gor (101-200)

Pa kaj, če smrdi! Iz ust, iz telesa, vse	gor	do nebesa! Le zaspi, zaspi!	A
Kot na večer bolj spet vrhovi žare ‒ obsevana	gor	in dol, v ognju jutro gre. A bleščite le, gora	A
naj misli? Vzad, poglej, kipe mrakovi ‒ naših	gor	so to vrhovi! V levi, desni, glej, temina ‒	A
naj misli? Vzad, poglej, kipe mrakovi ‒ naših	gor	so to vrhovi! V levi, desni, glej, temina ‒	A
večer med razvaline črne veter iz svobodnih	gor	zapiha in med razvalinami takole vzdiha: Vsako	A
Ne morem več zaspat pred polnočjo. Tam	gor	je luna.Tukaj not - kdo ve.	A
mavrica pisana, božji prestol. Angeli hodijo	gor	in pa dol, zlate kropilnice v rokah drže, zêmljo	A
Kako sirota zdaj trepeče, oh, da bi mogla	gor	nazaj, če ne, pa vsaj iz nočne ječe, da gleda	A
skleniti se nikdar ne more. Le vzdihljáji mórja	gor	kipijo; luno v temne megle zavijaje tožijo morjá	A
dekle, nocoj!« »Da, romarica sem, gospod, a ne	gor	k cerkvi tej, od tod še daleč gre moj hod, mudi	A
cerkvica bela prijazno v dolinski odsevala cvet;	gor	romarjev četa je mnoga hitela po mir, po tolažbo	A
trto bivam zdaj v deželi rajskomili, srcé pa	gor	mi sili nazaj v planinski raj; ‒ zakaj nazaj	A
se žaré plameni. Zato pa sveti vsak uzor nam	gor,	kjer je njegov izvor!	A
/ »Glej jih zvezde, kak bleščijo, k′ izza	gor	se dvígajo, o ljubezni govorijo, radostne si	A
tvornico. Zapremo plin, elektriko in vodovod iz	gor,	postavimo mejnike svojih straž, da tam spoznamo	A
........................................ 89	Gor	čez izaro .................................	A
........ 165 Le enkrat bi videl, kak′ sonce	gor	gre .......................................	A
stat, začne na polkne zelene rožljat′: Vstani	gor,	ljubica, sveti mi lunica lepše ko sonce podnev	A
sladko počivat zapoj. . / . / stran 90 . /	Gor	čez izaro Gor čez izaro, gor čez gmajnico,	A
zapoj. . / . / stran 90 . / Gor čez izaro	Gor	čez izaro, gor čez gmajnico, kjer je dragi dom	A
stran 90 . / Gor čez izaro Gor čez izaro,	gor	čez gmajnico, kjer je dragi dom z mojo zibelko	A
Žena bo mimo šla, milo se jokala: »Vstani	gor,	ljubi mož, pil ga še boš.« Jaz sem zmeraj mislil	A
»Kje bova spala, oj, vandrovček moj?«	Gor	na štalici, v mehki slamici, ljub′ca moja, pojd	A
kot kopriva. Jutri bo v Celovc′ semenj, tja	gor	ga bom peljala, al′ ga bom zatavšala al′ ga	A
stran 166 . / Le enkrat bi videl, kak′ sonce	gor	gre Le enkrat bi videl, kak′ sonce gor gre	A
sonce gor gre Le enkrat bi videl, kak′ sonce	gor	gre, bi videl, kak′ luna, kak′ zvezde blešče	A
je ustavil: Al′, ljub′ca, si doma? »Le pojdi	gor	po štengcah, na oknu najdeš ključ, saj s tistim	A
planincah sončece sije, na planincah luštno je.	Gor	pojêjo drobne ptičke, gor cvetêjo rožice. Moje	A
planincah luštno je. Gor pojêjo drobne ptičke,	gor	cvetêjo rožice. Moje dekle jih pa trga, da mi	A
mi jo. Če je nečete dat′, o, le ′mejte jo,	gor	na peč jo ložite, tam gor naj se suši! O, moj	A
o, le ′mejte jo, gor na peč jo ložite, tam	gor	naj se suši! O, moj preljubi, dragi dom O	A
pa drobna ptica prileti, na vej′ci obsedi.	Gor	na vej′ci se je sukala, prav lepo je zakukala	A
gret. Sonce gorko tukaj nam sije, trta ljubo	gor	se ovija, vince z gore greje srce. Brati nas	A
Raste mi, raste Raste mi, raste trav′ca zelena,	gor′	na ti trav′ci hiš′ca stoji. Notri v ti hiš′ci	A
stoji. Notri v ti hiš′ci pa post′lja postlana,	gor′	na ti post′lji eno dekle leži. Al′ boš kaj pila	A
kamri spat′ ne smem, pa moram it′ na štalico,	gor	v mrzlo slamico. Če malo v oštarijo grem, kozarček	A
Sinička se je usedla Sinička se je usedla	gor	na drobno vejico in je zapela vsa vesela: Cicicicido	A
Škrjanček poje, žvrgoli, ker tebe, kmetič,	gor	budi: »Le vstani in pa pojd′ kosit, ker se že	A
Škrjanček poje, žvrgoli, ker tebe, kmetič,	gor	budi: »Le vstani in pa pojd′ orat, ker čas je	A
« Škrjanček poje, žvrgoli, ker tebe, dekle,	gor	budi: »Le vzemi srp pa pojdi žet, ker žito zrelo	A
zavriskam, zapojem naglas. Ko pridem po klančku tja	gor,	zagledam en fantovski zbor. »Oj, fantič, kam	A
Tu ni tvojga druga. Do njega je devet	gor,	i deseti zelen bor, zanj privezan vranac konj	A
Škrjanček pa prileti s polske ravnine ino nas	gor	budi: »Pojte na njive!« Škrjanček se gor spusti	A
nas gor budi: »Pojte na njive!« Škrjanček se	gor	spusti, nam pa zažvrgoli: »Kmetič, le pojd′	A
Prepelička se oglasi v pšenički rumenoj, dekleta pa	gor	budi v jutro ob enoj. V jutro pa, ko je pet	A
travca zelena Rasti mi, rasti, travca zelena,	gor	na tej travci hišca stoji. Not klgang�67	A
hišca stoji. Not v tej hišci pojstla postlana,	gor	na tej pojstli dekle leži. »Al′ boš ke jedla	A
Terezinka zgodaj vstala, še popred ko sončice.	Gor	na okno se je vsedla, svojga ljubga čakala.	A
žvižgal in rentačil izvošček. Poklical sem ga	gor.	Gospodinja je prinesla iz kuhinje ostanek kave	A
naprej. . /\ .. stran 94 . \/ Izza vipavskih	gor	se je dvignil ščip; bilo je dobršno svetlo.	A
prijatelj. »To se pripeti vsakemu, ki ni vajen	gor	izza mladega!«Morda je tudi on kdaj kaj podobnega	A
cele dneve presedeva, motreč življenje po cesti	gor	in dol, ozirajoč se skozi okno v prostrano vežo	A
slastno in udari s kupico na mizo: »Še pijače	gor!	Tona!	A
Kralje tuli... Pa vina	gor,	Katra!« II	A
nekaj starih jablan. Lica so mu zabuhla visoko	gor	v spodnja veka, da komaj vidi preko njih.A dobre	A
Ti, Evgen, ti pa luč prinesi! Obe svetilki	gor!	Pri tej brleči svečici ne bomo svatovali.«	A
Čim prej mogoče, kajpada!... »Zdaj pa refoška	gor,	Tona!« jo pozove Drozeg. »Na svojo čast ga že	A
utripljejo nad okni. Njen glas zveni iz veže	gor,	srdit in prepirljiv, a dovolj oblasten, da zbode	A
Na sredi mosta se za hip ustavi in se ogleda	gor	in dol po progi v kamnitem hod niku; nato se	A
koncu. In griči imajo hišice po pobočjih, vse	gor	do grebena in čez, po sredi pa se svetijo tračnice	A
roko in sta tekla domov, dol po strmi rebri,	gor	po stopnicah v pritličje, dol po stopnicah pod	A
bilo in ni bilo in stric jo je čakal in hodil	gor	in dol po hodniku ves iz sebe.Potem je Mici	A
sta stanovanje, oče spredaj, Branko za njim,	gor	po stopnicah v pritličje, dol po stopnicah v	A
Poparjena korakata čez cesto, nato po stopnicah	gor	v pritličje, nato po vlažnih stopnicah dol v	A
V njenem pogledu je tekla nagajivost kakor	gor	in dol po lestvici, je bila nato droben val	A
prs kakor z nihanjem prešernih zvoncev sredi	gor	in brezen. Ko so sedli za mizo, pa ni bila več	A
sta si drug drugemu blizka v svojih poteh z	gor	k morju in od obale h goram; se srečujeta na	A
romarsko vnemo po strmih obronkih božjepotnih	gor.	A vendar ni to romanje v ničemer sorodno s čaščenjem	A
v takem primeru zajela postrojene vrste vse	gor	po paštnih.Nekdo se je nekam stisnil, da bi	A
podstrešje, a ne vem, zakaj sem se odpravil	gor.	Morebiti iz vneme, da bi našel še koga s šenom	A
zameriti, da je splezal kakor mačka za vonjem	gor	k Belgijcu in mu sunil komis izpod glave; saj	A
tovornjak. Imeli so črne gumijaste rokavice	gor	do komolcev in eden je stopil v vozilo, da je	A
stopnišča tiste, ki pravkar s težavo prisopihajo	gor,	odsunejo, da se zgrnejo na prihajajoče in se	A
Takó je bilo na naši terasi spodaj, takó vse	gor.	In kljub vsemu so oči strmele navzgor v pričakovanju	A
zgibu hrbtov odziv čustva na neko dejanje vse	gor	do vrst, ki so na najvišji terasi in so priče	A
se bom, ko bom vstal, še enkrat zapeljal tja	gor,	a se ne bom vrnil na paštne, samó do vhoda bom	A
barvastih šip in hripav ženski glas vpraša: »Gremo	gor?	«Ne, saj ne bo nič vprašala, ker je dopoldan	A
»Tesoro,« je rekla. »Greva	gor?	« »Čakam drugo.«	A
ženska ponoči kuka skozi okence in vabi: »Gremo	gor?	« Ozrl se je.	A
tiste stopnice, ki jih je veža pošiljala vse	gor	do njegovega deda, niso bile več veselje zanj	A
Naj ga spet posluša? Rajši odide	gor	in dol po ozkem hodniku.Ni treba, da jetnik	A
zgibu hrbta odziv čustva na neko dejanje vse	gor	do vrst, ki so na najvišji terasi in so priče	A
leze na gornjo teraso; in še zgoraj drugi, vse	gor	po bregu vrsta plazilcev, ki od časa do časa	A
»Koga?« »Morava	gor!	« je razposajeno odločila. In peljala ga je na	A
paštne, ki se v stopnicah vzpenjajo od morja	gor	po bregu, ter doline.Za pašten je zasnoval hišico	A
naprej smejala, mož s harmoniko pa je stopil	gor	in dol po bregu, kakor da hoče ujeti njeno zeleno	A
jezero. Potem me je zelo zeblo, in ko sem tekla	gor	po stopnicah, sem si brisala roko ob srajco	A
laberalec!« je zlobno zapiskal Arnac. »Laberalec	gor	ali dol,« je zrogovilil kovač, »taka zverina	A
se je stari kovač in ta je zarjovel: »Hudič	gor	ali dol, kar tako se pa ne dam!Če si prišel	A
mir besedi!« je pribil Fratnik. »Sicer pa kila	gor,	kila dol, saj ne bo šival s trebuhom,« je zaključil	A
pa rdeče opečnate strehe hiš. Mimo hitijo,	gor	in dol, raztrgan, pokvarjen film.Ali pa jo je	A
od tam in od rdečih streh, ki hitijo mimo,	gor	in dol kot v kakšnem slabem, pokvarjenem, razmajanem	A
majčken hohenkrajček, kako so le prišli tja	gor,	poleg pa v angleščini , potem pa z lahkotnejšo	A
Štorklja.	Gor	ga vleče, kot bi imel v organizmu skrite mehanske	A
redkimi kocinami poraščenem. Ko ga premika	gor	in dol, se skladno s pritiskanjem kovinske mrežice	A
hodnikih, mimo rož, po škripajočih stopnicah	gor,	spet po hodniku, s prstom pssst, tukaj.Ustavila	A
iz ust vsipajo roji čebelic, glava prikimava,	gor,	dol, gor, spodnja ustnica pa čisto narahlo,	A
vsipajo roji čebelic, glava prikimava, gor, dol,	gor,	spodnja ustnica pa čisto narahlo, komaj zaznavno	A
pa je malo zapljuskalo in koža se je pomikala	gor.	Točno v višini ključavnice se je pokazala zdravnikova	A
jesti in zelo lačen je in prosi naju, da bi šla	gor	v kočo po hrano, je rekla.Zakaj pa ne gre sam	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani