Še enkrat so prišli častniki in svarili Azbada, naj prizanaša vojski, ki mrmra kakor nevarna grmljavica za črnimi oblaki. Prosili so celo pribočniki, češ naj počaka en dan; ni varno znamenje, ker se ni vrnil še noben kmet, ki so jih snoči poslali na oglede. Toda Azbad je živel od same ohole strasti.