gozd (501-600)

tistega kraja, kjer se pot strahoma zoži; kajti	gozd	je tam teman in silen; črn, sovražen molči tik	A
nas čaka tam. Samo troje hiš je, naokoli pa	gozd	samega sadnega drevja.Po dolinah, po hribu same	A
vzbudil v bolest in grozo ves prostrani, mračni	gozd,	zaječalo bo globoko v zemlji sami.Srce se vije	A
iz dna, ko bo veter razpihal tvoje besede v	gozd	in polje!...	A
dobrotljivi Bog. Napotil se je zjutraj na polje in v	gozd	ter je ob kosu kruha vedril pod milim nebom	A
nisem upal ozreti, kadar me je vodila pot skozi	gozd.	Tako so pač hodili izobčenci, prodani narodu	A
žaloval ves teden. Ni šel ne na polje, ne v	gozd;	zaklenil se je v hišo in ni govoril z nikomer	A
kakor otrok. Samotna je bila izba, tiha, kakor	gozd	ob poletnem poldnevu, ko se ne gane veter.In	A
je in je šla mimo. Pa je prišel mimo kmet; v	gozd	je šel. »Ob delavniku pijo, ne bodo	A
lehica, nato pa je šel travnik, za travnikom	gozd	- kakor da bi mu bila povodenj odplavila svet	A
da ni bilo lepšega v vasi, prostrani pašniki,	gozd	- kje je vse?Ali je mogoče, da bi bil zapravil	A
njegove oči. Nikoli ni videl prej, kako lep je	gozd,	veličasten v svoji črni neizmernosti, v neskončnem	A
dobrotljivo, še v spanju doječe; a nad njo sloni	gozd,	močan, silen, kakor zvest hlapec, v črn plašč	A
Toča je pobila, da ni ostalo ne bilke več,	gozd	je porušil vihar, kakor da bi ga z britvijo	A
kupil še to in še ono polje, še en travnik,	gozd,	konje, in se popelješ v mesto in tam bo lepo	A
ripoveduješ. Zapravil, zapil si pač hišo in polje in	gozd,	pa je ves svet tvoj.No, blagor tebi!«	A
pomislil Marko in se je spomnil, kako lep je bil	gozd,	ko je romal v njegovi senci, kako je žarelo	A
telesa. Kaj boš zdaj brez mene, ti šumeči, črni	gozd?	Moja roka ni prelila kaplje tvoje krvi; zavil	A
godec v vas in iz vasi na hrib in s hriba v	gozd	ter se je nastanil v koči, ki jesamevala razpala	A
se je paralo srce človeku, ki jo je slišal.	Gozd	je šumel in iz šumenja je stokalo in zdihovalo	A
naše zelene senožeti, kje je naš temni, šumeči	gozd?	V enem samem večeru jih je pokosila tuja kosa	A
odeni, da ti ne bo mraz, ko bova jezdila skozi	gozd.	Od grada pa se nikar nič ne poslavljaj, tudi	A
o Matjaž!... Ob tistem času je jezdil skozi	gozd	na belem konju mladi godec s svojo nevesto;	A
in pozdravljal ga je z veselimi očmi, tudi	gozd	se je bil že zdavnaj zdramil, preleknil se je	A
prisojnih, kamenitih lazih nikoli ni videl. Še	gozd,	ki je gledal od daleč na te žalostne kraje,	A
njo in vse bi bilo moje, hiša, polje, senožet,	gozd;	naposled bi se še oženil, izbrali bi me za župana	A
« Marko je vstal in je šel s ciganko skozi	gozd	in je dospel do lepe zelene jase.Sredi jase	A
življenju. Zgodilo se je nebeško čudo: zašumel je	gozd	v njegovi pesmi, zapela so jasna polja, iz razora	A
/ V grenki žalosti je prejokal Marko dan,	gozd	je tonil v zgodnji mrak.Tedaj je zašumelo mehko	A
tvojih oči.« Tisto noč je zagodel godec in	gozd	je utihnil in je poslušal to prečudno pesem	A
stran 45 . / cesta pred mano in ves zeleni	gozd	in vsa zelena dolina tam doli, vse se je zazibalo	A
bo ljubila; blagoslovljena ji sreča, meni pa	gozd	in cesta!“ Drugi je rekel:	A
se držali, kakor plahi otroci, ko gredo skozi	gozd;	in so se napotili v vas. Prvi je stopil v	A
hladen, kakor nekdaj ... In na vrtu je cvetel	gozd	rdečih rož in opojno duhtečih lilij in lipe	A
neba. Ni še ugasnila svetloba, ko sem stopil v	gozd,	na šumeča, mehka tla, vsa pokrita z rumenim	A
tleh, je šumelo v vetru, in v daljavi je stokal	gozd	... Ko mi je prinesla žena drugo jutro kavo	A
spajala zemlja z nebom, širil se je smrekov	gozd,	kakor nejasna, svetlo sinja, skoro prozorna	A
premišljevala mati, ko je šla skozi mračen smrekov	gozd.	”Kdo bi videl?	A
po ulicah, tudi na polje sem šel in daleč v	gozd;	časih sem se vrnil šele čez teden dní, zelo	A
delati. Le časih se je izgubil na polje ali v	gozd	in se mučil za dva, tri dni, potem pa se je	A
za pašo; zadene nerodni čevelj ob deblo, ob	gozd,	- glej, razglodano je drevje, preperelo...In silna	A
brez konca. Sonce se je nagibalo nižje za	gozd,	počasi in tiho so lile sence v dolino. ”Zakaj	A
tisto belo škatlico. Sam pa sem se napotil v	gozd	poslušat, kako prepevajo košate bukve. Drugi	A
Šel pa sem na polje, s polja v laz, iz laza v	gozd,	tjà, kjer je tišina najtišja, kjer so bukve	A
Pot se je vila polagoma navzgor, iz parka v	gozd.	Na desni se je zasvetila skupina mladih brez	A
pojdeva, kjer ne bo toliko ljudi, prav gor v	gozd.	Ali se spominjaš, kako tam diši; čisto pijan	A
bilo toplo in jasno, na izprehod v okolico, v	gozd,	na travnike, po cesti med veselimi ljudmi, ki	A
na brezovi metli nad poljem ter švignila čez	gozd.	“ ”Lahko, da jo je videla.	A
misli so bežale. Zapihal je veter in je zdramil	gozd	in Dioniza in Hiacinto. Hiacinta:	A
vztrepetal in zardel; ta polja sem ljubil, ta tihi	gozd,	vsako drevo posebej in vsako bilko na travniku	A
nič utrujen in tudi ne zasopljen. Stopil je v	gozd,	v hladen mrak.Ozka steza se je vila med visokimi	A
Župana je izpreletel čuden hlad. ”Moj	gozd	je, vsako deblo poznam, pa se mi zdi, da sem	A
mi zdi, da sem zašel.“ No, steza je steza in	gozd	je gozd; drugega vodnika ni nego naključje in	A
da sem zašel.“ No, steza je steza in gozd je	gozd;	drugega vodnika ni nego naključje in vdanost	A
me povzdignil, o gospod?“ Stopila sta bila v	gozd,	toda mesec jima je svetil, kakor da sta hodila	A
tvoja volja!“ Zapihal je veter, zašumel je	gozd	nad njima. ”Kaj nisi slišal?	A
Daj mi roko, Manca!“ Glasneje je zašumel	gozd,	nagnili so se bori. Tedaj se je vzdignilo	A
veje, ki so se mu lomile pod nogami. ”Županov	gozd	je, zato taka nemarnost!Rajši naj bi se brigal	A
taka nemarnost! Rajši naj bi se brigal za svoj	gozd,	nego da hodi za ženskami.In za kakšnimi ženskami	A
Dacar je poslušal. ”Kaj je	gozd	oživel?Mesec ne sije v ta mrak in vendar se	A
Ali si kaj slišal?“ ”Ničesar nisem slišal;	gozd	šumi.“ Zgenili sta se tihi senci, vzdignili	A
Šla sta počasi, obadva upognjena.	Gozd	nad njima je pošumeval v vetru; prva težka kaplja	A
nič našel. - Tam gori, še daleč, se je temnil	gozd,	tja je bila njegova pot.Kakor visoka rdeča stena	A
je v lepo ravno pot, ki je vodila naravnost v	gozd.	To pot je imel Peter najrajši in vselej se mu	A
šuštelo je pod nogami. Zmerom gostejši je bil	gozd,	pomikal se zmerom bližje, že so brazdale pot	A
skoro ni videlo več. Na levi se je spuščal	gozd	strmo v dolino, na desni se je vzdigal samo	A
hitro in skoro strahoma. - Zdaj še ni hotel v	gozd,	preblizu je še bilo in najbrž so bili že vse	A
kjer se je križalo dvoje poti in se je spuščal	gozd	na desni globoko v dolino, odkoder se je vzdigal	A
Časih je pomislil Peter, zakaj mora po drva v	gozd;	tam za hišo je velika skladovnica, skoro do	A
je - ah, kako počasi, počasi se vleče pot; in	gozd	ni nič več hladen in nič več ne šumi; tiha in	A
prišel k njej, rajši bi kam drugam, kam daleč ...“	Gozd	je bil zmerom enak, zmerom enako se je vila	A
šel, toda pot ga je zanesla v drevored in v	gozd.	Zemlja je bila tam še hladna in zimska, sneg	A
preko dvorišča na vrt, na njive za vrtom in na	gozd	za njivami.V vnete oči jo je zaskelelo, da so	A
bila zgorela... Sanjalo se ji je, da gre skozi	gozd.	Vsa mlada je, vsa vesela.	A
Nihče ne sme vedeti, komu piše. Skozi uro širok	gozd	v bližnjo faro nosi ta pisemca, ki romajo potem	A
stran 68 . \/ Veselo je po samotni poti skozi	gozd.	Toda, kaj je to?	A
in kaj zaslužil, potem pridi! Posestvo imam,	gozd,	polje in hišo.Napravil bom mlin in žago.	A
preko vasi do cerkve in onstran cerkve v breg in	gozd,	in tam pod gozdom se je belilo dvonadstropno	A
začel korakati po kolovozu doli skozi bukov	gozd.	Začutil je obenem, da je že zelo truden.	A
po kolovozu. Tedaj se je razgrnil pred njima	gozd,	in izza drevja se je zasvetilo lepo, kmečko	A
mama je garala noč in dan, ded pa je šel raje v	gozd	na lov.Stara mama je prala in čistila kar naprej	A
razred v Komendo, skoraj tri kilometre skozi	gozd	in čez travnike.V višje razrede pa so vsi hodili	A
dve furiji potegnila preko travnikov in skoz	gozd	k verouku in pouku. Če zamudiva nekaj	A
Dobrave. Že ko sem peljal krsto z vozičkom skozi	gozd,	mi je bilo tesno pri srcu.Ves čas sem gledal	A
besede sva vzela tako zares, da sva odvlekla v	gozd	rehto, pod njo natresla nekaj zrnja, rehto naveznila	A
fazan!« sva se spogledala. Čeprav sva odhajala v	gozd	z rehto tako po ene kakor po druge, sva oba	A
mračno. Kakor bi poveznil velikanski siv lonec na	gozd,	z vrha pa so se na naju vse pogosteje usipavali	A
po vasi, vsak teden sva prečesala ves bližnji	gozd	po dolgem in počez ter pobrala vse perje, ki	A
tako navdušujoče, da sva še istega dne odšla v	gozd	po leskove palice.Ravnih palic primerne debeline	A
oblanje pripravljeno. Nato sva se zapodila v	gozd	po zelenje. Krempeljcev je bilo največ v kriških	A
potuhnila. Deski pa bova raje odnesla v bližnji	gozd	kakor domov.Tako Novak ne bo mogel dokazati	A
izteklo za naju. Tudi drugo desko sva odnesla v	gozd	in jo pokrila z listjem.V nedeljo po maši pa	A
prečkati. Ob manjšem pa so se zalizovali v	gozd	drobni jeziki in se je dala na nekaterih mestih	A
Bila sva v letih, ko sem jaz počasi zapuščal	gozd	in travnike, lovske in morske dogodivščine,	A
kraj, kjer sem imel pred seboj vse: travnike,	gozd	in za njima visoke bele planine...Krave tako in	A
začetku je pot položna in lepa, pozneje preide v	gozd	in je prav prijetno senčnata, proti vrhu pa	A
šli sami iskat. Odpeljal me je na pogovor v	gozd.	»Ne moremo razumeti, da si se odločil	A
toča, na Gorenjskem pa je pokosil prenekateri	gozd	do tal.V Tržiču, da, prav to je pisalo, pa je	A
na Jesenice, spet drugi gredo na polje ali v	gozd...	Ni človeka na Dovjem, ki bi lenaril, posebno	A
je pravda več stala, nego sta bila njivica in	gozd	skupaj vredna.Skalar je vsled tega imel proti	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani