gozd (301-400)

rebrin jih je sprejel vase lep in svež hrastov	gozd,	po katerem so se vile preko drobne trave vse	A
dognati, odkod in kdaj je navalila bolezen v	gozd.	Morda ga je pred leti že načetega po lubadarju	A
samega je spekel na ognju ter vrgel truplo v	gozd,	da se nažro volkovi.Tako pravijo.	A
hropel v strmino. Oduren in mrtev se mu je zdel	gozd,	ker ni bilo slišati ptičjega petja. Vilar mu	A
glasu ni bilo nazaj. »Idimo, da se ne zvali	gozd	na nas,« je svetoval resni major-avditor. Po	A
resnost, da v globokem molku, zroča v sveži	gozd,	jedva zadržujeta izbruh nasmešljivosti.Posebno	A
puške in naboje. ‒ Ne moremo, Marko, ves ta	gozd	moramo prej posekati in ogoliti moramo prej	A
stran. Kake pol ure hoda pred nama je ležal	gozd,	teman, nepregleden na levo in na desno. »Veš	A
in zagledal pred se . / . / stran 78 . / boj	gozd	široko razraslega drevja, ves pometen in preprežen	A
Spustil je krvavo rjuho z mesom na tla in zbežal v	gozd.	Policaj si je mislil: »Tale v rjuhi mi ne uide	A
Oplazilo ga je vroče železo, zatulil je in zbežal v	gozd.	Pa so se prestrašili Butalci in so mislili,	A
stran 60 . / Pa vama ne bo treba ponje hoditi v	gozd,	doma bosta postrgala ščurke, za en mernik jih	A
na belo cesto, Milan si je iskal poti skozi	gozd,	samega sta pustila jokajočega Tončka in tako	A
/ NA CESTI Milanu ni šlo tako gladko skozi	gozd,	kakor je mislil. Ovirale in motile so ga pogoste	A
uspeha? Pot se je vlekla po gričku navzdol skoz	gozd.	Spotoma je pravila teta, kako je nagajal dež	A
žepa in v divjem diru zbežal čez travnik in v	gozd;	tu si je oddahnil: Rešen sem!Iz gozda je prišel	A
zajtrku je Miha napregel in šel za Janezom v	gozd.	Dekli sta šli okopavat, Lukec je pa moral čakati	A
je bučal, strele so udarjale križem v goro in	gozd.	Hudournik se je le nekoliko predramil, a spet	A
levo in desno . /\ .. stran 68 . \/ daleč v	gozd,	da ga je gospodar moral klicati.Kar je res,	A
od koče, dokler se ni tiho dvignil in zavil v	gozd.	Odšel je na potep.	A
navkreber. Šla sta do Stanu, kjer se neha v Stolu	gozd,	raste ruševje in se svetijo v soncu goreči grmi	A
si je mislil Lisko in izginil po stezi skozi	gozd.	Spočetka je tekel.	A
bili prav taki iztakljivci. Ko je šel oče v	gozd,	da naveže iz suhih vej butare za kurjavo, sem	A
Ko sem se nekoč počasi in tiho pretikal skozi	gozd,	sem se ustavil pri samotni stari smreki.Ob njej	A
jih je stisnilo repe in so se umaknili tuleč v	gozd.	Bržkone z na pol ubitimi buticami.	A
Makalonco je začelo skrbeti. Vsa nemirna je šla v	gozd,	klicala in klicala.Odmevala je le gluha loza	A
‒ Ah ne, Petrus že ne! ‒ Morda je šel v	gozd	in so ga pobili razbojniki? ‒ Zakaj sem tako	A
dolgo planinsko palico. Tak je rinil skozi	gozd	vedno više in više, kar naravnost kvišku.Ko	A
»Zguba prodaja, Narobež kupuje. Za tisti	gozd	pod Kraguljevo pečjo se pulita,« razlaga krčmar	A
človeka objame modrost ‒ smrti, ko brodiš skoz	gozd	po vlažnem listju. Ne, to ni bila smrt, to je	A
bi me ne bilo, bi se bil vnel ves rob in še	gozd.	Naš in sosedov.	A
poseki, Ila in kozar sta šla na desno, da obideta	gozd.	Dogovorili so se, da kozar ne požene prej, dokler	A
»Zapomnite si, otroci, za vse življenje! V	gozd	posekavat drevesa ne hodi nihče sam ‒ samcat	A
ni nihče, da bi zadel sekiro in se napotil v	gozd.	Vsa polja so molčala z gozdi vred tako smrtno	A
edini Maticev France, ki je odšel s sekiro v	gozd,	odšel samo zato, da je sploh nekam šel, ko so	A
zbudila z njim in ga gnala samotnega samca v	gozd.	»Blagrujejo me,« se ga je takoj lotila misel	A
svetu. Če tega ni, čemu ti njive in hiša in	gozd.	Nerodno motovilo si in odveč sebi in vsem.	A
ljudi, ki so se vračali s polja, ko ga je zakril	gozd,	je začel počasneje stopati.Vroče je bilo in	A
je naglo hodil, dokler ni prišel iz ravnine v	gozd,	kakor bi bežal pred ljudmi in pred veselo mislijo	A
žalostni uri smejala v srcu. Ko ga je skril	gozd,	je snel klobuk, se obrisal z veliko ruto po	A
prsi. . / . / stran 179 . / V tihi večerni	gozd	je šel ta vzdih in iz gozdne sence se je režal	A
dolino, po močvirju, posekati so morali majhen	gozd,	hlode zvaliti na kup, nakopati zemljé in v najkrajšem	A
Potem je vse izgubljeno. Zato odvedimo konje v	gozd,	tam jih eden straži in napasi, drugi trijé pa	A
odhajajočim bleskom konjikov. »Če zavijejo v	gozd	in dobé naše konje!« Te misli se je prestrašil	A
Bizanc mehove iz lastne kože.« Nato je planil v	gozd	kakor divja mačka.Bil je Iztok.	A
sonca; lahko se napasejo vsi konji. Drv nam da	gozd,	da si privoščimo vola.« Vojaki so sneli noge	A
že dvignila vojska Antov nad Slovene. Temni	gozd	je porajal neštete tolpe bojevnikov. Vsa ravan	A
vojska vse navzkriž kakor od viharja posekan	gozd.	Čudna omotica od veselja in pijače, od krika	A
zemlji. Na tistem kraju so Huni izsekavali	gozd.	Obstal je, da bi razbral v temi, kam bi krenil	A
164 . / Rado je prebredel vodo in se skril v	gozd.	Tod je brez bojazni hitro korakal.	A
njegov pisk. Nad glavami jezdecev se je dvignil	gozd	sulic, kakor vihar se je utrgala hunska konjica	A
k ljudem, je odbežala z ukradeno repo skozi	gozd	v nasprotno smer.Do večera ni srečala nikogar	A
trhla debla. Krog poldneva se je začel temni	gozd	svetliti.Čedalje redkeje so stala drevesa in	A
njegovih trepalnic. Zavil je s tihimi koraki v	gozd,	da bi se razhodil in umiril. Tedaj se je oglasilo	A
preštejem in premerim. Morda je še več vreden	gozd,	še več!« »Torej ne kaže, da bi čakal	A
se žolto rdeči listi usipali trumoma na tla.	Gozd	na pobočju hribov je gorel v prvih sončnih žarkih	A
in preden se je zavedela, je legal mrak na	gozd.	Ko se je vsa razigrana bližala Smrekarjevi	A
dvignila glavo in se ozrla proč od prijateljice v	gozd	ob cesti. »Minka,« je ponovila še enkrat	A
vnovič za roko. Alena ji je dovolila in gledala v	gozd,	ki je molíl gole, mrtve veje pod sivo zimsko	A
»Zato se nikar ne žalostite!	Gozd	je dozorel - in Smrekar vam je tudi dokaj primaknil	A
kruha. Po tem zajtrku sva šla z gospodarjem v	gozd	‒ z ovcami.Gospodarja sem bil vesel.	A
Po večerji sem naglo odšel ‒ pa ne spat. V	gozd	sem se skril in ob svežnju obleke čakal, da	A
da me je bil s svojo zeleno sapo tako omamil	gozd	... Zaspala sem globoko.	A
33 . / na koncu se z nje odcepila pot skozi	gozd	pa do našega klanca. Oziral sem se po redkih	A
ljubila Filipa ... Sama od sebe sva zavila v	gozd	in se zleknila pod nekim drevesom. Moja glava	A
praprot in nizko rastje risali igrivi vzorci.	Gozd	se je kakor svetišče širil pred njima.	A
dekle vendar preprosilo, da je smelo samo v	gozd,	zlasti, ker je v nevarnosti z lahkoto priklicalo	A
oče, zaslonili z dlanjo usta in zaklicali v	gozd,	iz katerega je takoj zadonel Anin glas.Z enakim	A
privršal vihar, ki se je treskoma zaletaval v	gozd,	lomil drevesa in bičal deževne curke.Oče so	A
gozdni kapeli. Čez nekaj časa ju je zagrnil	gozd,	katerega gosto temo so le kradoma razsvetljevali	A
njem, držeč ga krepko za roko. Končno se je	gozd	umaknil srednjeveliki jasi, kjer se je hkrati	A
Zakaj se nastavljaš fantalinom? Kakor v	gozd,	tako iz gozda!In kar si mi povedal o gospodu	A
leto za letom še zelene izginjale z vej. Tudi	gozd	je nudil kot priboljšek še vedno slastne črne	A
zanj v zimskem času, ko se ni mogel zateči v	gozd,	kadar ga je grudila lakota: skrivaj mu je prinašala	A
Tu je še ena o gozdarstvu!	Gozd	ni poslednji v gospodarstvu in naši kmetovalci	A
samo za sekanje in splavljanje dreves! Tudi	gozd	je treba negovati ...Tako!	A
goram razodeval svojo bol ponosno in	gozd	napadal ko togoten lev. Škrjančke vprašal	A
in le s težavo se vlečejo skozi redek smrekov	gozd,	ki prerašča planoto.Drevje nudi vsaj malo sence	A
bil med njimi. Iz taborišča se je umaknil v	gozd,	da se osveži v njegovem hladu.Obrit, umit in	A
”Polja!“ ”	Gozd!	“ ”Gozd!“	A
”Gozd!“ ”	Gozd!	“ In za hip sta umolknila obadva in sta obadva	A
gleda s srcem. Daleč vidi - skozi zid in skozi	gozd.	To je videla Francka, ko je zasanjala: ležal	A
postal, hudo je bil truden. ”Ne pojdem domov ... v	gozd	pojdem ... pa zmerom dalje, dokler ne pridem do	A
nocoj, ko so prvikrat zapeli zvonovi ... Ne v	gozd	ni šel in ne v Ljubljano; obrisal si je solze	A
pest snega in Šimen se je globoko oddahnil.	Gozd	se je vzdignil pred njim; začutil je pod nogami	A
noči ga ni bilo strah. Tih in žalosten je bil	gozd	kakor njegove misli.Narahlo se je stresalo drevje	A
nikjer poti; na hribu v daljavi črna senca,	gozd.	Tja je pogledal popotnik.	A
prej z drobnimi koraki in globoko upognjen.	Gozd	je bil zmerom enako daleč pred njim, črna senca	A
Svoj glas ima samota in svojo pesem, kakor	gozd.	Hodi človek skozi tiho šumeči gozd in nenadoma	A
pesem, kakor gozd. Hodi človek skozi tiho šumeči	gozd	in nenadoma zavzdihne, zakliče v bližini, med	A
Pa ni bila smrt, ni bil vzdih umirajočega, le	gozd	je izpregovoril v sanjah.O, plah sem kakor otrok	A
bega po snegu, ali pa je potegnil veter skozi	gozd	in ga je vzbudil.Le dalje, popotnik, brez strahu	A
bil izpremenil holm v prostrano planoto. In	gozd	se ni pomaknil bliže niti za ped, mirno je stala	A
zaspani mesečni luči, bežal je mimo vlaka temen	gozd	z visokimi smrekovimi vrhovi.Daleč gori pa se	A
zmaga šele iz njegove krvi ... Zunaj je pošumeval	gozd	in zdelo se mi je v poluspanju, da hodi človek	A
...“ Glasneje je šumel	gozd	nad gradom; okno se je stresalo, kakor da bi	A
Kam se ti je mudilo? Tudi jaz bi šla s tabo v	gozd	ob tej lepi, žalostni noči, ko šumi bukovje	A
svetlobi na obzorju, vsenaokoli se je zgrnil mračen	gozd,	ves še rosen, še zaspan ... ”Ali si huda name	A
brezna sanj in slutenj. Ob četrtkih je hodil v	gozd	po suha drva.Šel je najrajši sam, da se je brez	A
zvestejše v tesnobi in bridkosti. Ko je stopil v	gozd,	mu je bilo sladko in milo, kakor da je stopil	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani