nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Gomila, poved v sobesedilu:
A jaz čutim, koliko se je izpremenilo v tem dolgem času. To je ista mesečina, trepetajoča na listju kakor svetle srebrne kaplje; to je isto tiho, pusto polje; kakor me je spremljalo nekdaj, spremlja me nocoj boječe šepetanje in šuštenje, prihajajoče iz gozda na moji desni; na onem holmu stoji samotna cerkev, in kakor jo je oblivala nekdaj, obliva ja mesečina z bledim ognjem ... Pod mojimi nogami je zašumelo zdaj pa zdaj odpalo listje; vstajal je omotni jesenski hlad in po udih me je zazeblo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani