kmet (601-700)

je slišala, kar je poslušala ves dan: ”Zabiti	kmet!	Zabiti kmet!“	A
kar je poslušala ves dan: ”Zabiti kmet! Zabiti	kmet!	“Tako trudna je bila, da še žalosti ni občutila	A
je glasila za njo starodavna pesem: ”Zabiti	kmet!	Zabiti kmet!“	A
za njo starodavna pesem: ”Zabiti kmet! Zabiti	kmet!	“Mana je stisnila ustnice in zatajila solze,	A
krožnikov. ”Kdo drugi bi jih razbil, nego nerodni	kmet!	“ je rekla gospa. Mana se ni prerekala, povezala	A
strani, birič na drugi. Pridružil se jim je	kmet,	da bi si ogledal občinsko nadlogo; pridružila	A
občinsko nadlogo; pridružila se je kmetica, nato še	kmet,	pa še kmetica -- in šli so, kakor rešnja procesija	A
tindevetdeseta!“ ”Še prav zares!“ je podkrižal star	kmet,	ki je stal za biričem. Župan pa je govoril	A
izmenjana, a gori nad Pobrežjem bdi tlačan:	kmet	Adlešič sedi pred kočo in gleda v goro Kučar	A
ogenj in pri Sveti Magdaleni se vname grmada ...	Kmet	Adlešič zre v goro, zaupno kot v zvestega čuvarja	A
Se je li nevernik spreobrnil? Tako ugiba	kmet	Adlešič in misli na svoje polje, v duhu odrajtuje	A
Časi so opasni. »Kdo je?« dvigne	kmet	kopito puške in gleda v moško postavo, stoječo	A
Juranov Vid. »Ha, ponočnjak!« se razvedri	kmet	in odpahne ograjne duri.»Nu, le vstopi, mi boš	A
zakliče Vid skozi ograjo. »Kdo je?« stisne puško	kmet.	»Oče,« priskoči Bara, »midve greva sami, ne	A
Mirosavec.« »No, še tega se manjka!« otrese	kmet.	»Mene naj se loti danes, zlomek pritepeni, bo	A
mejo, uzre na polju kmeta in spodbode konja.	Kmet	se ustraši in zbeži. »Čakaj, brate!« dirja Herbart	A
»Prežlahtni gospod, pomozi Bog!« se odkrije	kmet.	»Kaj hočeš?« nagubanči Turjaški čelo.	A
čelo. »Oprostite, gospod general,« se vzravna	kmet.	»Huda ura se nam bliža, pa sem prišel, da se	A
ne bo nič telet?« »Malo, malo!« je odvrnil	kmet.	»Kaj!« se je hudoval mesar.	A
vsak dan meso in cvrtje!« je pripomnil zopet	kmet,	ki se mu, po obrazu soditi, ni godilo predobro	A
da je že zelo truden. Tedaj ga je dotekel	kmet.	»Bog daj srečo!	A
je odvrnil Luka. »Pa ne k Hanci?« je vprašal	kmet.	»Prav k njej,« je odvrnil Luka.	A
Veš, prijatelj, potem se kar vrni,« je dejal	kmet.	»Hance ne dobiš več!«	A
Hanco. Pa je sirota zmešana,« je pripovedoval	kmet.	Tedaj je Luka razumel, kako da ga ni umela Marjanica	A
in radi zob jo mnogi zamenjajo,« je pojasnil	kmet	in pristavil: »Kaj ti je žena zbolela	A
Se lahko vrneš!« In	kmet	je opazovaje pogledal Luko.In prav je sodil	A
kmečko domovanje. »V hribih smo,« je dejal	kmet	in zamahnil z roko proti svojemu domu. »Mi je	A
ospodarja. »He, potep, si me prvi videl!« je dejal	kmet,	ko je pes veselo skakal vanj. »Kaj, si bil pazen	A
»Ata so prišli!« »Da,« je dejal	kmet,	»vidva pa se še umila nista! Marš!	A
mlajši. »E, kaj res?« se je čudil dobrovoljno	kmet	in obrnjen k Luki, je dejal: »Tako pripravnega	A
dejal skoro glasno Luka. »Peter je,« je velel	kmet.	»Kaj, ali si za pestunjo, Peter?«	A
vedel do zdaj, kje ti služi brat?« je vprašal	kmet.	»Nič nisem vedel!« je odvrnil fant,	A
Daj sem, pa pojdi z otroci k maši!« je velel	kmet	in vzel otroka, ki je silil k njemu.	A
blagoslova ste že dobili kaj?« se je obrnil	kmet	nato k otrokom in pastirju. »So!« je	A
čakal, da pridejo gospodinja.« »Tako!« je dejal	kmet	in z vidno zadovoljnostjo pokimal Petru. »Pa	A
»Pa pojdi z menoj!« Luka in	kmet	in Peter z otroci so krenili v hišo v izbo,	A
otroci so krenili v hišo v izbo, kjer je velel	kmet	sesti Luki in Petru.Otroka pa je nagnal, da	A
mesa z gnjati. Ko je Luka izpil, je napolnil	kmet	še enkrat kozarček in ga potisnil pastirju.	A
on je hotel imeti. »To ni za te!« je dejal	kmet,	ga vzel k sebi in sedel.Tako so sedeli nekaj	A
se mu vračajo moči. Še parkrat mu je natočil	kmet,	češ, da je do trga presneto vroče, naj le pije	A
se je dvignil Luka. »Ni sile še!« je dejal	kmet,	»pa kakor veš. Peter, pokaži mu pot.«	A
da pokaže Luki pot, dasi še ni vedel, katero.	Kmet	je odrezal precejšen kos mesa in potice in jo	A
branil Luka. »Treba ali ne, vzemi!« je velel	kmet	in skoro jezno gledal.Videlo se je, da zna velevati	A
slab in neuk kakor oni, ne kozar ne ovčar, ne	kmet	ne gospod ... »Sanjam!«	A
in koščen. Petdeset let mu je bilo, ni bil ne	kmet	ne gospod. Do vratu je bil zapet v rjavo, doma	A
Na vozu je ležal okrogel koš gnoja.	Kmet	je bil bos in gnojen do kolen.Z roko je držal	A
»Obrni Lovrenc,« je nato ukazal kmetu.	Kmet	se je zavedel, prestopil, okrenil vola in pognal	A
krč mu je trgal čeljusti. Nemo je poslušal	kmet	in mahnil po volu.Ko je vozil mimo Tagliata	A
cerkvi svetega Jurija na Kneži je zazvonilo.	Kmet	z gnojnim košem je pridržal vola pred župniščem	A
. / stran 70 . / »Kako pa!« se je oddahnil	kmet.	Župnik se je nasmehnil, zaklical nerazumljivo	A
dostojno!« Stari grof je zaklical: »Hudič pa	kmet,	kako bosta dostojna!« Hladni glas grofa Ivana	A
lice kakor škrlat, vstal in vprašal hripavo: »	Kmet,	kaj si rekel?« »Kmet,« se je porogal kakor ves	A
in vprašal hripavo: »Kmet, kaj si rekel?« »	Kmet,	« se je porogal kakor ves iz sebe župnik, »dobro	A
je porogal kakor ves iz sebe župnik, »dobro!	Kmet	sem.Pa to moje plemstvo je starejše od Coroninijeveg	A
ljudstvo. Najočitneje je v sebi to doživljal	kmet	Andrej Laharnar na Pečinah.Mož je bral staro	A
biti kakor vsi drugi v žlahti in srenji pošten	kmet	in tlačan, pa kako si je nakopal nejevoljo gosposkih	A
Pečinah v svoji hiši je za orehovo mizo sedel	kmet	Andrej Laharnar.Bil je med najuglednejšimi možmi	A
Toninom in planil k oknu. Pa je videl, da je le	kmet	Bizalj, tisti, ki so ga bili poleti obdolžili	A
repovedancu. . / . / stran 124 . / Ta čas je imel	kmet	prav tako ihto v sebi kot Mohor.V petih mesecih	A
dejal Bizalj, »ali pa Tonina vprašaj, ki ga je	kmet	že pod mizo opil.« »Tonina bom jaz za ušesa	A
kleti pa da zdaj molite.« »Molimo,« je menil	kmet.	»Bog vendar ni birič.«	A
Sodnik pa je pisal in se ni menil za stranko.	Kmet	je bil v čudni zadregi.Hotel je biti vljuden	A
»Tu si v uradu!«	Kmet	je utihnil, sodnik se je dvignil z listom v	A
Potem je zopet vstal. Sedaj je	kmet	laže umel.Sodnik mu je bral obsodbo zaradi nekega	A
dneh!« . / . / stran 138 . / »Kaj pa?« vpraša	kmet.	Sodnik mu molče obrne hrbet.	A
Tolminu, pa ga nekdo potreplje po ramenu.	Kmet	se ozre in vidi pred seboj nemarnega gosposkega	A
vidi pred seboj nemarnega gosposkega človeka.	Kmet	moža pozna.Jakob Defacis je, prijatelj kmetom	A
goldinarjev boš plačal.« »Pa zakaj?« vpraša	kmet.	»Da se boš še enkrat proti grofu pričati upal	A
še enkrat proti grofu pričati upal.« In ko	kmet	zija: »Saj so te dali za pričo v pritožbi.«	A
poljubljala. Potem je prišel v krčmo še neki	kmet,	pil z njima in jima dal za pijačo.Tujec je odšel	A
jima dal za pijačo. Tujec je odšel z mrakom,	kmet	in Tonin sta pila še pozno v noč.Kakor prej	A
Kacafuro, in moledoval kmeta za posojilo, o čemer	kmet	nič slišati ni hotel.Krčmar da je legel, preden	A
sta moža šla. Ni se ugotovilo, kdo je bil oni	kmet.	Priče da ne vedo ali pa nočejo govoriti.	A
Murovec boljši duhovnik, kakor sva midva. Je	kmet	in neroden, pa ga ljudje ljubijo.« »Jaz pa hočem	A
žito, pet meric ajde, mernik turščice, če si	kmet,	in eno prase.Za sveto Katarino boš ofral gospodu	A
uradnika pa je zapeljal v ponedeljek zjutraj	kmet	iz Ušnika ‒ pri hiši so rekli ‚pri Hudiču’	A
»Kdo si?« je vprašal ostro grof. »Ubog	kmet,	gospod grof,« je dejal Lapajne in previdno zamolčal	A
vprašal strupeno grof in se sam začudil, čemu je	kmet	pred njim prečudno vztrepetal in se ves zmedel	A
Pa ste ga še pravi čas nagnali.«	Kmet	je dejal: »Smo ga, ko je hotel priti v drugo	A
Ali ste od Kobarida?« »Vsi ne,« je priznal	kmet,	ki je bil z Vrsnega. »Pa da vam je Karnel odgnal	A
orožje. Smrt si zaslužil za to predrznost,	kmet.	Na mestu bi te moral kaznovati.«	A
bil star, drugi mlad, prvi, po obleki soditi,	kmet,	drugi mestni človek, šolar.Bila sta upornik	A
odgovori, ko te bom vprašal, dasi sem neumen	kmet,	ti pa učen!Če se bo kdaj res zgodilo, kakor	A
pomagaj, prav ta,« je povedal mož. »Samski,	kmet	s Šentviške gore, po domače Nadloga? Pilakar	A
skop,« je razložil domačin. »Valentin Lapajne,	kmet	s Šentviške gore, po domače Nadloga ali Skopuh	A
danes ljudje?« je vprašal mož. »Ali ne vidiš,	kmet?	« je odgovoril meščan in pokazal pod steber svetega	A
»Kdo pa je oni ves v rdečem?« »	Kmet	neumni,« je rekel meščan.»Boš kmalu videl, kdo	A
Odkril se je bil in začel moliti naglas. »	Kmet	neumni,« je dejal tedaj oni mestni, »kaj boš	A
pogledala predsednik komisije knez Porzia in	kmet	Andrej Laharnar iz duše v dušo, človek človeku	A
mi zavežite!« zavpije. Trdno uči duhovnik: »	Kmet,	odpusti!« Županom pred odrom se zgane v prsih	A
da je vandrovcem hudo, če jim nič ne odrine	kmet.	Ata je bil nadvse ponosen na to, da vsaj lačni	A
»Kdo pa si ti, Jaka Bačnikov?	Kmet	si, rojen iz završke zemlje, navadna poljska	A
tale Pirčeva prigoda. Nekoč pride k Pircu	kmet	in mu potoži, da ga grozno boli noga.	A
kaj, ko pa sem toliko plačal?« je ugotavljal	kmet.	»Niti ni.	A
je bilo zagotovo prepričano, da sem navaden	kmet,	ki je prišel v Ljubljano merit škricem pamet	A
vole in vozove!« Pehtovt pa je bil tako trden	kmet,	pošten in ponosen v svojem pogledu na svet,	A
Brž sem napisal prošnjo, da je pač preprost	kmet,	da ne ve, kaj govori, da je pač v jezi rekel	A
III.	Kmet	je kralj.Če ima dobro in čedno napravo, če ima	A
ima še kopico zdravih in pokornih otrok, je	kmet	kralj, neodvisen od vsega sveta. Tak	A
beli kruh, ga hoče jesti tudi družina. Če si	kmet,	bodi pravi kmet; če si pa gosposki kmet, se	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  101 201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani