gozd (401-500)

in trd, kakor jih nosijo otroci, ki hodijo v	gozd	po drva; zakolobaril je, povesil se globoko	A
pri srcu, da bi skočil z voza ter pobegnil v	gozd.	Takrat se je primerilo na cesti nekaj tako	A
skočil čez prag, potuhnil se v gnečo, pobegnil v	gozd.	”Zdaj je že tako vseeno!“ je odmahnil v svojih	A
kakor tista, po kateri je nekoč hodil po drva v	gozd.	Skozi robidovje je videl dolino.	A
samoti, poginil brez tolažbe!“ Lenart je šel v	gozd.	Ko je bil čisto sam pod sencami, je potrkal na	A
bela, zadaj pa bi stale visoke smreke ... črn	gozd.	In okna bi bila zelena ... in velika veranda spredaj	A
zvečer, ko bi bilo tako hladno in tiho ... še	gozd	bi komaj dihal ... in nebo bi bilo rdeče nad nami	A
stezah, preko jarkov, po holmu gori skozi smrekov	gozd	in od druge strani v vas, naravnost proti cerkvi	A
Tako žive mirno in nič jim ni na srcu. - Tudi	gozd	je bil miren, prijazen, razprostiral se je na	A
hrib se je vzdigal za hribom in sam tih, miren	gozd.	Tja bi šel človek, izgubil se in legel...	A
kakor se ob rani zarji škratje poskrijejo v	gozd.	Sanje, ki jih sanjam zdaj jaz in ki jih sanjaš	A
blagoslovljenim potom, kdo širil polje, senožet in	gozd	visoko v hrib, globoko v dolino?On ali jaz?	A
so tiste prostrane senožeti in moj je tisti	gozd,	ki gleda s hriba temán!Kdo je tam delal, če	A
visoka, neprijazna okna, Bog vedi, samoten črn	gozd.	Poljubila je svetinjico, zatisnila je	A
starko‐čarovnico, po globokem snegu, skozi zimski	gozd;	kamor ga je vabila, je šel za njo, trepetajoč	A
hrepenenja. Šel je otrok za starko, skozi zimski	gozd;	izgubil se je in je legel in je umrl žalostno	A
stopala radovoljno in s tresočimi nogami v črni	gozd,	grozi naproti. »Lepo je zdaj doma!«	A
drže otroci za roke, kadar gredo skozi temen	gozd,	kakor če gre otrok sam in strmi plah v sence	A
se mi je sanjalo, da sva šla z materjo skozi	gozd.	Jaz sem bil še otrok in tudi ona je bila tako	A
pisan tič, vzdignil se ter odfrfotal. ”To je	gozd!	“ si je mislila Anka in v prsih se ji je nekaj	A
daleč iz mesta, do konca drevoreda in visoko v	gozd.	Moji živci so bili tako prenapeti, da me je spreletel	A
dala Meta, nato mu je dala svitek in vrv. ”V	gozd!	“ je rekla; in Jure je šel z njo. Ko sta stopila	A
tej misli, vse te zelene loke in ves ta temni	gozd!	...	A
na dnú, v globoki dolinici, zoreča leha. Tam	gozd,	skrivnost neskončna, v neizmernost šumeča, bučeča	A
dalje tako mirno in lahko, kakor da bi šel skozi	gozd.	”Ne morejo!“ je rekel iz veselega srca tako	A
mi mudi domov ...“ Že od daleč mu je pošiljal	gozd	naproti hladno senco, ljubezniv pozdrav. In	A
Nato se je napotil in je šel zmerom globlje v	gozd;	tiho in temno je bilo tam; le redkokdaj se je	A
bilo strah. . / . / stran 137 . / Tako je bil	gozd	prijazen z njim; dom ga je sprejel s tistim	A
v njegovo srce kakor tema in mraz. In tudi	gozd	ga ni več gledal s tistimi prijaznimi očmi,	A
nedosegljiva; v večerno zarjo se je potapljal	gozd,	kakor senca je še pozdravljal, zatonil je za	A
zofi povabljena in poklicana. Ti si me vabil v	gozd,	tja si me klical, da sva se ljubila skrita človeškim	A
sam, krčmar Elija, je spravil hišo, polje in	gozd.	Grajžar je prosil, molil, kričal in klel	A
njiju skrivni večerni sestanki, ves lepi, zeleni	gozd	in celo zapuščeno Malinovo - vse se mu je zdelo	A
sam Bog ve zakaj, ter se napravil naravnost v	gozd.	Ceste so bile vse bele in svetle od mesečine	A
velikimi, tihimi koraki in upognjenim životom; ves	gozd	jih je poln.“ Pot je bila vedno bolj ozka	A
bukovega in hrastovega vejevja... Hipoma se je odprl	gozd	na obé strani.V ozadju sta ugledala silno poslopje	A
in okoli grada se je razprostiral starodaven	gozd	s silnimi debli in do neba segajočim vejevjem	A
visokega okna dol je videl sam neizmerni temni	gozd;	vrhovi so se nalahko pripogibali, ko da bi krilila	A
mogoče in le je res. Do tál je posekan hrastov	gozd;	kar je ostalo, toži in trepeče in se vije plaho	A
kakor težki strop ječe, sem se napotil v mraku v	gozd.	Moje žalostne misli so šle verno z menoj in iz	A
drugače bo zdaj! Glej, kako lepo sije sonce, ves	gozd	je prepletlo, ves zrak ga je poln, kakor bela	A
je pač treba, da se vrneš ...“ Pot je vodila v	gozd;	že je šumelo pred njima, visoko se je vzdigal	A
nenadoma so bile obema noge težke in okorne. Toda	gozd	jima je prihajal naproti čudovito hitro, že	A
razkrhnila se je veja -- in nikogar več; tam je	gozd,	teman in velik, zamolklo šumeč do obzorja ...	A
svetle doline v senco in mrak. Zamolklo šumi	gozd,	toda njegova pesem prihaja iz velike daljave	A
ne gane se list. Mlad popotnik roma skozi	gozd,	culo na rami, popotno palico v roki.Na desno	A
šele nastopil sem to pot!“ Šel je dalje skozi	gozd,	sključen, z dolgimi, trudnimi koraki in tudi	A
je bilo vse mirno; vetra ni bilo in molčal je	gozd,	tonil je mrak ...Morda je bil že zdavnaj premeril	A
zasijalo sonce nad poljem, zašumel zamolklo	gozd	iz daljave. Naravnost v njegove oči je upirala	A
oddal. Nato se je napravil še tisti večer skozi	gozd	v mesto.V mestu se je napil do gluhe pijanosti	A
šel domov in se je jokal vso pot; ker je bil	gozd	naokoli, se je jokal na glas, takó da so se	A
Rdečkastorjav prah se je vzdigal za procesijo.	Gozd	je bil redek, široke golice so bile poraščene	A
jokalo je od same bridkosti. Napotil se je v	gozd,	zakaj tam je bil njegov pravi dom; nastlana	A
umrl. Šel je, šel, pa se je nenadoma razmaknil	gozd	pred njegovimi očmi in prikazala se je prostrana	A
zapisala in potrdila. Nevernik se je izgubil v	gozd,	neslišno, kakor ugasne kresnica v grmu, Kurent	A
vzdramljen in ranjen, zabuči v daljavi črni	gozd	... Vsekrižem kakor snopje so padali pivci	A
belilo. Kurent je pospešil korak, da bi stopil v	gozd	pred svetlim jutrom.Begotne sence so iskale	A
veseli ljudje!“ Tako je rekel in je stopil v	gozd,	njegovo srce pa je bilo tako polno bridkosti	A
mati, da me ne vidiš?“ je rekel otrok. ”Črni	gozd	bodi tvoj oče, tvoja mati zelena njiva!“ so	A
in smrt je tvoj spomin!“ Napotil sem se v	gozd.	Vse je bilo tam, kakor prejšnje čase, prav nikjer	A
smrt, ko je šel človek mimo. Nenadoma se je	gozd	razmaknil na obe strani in ugledal sem prostrano	A
se je. ”Jaz pa vem, da bom še vse videla -	gozd	in polje in morje.Da bi se že kmalu zgodilo	A
žalostno je bilo -- cesta brez konca in temen	gozd	tam, ves temen in neprijazen, da sem strahoma	A
zahodu, tam v rdečem sončnem prahu se je svetil	gozd,	kakor posejan z rubini; visoko nad belimi poslopji	A
prepeva pomlad, ne prepeva njemu; sonce ne sije,	gozd	ne šumi v njegovo samoto. Vračal se je v	A
Ali se še spominjaš, ko sem šla zadnjikrat v	gozd	in ko sem prinesla butaro, veliko butaro, tako	A
Pot je kamenita, dolga je, strmi so klanci ...	gozd	tam ... neskončni lazi, pusti ... samota, in jaz	A
v židanih šolnih ... Prej še samota, prej še	gozd	in lazi -- zdaj lepa ravan, zelene senožeti	A
Brez slovesa ... Jaz sama -- in	gozd	tam, tihi lazi, samota brez konca ...Jaz sama	A
rosnem, sončnem jutru iz parka, na polje, v	gozd.	Hitel je, da bi ubežal gradu in vesel je bil	A
niso več ugasnila. Poleti je hodil z očetom v	gozd;	na jesen je dobil drobno knjižico in se je učil	A
bosih otrok je lezlo trudoma skozi mecesnov	gozd	po strmem blatnem bregu nizdol.Lezli so globoko	A
. / . / stran 19 . / Pust in mrzel je bil	gozd	naokoli, od sivega neba je pršil droben dež	A
brez misli in brez skrbi, kakor da bi šel v	gozd	po gobe.Tiste molitvice sem znal gladko, da	A
bi spodil muho, pa izpuli mimogredé kar ves	gozd,	ves temni Raskovec ter se začudi: ”A tako!Nikar	A
sivih las in do smrti. Bela cesta, polje in	gozd,	skriti lázi in dremotni gaji - tam je življenje	A
proti izhodu od mesta se širi drevored ”cesarski	gozd“	.Tam nekje je nizek hribček, s pritlikavim, zapleteni	A
sova je kriknila ter se plahutaje spustila v	gozd;	takrat je gozd zavzdihnil, noč se je stresla	A
ter se plahutaje spustila v gozd; takrat je	gozd	zavzdihnil, noč se je stresla, spreletel jo	A
golo polje, v osiroteli, v rosno meglo zaviti	gozd.	Franc je bil grbav in jetičen, Jože na eno oko	A
vsej svetlobi svoji so ledena in neprijazna.	Gozd	ne šumi več, tiho je polje, škrjanci so obnemeli	A
. / . / stran 204 . / Šla sta skozi noč in	gozd	in sta zapela svatovsko pesem, ko je bilo srce	A
presekala ovinke in da bi tekla naravnost skozi	gozd	po bližnjicah.Skočila je preko jarka, na travo	A
izza listja; sonce je že prodiralo globoko v	gozd,	velike svetle lise so se lesketale med sencami	A
premikali. . / . / stran 25 . / Prišli so v	gozd,	v hladno senco, drevje je tiho šuštelo naokoli	A
nastopila strmo, vijugasto pot po hribu, skozi	gozd.	Od obeh strani se je strnilo gosto temno drevje	A
ozrla, niti tedaj ne, ko je zavila s poti v	gozd	in se je skrila njenimočem.Časih je Francka	A
strašnega: bežala je po blatnem klancu, skozi	gozd,	debele kaplje so padale z drevja - in tam, glej	A
navkreber; na drugi strani se je kmalu pričel	gozd,	nizko redko drevje je bilo že čisto golo, tupatam	A
krenil jo je po stranskih potih v drevored in v	gozd,	da je bil čisto sam svoj in se je igral s sanjami	A
je prašala mati. ”Če bi rekel, da pojdem v	gozd,	bi me ne pustila z doma, jaz pa ne morem biti	A
se je svetil tu in tam košček jasnega neba ...	Gozd	ni utihnil niti za hip.Šepetalo je neprestano	A
stikali jagnedi in cesta se je nagnila v smrekov	gozd.	Toda jagnedi se niso hoteli razmekniti, gozd	A
gozd. Toda jagnedi se niso hoteli razmekniti,	gozd	se je umikal; kakor prej seje temnilo v daljavi	A
trudno spanje in sope težko ... Zadaj je bil že	gozd,	voz je bil dospel na ravnino.”Zdaj bomo že pač	A
preko travnika, po hribu navkreber v smrekov	gozd	... To niso bile sanje, pregloboko v srcu je	A
preko travnika, po holmu navkreber v smrekov	gozd!	...	A
samotnih hiš, in mimo šumečih voda, in skozi temen	gozd!	Daleč je božji tempelj in težka je pot do njega	A
sredi stavka in nihče ni zahteval nadaljevanja ...	Gozd	se je zgrnil od obeh strani.Vsenaokoli so se	A
kostanji, ki drži do gruče belih brez ter zavije v	gozd.	Na levi, onkraj travnika, se je belila ravna	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani