kmet (401-500)

da vas kosti bole od lenobe ‒ potem pa vsi:	Kmet,	daj, daj, daj!Kako pa!«	A
»Rustik, ha, ime pove vse!	Kmet	in nič drugega!O, še magister officiorum boš	A
učiteljev. . / . / stran 142 . / Vse čuti,	kmet	in učenjak, težko roko despotovo.Nebo že mora	A
ni varno znamenje, ker se ni vrnil še noben	kmet,	ki so jih snoči poslali na oglede. Toda Azbad	A
izobraženega človeka na milje daleč. Celo župnik je	kmet,	pravi kmet.Sam orje, vlači, nosi strahovite	A
na milje daleč. Celo župnik je kmet, pravi	kmet.	Sam orje, vlači, nosi strahovite škornje, kakor	A
moderno, in jaz tudi! Ne sme misliti zunaj tisti	kmet,	tisti Štefan - bogve, kakšno ženo ima - da sva	A
In mature ne pozabi doma! - Sicer pa, kaj	kmet	razume,« je dostavila prek možu in zaprla vrata	A
Smrekar je Štefan, dvakrat Štefan, to se pravi	kmet,	razumeš, pravi kmet.Jejhata no, Alena, kakšen	A
dvakrat Štefan, to se pravi kmet, razumeš, pravi	kmet.	Jejhata no, Alena, kakšen je bil, ko sva prišli	A
»Pojdite brez strahu! Smrekar je sicer	kmet,	čisto navaden kmet, ona pa - med nama ostani	A
strahu! Smrekar je sicer kmet, čisto navaden	kmet,	ona pa - med nama ostani -«Brest je pogledal	A
skoraj zakričala: »Mamá, mamá, prav imaš, to je	kmet,	bahat surovež!«In domislila se je Ivana Bresta	A
»Na svidenje!« Pokašljujoči	kmet	je stal potrpežljivo pred okencem, poštarica	A
Mar ne? Zakaj povem ti:	kmet	se je začel brihtati.Ne prodaja rad gozdov na	A
Ni je pogledal in nič ni odgovoril. »	Kmet,	« je pomislila Alena in šla hitro mimo njega	A
upal sleči svrhnika in bi sedel tu s tabo kakor	kmet	v kožuhu.« Trpotec je obešal suknjo	A
gozdovi, je gospodaril v pusti samoti trden	kmet.	Nobenega soseda, nobene vasi, nobenega zvona	A
Pojdiva! Sinoči je prišel naznanit	kmet,	da so mu izginili še skoraj novi čižmi.Ali je	A
»Zedinili so nas že dolgo tega,« je rekel	kmet,	ki je stal ob lepi sivi kravi. »Za ceno se pa	A
knjižni jezik so proglasili za ‘hrvaščino’, ki je	kmet	in delavec ne razumeta.V teh napadih je prednjačil	A
odločala samo ta, bi moral biti naš slovenski	kmet	že zdavnaj bogataš, ko vemo, da gara in se trudi	A
potrebno, ni pa vse, niti ni najvažnejše, zakaj	kmet	ali vrtnar mora v prvi vrsti imeti možnost,	A
tam, Jokec?“ Na poti se je prikazal postaren	kmet	s čemernim, globoko razoranim obrazom. ”Hvaljen	A
ogla jo je zavil visok, širokopleč gorenjski	kmet	s pipo v ustih in z rokami v hlačnih žepih;	A
tako je zaspan in brezbrižen ... Skratka: pravi	kmet	in drugega nič ...“ ”Ali Stanka, kaj hočem	A
ravno progo ob cesti; če ga je povabil prijazen	kmet,	ki je peljal ponoči zelenjavo v mesto, da bi	A
duhovi, se mi zdi, da so zvesti dolžniki.“	Kmet,	ki je sedel v kotu, se je v pipo nasmehnil.	A
po mizi. ”Kaj si koga spoznal?“ je vprašal	kmet	iz kota. ”Koga bom spoznal ponoči?“	A
”Izkaže se vse, kar se hoče!“ je zamrmral	kmet	izpod pipe in se je nasmehnil komaj z očmi.	A
in so vstali. Med durmi se je okrenil stari	kmet	do fanta, ki je sedel in pil in se nič ni napravljal	A
Nisem baba, da bi se bál!“ je odgovoril fant.	Kmet	je zaprl duri za seboj. ”Zdaj pa ti malo	A
bil, je odprl Šimen duri in je stopil v izbo.	Kmet	se je grel ob peči, kmetica je postiljala.	A
premrle roke. ”Ne hodi dalje nocoj!“ je svetoval	kmet.	”Hodil sem že po samoti, nocoj pa bi me bilo	A
vedrilo, na snegu se je delala tenka skorja.	Kmet	je zapahnil duri in je ugasnil luč; Šimnu se	A
stopil v izbo. ”Hej, Šimen!“ ga je pozdravil	kmet,	ki je sedel za mizo v debel kožuh zavit, dasi	A
Bog vam povrni pa lahko noč!“ Oglasil se je	kmet	izza mize: ”Kaj si res ti Lužarjev?“ ”Nisem	A
nikogar ubil.“ ”Rekel sem, da ni,“ je pokimal	kmet.	”Lužarjev je bil mnogo mlajši, ta pa ima že brado	A
Obležal boš v snegu!“ ”Ne pride!“ je pokimal	kmet.	”Ali je še dolga tvoja pot?“	A
klical. Čez dolgo časa se je oglasil v izbi	kmet.	”Kdo trka?“	A
zajemi dobro kepo snega in ga nesi v izbo.“	Kmet	je zmajal z glavo, toda zajel je snega in je	A
bil v sneg in je zaspal in se ni vzdramil več.	Kmet,	daj požirek žganja, da mu omočim ustnice!“	A
tako veselo smejal?“ se je prestrašil hlapec.	Kmet	pa je stresel z glavo. ”Ne, to ni Lužarjev	A
”Mrtev!“ ”Kaj pa boš z njim?“ je vprašal	kmet.	”Tvoj je mrtvec, ti si ga našel.“	A
stran 251 . / ”Navserano pojdem!“ je zaklical	kmet	za njim.”In sam pridem z gospodom, da vidim	A
zamahnila z vso silo. ”Saj ni vol!“ je zaklical	kmet,	ki je šel po kolovozu.Udarila je vdrugič, nato	A
iz razoranih njiv, z lenimi koraki je stopal	kmet	po razoru.Na nebu se je trgala megla, zasvetilo	A
stopnicah. Prišel mu je naproti majhen, koščičast	kmet,	ki je mahal z obema rokama in je bil v obraz	A
»Kdo je razbojnik?« Koščičasti	kmet	je hitel mimo in ni nič odgovoril.	A
krivični sodnik, zdaj vem, kaj je rekel tisti	kmet	- Bog ga je razsvetlil!Ne kraj pravice - proklet	A
In komaj je tako pomislil, je pripeljal mimo	kmet	in se je ozrl in je ustavil koleselj.	A
»Pravice iskat.«	Kmet,	zavaljèn, čokat človek, je pogledal Jerneja	A
»Jernej z Betajnove.«	Kmet	je pomislil. »Ne poznam Jerneja z Betajnov	A
Pojdi!«	Kmet	je pogledal mrko in je švrknil po konju.	A
»Prav nič ne boš opravil!«	Kmet	se je tako močno okrenil proti Jerneju, da je	A
ali vidiš, tam pa je krčma, tam bom ustavil!«	Kmet	je pokazal z bičem na polje, krčme pa nikjer	A
skočil z voza in se je opotekel proti jarku.	Kmet	je švrknil po konju, vzdignil se je prah.	A
cesti. Samo dvoje gostov je bilo v krčmi: mlad	kmet,	ki je Bogu dan kradel in je bil že opoldne pijan	A
pa pljunil. »Le sèm, le sèm!« je vabil mladi	kmet.	Jernej ga ni pogledal in ga ni maral	A
mizo. »Kaj smo razbojniki?« se je razjezil	kmet	in je izkušal, da bi naredil trezen in pameten	A
»Gospodar moj, pravijo, da je! Tisti	kmet	je rekel, ki me je spodil z voza; in tudi župan	A
Kako pa? Kako pa sta prišla navzkriž?« je hitel	kmet	in je bil vesel, da se je Jernej ves začudil	A
Pojdi!« »Ho, ho, ho!« se je zasmejal	kmet	krohotoma in je udaril starega godca po rami	A
greš tožit gospodarja, glej!« Oddahnil si je	kmet	od smeha, odkašljal se je in je pokazal s prstom	A
stare roke! - Že v Dolini vam je rekel tisti	kmet,	razbojniki vam je rekel po pravici.Jaz pa sem	A
družbe. Ni mogoče, da bi se kratkočasil, - ta	kmet	v salonu.Očividno je v zadregi; to se pozna	A
predrzna ustna so se mi zagnusila. To ni	kmet	v salonu, to ni smešen človek.Že na sami črti	A
cesti ne bo ležal, kamna ne bo glodal!“ je rekel	kmet.	”Pa ga ti vzemi!“	A
”Kaj bi jaz!“	Kmet	se je okrenil in je šel. Takrat pa se je	A
tresel. ”Imeli smo ga že nekoč!“ je rekel	kmet,	ki je bil siv in star. ”Imeli smo ga, ki nam	A
kakor klada?“ ”Z vodo ga škropite!“ je rekel	kmet,	pa se ni krenil in tudi drugi ne nobeden.	A
bližnjicah in kolovozih: prišel jima je nasproti	kmet,	prišla je kmetica, prišli so razposajeni paglavci	A
Lepa procesija!“ In	kmet	je pljunil prédse in je šel po svoji poti.	A
Še griže so, pa že klati!“ In je prihitel	kmet	za njo. ”Tisti je!“	A
”Kakor razbojnik gre skozi vas!“ je rekel	kmet,	ki je stal na pragu. ”Prav se mu je zgodilo	A
lakot. Ko je še kralj Matjaž kraljeval, je	kmet	komaj pljunil na polje, pa je vzklila pšenica	A
in v kosti kakor strup. Zjutraj je pogledal	kmet	na polje, pa je rekel: Saj je še čas! -- in	A
napotil v krčmo. V tisti fari pa je domoval tudi	kmet,	ki je bil postaven in premožen in se je zategadelj	A
celo na prazen trnek. Neko noč, ko je bogati	kmet	napravil lepo kupčijo, je ustavil voz pred grabežem	A
izkazalo, da je zapravil vso tisto lepo kupčijo.	Kmet	je bil nejevoljen, ampak zamahnil je z roko	A
nego v jarku. Da bi se potolažil, se je nameril	kmet	naravnost do grabeža in pajka.Tam je v svojem	A
gasite, ljudje krščanski?“ je kričal Elija.	Kmet	ga je sunil v stran. ”Daj sam, če boš kaj	A
ta pa bi zmerjal in ukazoval.“ Prisopel je	kmet	s polnim vedrom. ”Kaj pa ta stoji in zijá	A
Kaj je župnik vstal od mrtvih?“ je vzkliknil	kmet.	Stari Potnik pa se je zamajal do cigana.	A
da je pomotoma odzdravil, čeprav ga ni bil	kmet	niti postrani pogledal; takrat je kaplan užaljen	A
bi govoril o teh iznajdbah in simbol ostane	kmet,	ki je prodajal mršavo kravo: Mleka nima, pa	A
sinje gore mi je bil dahnil v lice pozdrav.	Kmet	je oral na polju, razorana zemlja, opojno duhteča	A
prevezani z rdečim robcem, ki jo je bil pozabil	kmet	na ulici. ”Jutri bodo nesli mater ... tudi	A
toda realnega nič. Kakor ne orje peska pameten	kmet,	takó si ne hodi pameten politik kovat ugleda	A
Hanca, ker so ljudje neumni in brez srca! Oče je	kmet	-- pa bodi še ti kmet, pravi!Tako bi bli kmetje	A
neumni in brez srca! Oče je kmet -- pa bodi še ti	kmet,	pravi!Tako bi bli kmetje vsi ljudje na svetu	A
spodili, zdaj pa ni za nobeno delo. Ne gospod, ne	kmet,	nič ne!Pusti ga na miru, lepo ti povem, drugače	A
pobral ...“ ”Škric je škric!“ je pripomnil suh	kmet	z dolgim, zaspanim obrazom in črno kučmo na	A
ljudem v spotiko in v nagnus. Če ga je srečal	kmet,	je pogledal hudó in je pljunil debelo: ”Fej	A
preudari: kar je temu v neprid, je onemu dota;	kmet	je vrgel v blato vrv, ti pa si jo pobral in	A
je pomislil Kurent in se ni domislil. Pijani	kmet	mu je vrgel na zapeček kup srebrnikov. ”Eno	A
doline, v dolino s hriba. Pridružil se mu je	kmet,	ali komaj je dobro pozdravil, je ostal daleč	A
oči; odpahnilo se je okno, zahreščale so duri,	kmet	se je prikazal na pragu in je zazehal. ”Kam	A
”In z vami!“	Kmet	se je napotil proti hlevu, Marta je stopala	A
prinesite in kruha!“ je ukazala Marta. Debel	kmet	je sedel v krčmi in je rezal velik kos svinjine	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani