krčmar.	Presedala mu je že glupa šala, ki jo je Skoračnikar	A
Gorici. Naj le Toneta samega vpraša, je rekel	krčmar	in odstopil, sit brbljavega bahača.Božič se	A
smejal in začel kvantati. Tedaj se je osvestil	krčmar,	pogledal na peč in videl, da je otrok še vedno	A
Martin trudno. »Še,« je povedal trpko in kratko	krčmar,	Munih pa kakor da si ne upa vpraševati še kaj	A
Tince pa ni več,« je iskal hripavo popotni.	Krčmar	ni odgovoril. »Pa otrok?« je bruhnilo bridko	A
pomagaj, za plačilo se meniš,« je vzkliknil	krčmar.	»Nič ne de,« je dejal nekam zmedeno Martin.	A
gori zatulilo. »Joče se siromak,« je vedel	krčmar.	»Zato ni maral nočiti pri meni.	A
»Kaj pa v noge? Si še dober?« je vprašal	krčmar.	»Sem, hvala Bogu.	A
spi, pa počiva pošteno, kadar leže,« je dejal	krčmar	Martinu.Ta se je čudil, kako je Tinče tako domač	A
obdačili, in vina pa solda od ognja,« je dodal	krčmar.	»In rubili so za vsak groš, ki ga nisi plačal	A
ali ga Golja še ima?« »Ima in nima,« je dejal	krčmar	in se dvignil.Stopil je k oknu in izvlekel žebelj	A
Beri!« je dejal Martin. »Beri,« je odvrnil	krčmar,	»če je pa po bukovsko.Defacis v Tolminu pa melški	A
spoštovanjem je šel Martin za Tinčetovim prstom.	Krčmar	ga je vedno dregnil pod rebra: »Puntati se hočeš	A
bom molitev, ti pa govori za menoj,« je dejal	krčmar	in pokazal na križ v kotu: »Boga glej pa tri	A
in Sina in Svetega Duha, amen!« je narekoval	krčmar	in Martin je ponovil. »Prisežem pri svetih Kristusov	A
»Prisežem!« »Zdaj si v zvezi,« je dejal	krčmar	in mu položil roke na rame: »Čebele!Tako se	A
Troti,« je povedal Martin. »Pijva!« je menil	krčmar	vsakdanje.Nato je uvajal novega člana.	A
je menil Martin. »Vsak dan več,« je rekel	krčmar,	»z vsako novo krivico v Tolminu.«Pokazal je	A
puntarski postavi zvezati v punt,« je povedal	krčmar.	»Ne boj se, da se ne bodo, jih bomo že znali	A
Spoznal jo boš, kadar bo treba,« je odvrnil	krčmar	in zazdehal.»Morda je, pa taka, da jo umeš,	A
jaz in tudi plačujem, kar je treba,« je dejal	krčmar	in segel v lonec.Zajel je nekaj denarja in ga	A
tleh valjali.« »Bog pomagaj,« je vzkliknil	krčmar,	»pa tako poveš, kakor da je prav tako.« »Kako	A
mirno Duša. »Kdo je ovadil?« je siknil strastno	krčmar.	»Ti?	A
Daj mu mir in ga umej.« »Prav,« je popuščal	krčmar.	»Le kaj pa bo, če tisti izvedo, ki so pritožbo	A
»Bog daj Gašperju mir in pokoj,« je dejal	krčmar,	ki je Petrovo besedo prav umel. Težek molk je	A
dobri veri.« »Torej nisi ti?« se je oddahnil	krčmar.	»Povem ti, kdo je bil, kadar zmagamo,« je odvrnil	A
svoje posmehljivo Duša. »Da ga je?« je vprašal	krčmar	začudeno.»Kdo pa?«	A
Peter. . / . / stran 97 . / »Kdaj?« je vprašal	krčmar.	»Bo že svetnica na Modrejcah povedala,« je dejal	A
pilakar in plačal. »Hentajte!« se je začudil	krčmar.	Oni je molče odšel.	A
Oni je molče odšel.	Krčmar	je šel za njim gledat in je videl, da je mož	A
Tolminu. »Le čemu tega kličejo,« je ugibal	krčmar.	»Ali gre pravice iskat?	A
zadušenega, potikal po Tolminu neznan človek.	Krčmar	Defacis je izpovedal, da je tisti neznanec pil	A
s tujcem, se je zdaj bratil Tonin s kmetom.	Krčmar	da ju je silil, naj že gresta, pa da se je Tonin	A
posojilo, o čemer kmet nič slišati ni hotel.	Krčmar	da je legel, preden sta moža šla.Ni se ugotovilo	A
Kavčiči, Klobučar, Melinc, Kragulj z Modrejc,	krčmar	s Stopca, ladrijski župan Živec in birič Mohor	A
a zató zamerili grofu. Bil je tedaj v Ajbi	krčmar,	po imenu Štefan Maraž.Kakor Kobal v klancih	A
Bokal vina naj popijeta po dva in živini naj	krčmar	Martin vrže nekaj sena, če ga ima dovolj.Ljudje	A
Matku se je gnetlo zgodnjih pivcev, da je imel	krčmar	polne roke dela.V kuhinji je gospodinjila hči	A
svoje razumeli. »Besedo nazaj!« je ponovil	krčmar.	»Kaj boš!	A
Tolminski birič je vprašal Tinčeta, če je Munih,	krčmar	na Stopcu. »Sem!« je povedal Tinče.	A
postavljala tako, da se je starikasti soprog	krčmar	tresel pred njo.V hiši je odločevala njena beseda	A
bilo v Janezu Plavca pivotoču precej gostov.	Krčmar	sam pa je tičal v temni veži ter se oziral po	A
dobrim prijateljem - poglej jih tu, umazani	krčmar,	marsikdo izmed njih bode nekdaj ud deželnih	A
Takoj potem je pristopil h Kljukčevi mizi	krčmar	Plavec ter dejal tiho: »Nekdo je zunaj!	A
od samega klekanja po teh grbastih vicah!«	Krčmar	je že stal na pragu, se klanjal do pasu in vabil	A
zate hudo hudo!« »No, no, ne bo, ne bo!« se je	krčmar	obrnil in brž prinesel prekajenega ovčjega mesa	A
našemu Plavcu v Ljubljani!« »Jehata, saj res!« je	krčmar	vedečno postal ob mizi, a se urno zbistril in	A
stran 64 . / Zdaj se je Jerneja lotil sam	krčmar,	ki pa mu ni prav mogel do kože.Vsi drugi so	A
in vse. »Koliko: četrtinko?« je zapeljeval	krčmar.	»Samo pol osminke, nič več,« se je uprl poboljšani	A
šega v naših krajih!« . / . / stran 269 . / »	Krčmar,	kje je deklina?« se je vojščak ujedal.»Kaj naj	A
treba posebej za ta semenj nastavljati. Le en	krčmar	je bil izvzet, eden je imel poleg slabega semnja	A
slabega semnja vendar nekoliko pivcev. To je bil	krčmar	Jošt Vlagar, ki je točil vino in žganje v	A
danes se pod mojo streho ne boš,« reče zdaj	krčmar	Jošt Vlagar in pobriše drobtine in razlitke	A
zdaj zmerja. Sit si, sit, domov pojdi,« reče	krčmar	Jošt. Blaž se zdaj ogleda in vidi, da so bili	A
plačal je vse, le še ti pojdi za njim,« deje	krčmar,	»dosti imaš.« »Zakaj me podiš?	A
V izbo stopiti pa je imel skoro kdo, vsaj	krčmar,	če drug nobeden.V ta namen Blaž z vpitjem ošteva	A
da je brž od hiše prišel. Notri v izbi je	krčmar	rekel Grogi: »Ali je pametno, da se brez brade	A
tinto.« Precej dolgo je trajalo, preden je	krčmar	prinesel papirja in drugega pisala.Groga nariše	A
Gavričevega psa!« »Kdaj moram to nabiti?« vpraša	krčmar	oprezno in skoro boječe. »Še nocoj, po polnoči	A
let, v opravi francoskih vojaških uradnikov.	Krčmar	je stopil sam pred hišo in videč, da ima pred	A
»Kakor ukazujete, gospod tajnik!« pritrdi	krčmar	in odide iz sobe. Zunaj pred vrati pa malo postane	A
strasti razburjenega življenja za seboj. Ko se	krčmar	vrne s buteljo vina, gledata se znanca zopet	A
stransko sobo drugega gosta ni bilo, prisedel je	krčmar	k njemu. »Dovolite, gospod tajnik,« reče mu	A
Oh, gospod tajnik, ta malenkost,« reče naglo	krčmar;	a takoj se domisli, da je morda vendar le preveč	A
kratkem ono vsoto; vrag, to malenkost!« Pa	krčmar	se ni dal tako hitro odbiti.Ozrl se je nazaj	A
svit. »Tega ne boste storili,« nadaljuje mirno	krčmar,	»ker bi vojno sodišče tudi o gospodu Vernazzu	A
tajnik, utegnil bi vas kdo poslušati!« reče	krčmar	mirno; »in meni bi bilo žal za vas in za mojih	A
mi danes tistih pet sto kron; pomislite, ubog	krčmar	v Celju sem vam jih pred desetimi leti posodil	A
Tajnik je bil bled od jeze in strahu. Ta vražji	krčmar	je morda mnogo mnogo vedel in možno je bilo	A
Rekoč, mu vrže listnico na mizo.	Krčmar	malo pomisli, a potem prešteje denar ter reče	A
krčmo ter izginila za voglom, priplazil se je	krčmar	sam po stopnicah iz zgornje shrambe, katera	A
proti luči ogledal. »Bogme, gladka!« pokima	krčmar	in jezno udari z lesenim muhalnikom po mizi	A
vozička in starejši je glasno klical pijače.	Krčmar	je enega poznal, kajti pozdravil ga je, slamnik	A
zdravili ljudi, da bo strah.« Govoré se je	krčmar	oziral na mlajšega gospoda in ugibal sam pri	A
neznan. Gospod Vencelj ni pustil, da bi bil	krčmar	konja izpregel; pila sta na voz naslonjena.	A
malo nerodno skobalil na svojega rosinanta;	krčmar	pa mu je veliko njegovo usnjato torbo na konja	A
ga vzviševale nad vse vaščane. Bil je namreč	krčmar	in župan in potemtakem naravni brambovec in	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani