Neznano navdušenje ga je prevzelo in brez odpora ji je sledil po njeni poti, ki se je vzpenjala vzdolž gradiškega grebena in vodila k samotni gozdni kapeli. Čez nekaj časa ju je zagrnil gozd, katerega gosto temo so le kradoma razsvetljevali posamezni lunini žarki, prodirajoči skozi redke vrzeli med košatimi krošnjami stoletnih bukev. Čim globlje pa sta prodirala vanj, toliko občutnejši je postajal gozdni hlad in ubogi Lovrek je kmalu drgetal po vsem telesu od mraza.