Rekoč, mu vrže listnico na mizo. Krčmar malo pomisli, a potem prešteje denar ter reče: »Naj bo, nekaj je; a za drugo bom kmalu prosil; saj veste zdaj, kje sem; ne bo vam treba povpraševati!«
»Da bi za vrat ali za pete viseli kjer si bodi, bilo bi mi ljubše!« godrnja oni.