gor (701-800)

človeški nego opičji. Čelo nizko, od obrvi	gor	so že rasli trdi, ščetinasti lasje; čeljusti	A
je spravil kralj Malhus pod odejo, se je ozrl	gor	ter se popraskal po nosu. V takih urah je	A
je zalesketala luč; nedoločen šum je prihajal	gor,	- oddaljen mestni hrup in šuštenje gozdov.Kralj	A
velikih prstanov; hodil je nekaj časa po tlaku	gor	in dol, gledal zaspano izza sivih obrvi ter	A
žal, da sem imel opravka z vami... Kod se gré	gor?	“ ”Pot je pred vama; dokler bosta čutila pesek	A
kakor pisani metulji visoko v zraku. Ozrl bi se	gor	in bi se nasmehnil: 𠆪li ti polovim te metulje	A
temna rdečica ji je zaplala v licih ... Od fare	gor	se je bližal koleselj; vozil je jadrno in oblak	A
samovoljno noge! Čemu sem šla skozi vas in čemu tod	gor?	“ Meglene so bile oči, obraz je bil bolj upal	A
Učitelj je begal po hodniku, po stopnicah	gor	in dol, stopil je mimogrede k tej, k oni mizi	A
Stopila je na prag, ozirala se je po vasi	gor	in proti hribu, če bi se ne prikazala senca	A
”Kje pa je ministrant, zakaj pa ga ni bilo	gor,	da bi jedel in pil?“- In res je prišel mlad	A
je obšlo nenadoma, hodil je s trdimi koraki	gor	pa dol in klel strahovite kletve, da se je mati	A
Mati! Ne tod	gor,	ne tjá dol!Bežite, mati, na tó stran, ti Francka	A
rajnega čevljarja Tomažka, ki hodi po mostu	gor	in dol in predava Funtkove pesmi ... Tam nas je	A
Jokec žalosten. ”Zdaj pa le tiho, le počasi	gor,	le ob zidu!On pojde tiho dol.	A
več brati, Jokec! Črke niso pri miru, gredo	gor,	gredo dol; beri ti, Jokec!“ In Jokec je bral	A
predebel je in jed mu gre v slast!“ ”Zdaj pa le	gor!	“ je zaklical v krčmo postiljon, dolg, koščen	A
lesketala v soncu. Najprej je prišel voz po klancu	gor;	konja sta bila že malo trudna; stopala sta trdo	A
zaklical: ”Sliš, deklè, kaj pa hodiš: stopi	gor!	... Teče kakor pes za vozom; stavim, če bi jo z	A
ko so jo videli in so klicali, da naj stopi	gor?	Nerazumljiva groza jo je obšla in mraz ji je	A
vozniku ”No, pa malo počakaj ... naj se obesi	gor	otrok ...Kako ti teče!“	A
ter se naslonila s komolci, da bi se pognala	gor	... Voz se je stresel, švignil je izpred oči,	A
glasno in mogočno, da so se dvigali glasovi prav	gor	do sonca in je potem polagoma ugašala, tako	A
so držale do vrat in ljudje so hodili venomer	gor	in dol.Iz cerkve se je slišal zvonek glas -	A
tako da so oči zamežikale, če so pogledale	gor.	Pred cerkvijo je bilo brez števila belih šatorov	A
trideset korakov in potem ob grapavem kolovozu	gor	po holmu, ob prostranem sadnem vrtu.Tako je	A
bilo vse njegovo. Na južno stran proti holmu	gor	ni mogel videti z balkona, in tam je stala zelo	A
bili topli. Francka je šla zvečer po holmu	gor	- šla je, kakor da bi jo kdo vodil za roko	A
toplo in mehko je bilo človeku, če je pogledal	gor.	V dolinici pa je bilo že vse v somraku, drevje	A
lesketalo tam gori, tako da je srce hrepenelo	gor	in je bilo žalostno, ker ni moglo, kamor so	A
govorila, veselo in razposajeno, gledala sta k njej	gor	in sta se smejala. ”Imel sem tukaj dekleta	A
za vozom. ”Hej, Francka, pridi no, sedi no	gor,	da se popelješ z nami na sveto romarsko Goro	A
izprehajali z dekleti, veseli smeh je prihajal prav	gor	do samotne postaje, kjer je stala Francka ob	A
in komaj je odgovoril, so mu izfrfotale sanje	gor	v meglene višave ... Minila je zima, sneg je	A
bližnjicah čez polje, mimo trga in po klancu	gor.	Tekel je skoro in ves zasopljen je bil.	A
strahovi pred oknom, pred durmi, čakajo in plezajo	gor,	iztegajo roke, prihajajo bliže ...Zdrznil se je	A
sam, ni bil oče ... strahovi čakajo in plezajo	gor,	prihajajo k njemu, iztegajo roke ... Zakričal	A
opirala se bo ob palici in pojde po klancu	gor,	tja, kjer čakajo nanjo hudobne in trde roke	A
obe strani prav do jarka. ”Morda naju vzamejo	gor,	“ je dejal Lojze.”Že večkrat so me vzeli ... voz	A
voz tresel in zibal. ”Ali bi naju ne vzeli	gor?	“ je zakričal Lojze. Stala sta ob cesti in	A
Pred hišnimi vratmi sta postala. ”	Gor	morava!“ je rekla mati in šla sta počasi po	A
sin? Ali se spominjaš, kako sta šla po klancu	gor,	po samotni poti, in je gledal v tla in ni izpregovoril	A
ga je oškropil. ”Kanalja, če me ne vzameš	gor,	pa me vsaj pri miru pusti!“ je zakričal za njim	A
glasovi, -- to je moja zmagoslavna pesem! Od tam	gor	prihajajo, v srebrnih haljah, z zlatimi harfami	A
pod sabo smehljajoče obraze, kadar prihajajo	gor	v sinjo višavo praznični glasovi zvonov, kadar	A
tleh in stopi glasneje, da se sliši prav jasno	gor	v sobo.Zdaj je pri vratih in tipa z rokami po	A
”Sedaj so bolj mirni ... Torej jaz pojdem	gor;	kadar boš utrujen ali če bo morda treba ... iz	A
Dorilis, tudi meni ni ostalo veliko! - Vina	gor,	vina za pogrebščino! Zagrebiva spomine	A
njen duh v dolgem belem oblačilu po stopnicah	gor	in dol in iz izbe v izbo.In naposled se je domislil	A
ledenega se mu je začelo izprehajati po hrbtu	gor	in dol.”Fi, to bi bila sramota; pa že rajši	A
nadčloveške moči, če bi se hotel povzpeti tja	gor,	kamor gledam v svojem hrepenenju... Ali že to	A
ni tako pozno ...“ Pričel sem hoditi po sobi	gor	in dol.In prihajale so mi na pamet raznovrstne	A
bi mrzli, mokri mravljinci hiteli neprenehoma	gor	in dol in po vsem životu.A jaz sem razprostiral	A
Z veliko močjo me je vsega objela; od juga	gor	je zapihal spomladanski veter in mi je prinesel	A
zakrvavele; zašumelo je od Raskovca in od Javornika	gor,	spomladanske hlapove z Ljubljanskega polja je	A
In zašumelo je od Javornika in od Raskovca	gor,	slišal sem v vetru zamolklo petje zvonov farne	A
pripravil nanjo jetrnic in kolača. Hodil sem po sobi	gor	in dol, stopal k oknu in poslušal; vsak trenotek	A
drhtečim glaskom: ”Le enkrat bi videl, kak' sonce	gor	grè ...“ * Mračilo se je.	A
”Janez, kruha ni!“ ”Pojdem jutri	gor	k Matijčetu ...Dolžan je, ta slepar, pa ne plača	A
vzglavje in je zatisnil oči. »Čemu pa si prišel	gor?	Premišljeval sem veliko o tej stvari, pa mi še	A
kakor spomladanski dan. Veseli glasovi segajo	gor,	ogovarjajo me s prijaznimi besedami, jaz pa	A
stegnil. Ves večer sem hodil pod njenimi okni	gor	in dol; čemu je bilo tegatreba, to je vprašanje	A
mano ni nič, osleparil sem te bil! Vrni se tja	gor,	Berta, v tisto sobo, ki jo poznaš, z očetom	A
daleč pojdeva, kjer ne bo toliko ljudi, prav	gor	v gozd.Ali se spominjaš, kako tam diši; čisto	A
v svoj ateljé, in slišala je, kako je hodil	gor	pa dol s trdimi koraki.Kadar je bil ljubezniv	A
bratec! Ali nikogar ni bilo, in ti si hodil	gor	pa dol in ko si se spravil nad ilo, si gledal	A
poznaš, lepa mlinarica, čednostna vdova! Le hitro	gor,	le urno v izbo; dolgo sem hodil in žejen sem	A
Na stopnicah so se oglasili koraki. »	Gor,	v prvo nadstropje!« In ženski glas je	A
zelo dolg in jabolko se je pomikalo neprestano	gor	in dol.Bobnarica bila kozava in ni imela ne	A
Vrgel je culi na voz, nato se je skobacal	gor	še sam ter je sedel poleg voznika.Luka je spravil	A
in je pomislil. ”Po oni strani sem bil šel	gor	in po tej sem prišel dol - čemu pač iščem tukaj	A
ona. Na ulicah sem jo srečaval, če sem se ozrl	gor,	je slonela na balkonu, če sem romal po samotni	A
Tako so začeli. Urno je prihajala	gor	prva opeka, enakomerno so se sklanjali životi	A
stane opeka, zapomni si!“ - ”Zakaj pa je šel	gor,	če je tako neroden!“- ”Zlezi no dol, zlezi!	A
Da bi do njega!“ je mislil. ”Morda bi me vzel	gor.	“ Zgrozil se je precej nad to mislijo; ne	A
Zgrozil se je precej nad to mislijo; ne hotel bi	gor,	strah ga je bilo tistega voza, ki se je pomikal	A
”Zakaj pa klečiš tam v blatu, Peter? Pridi	gor,	da ti pogrnem mizo!Rumene pogače imam zate in	A
tlačanje sleherno noč po vrsti in zro v vrhove	gor.	Ej, Kučar, Kučar, vanj so uprte trudne oči tlačana	A
nevernikov in zali so a silni kot skale naših	gor.	Pojdeš z mano, Kata, doli ni devojk.«	A
slonita drug ob drugem. Ko že prisveti sonce izza	gor,	vstane Herbart in skliče svoje k odhodu.Plen	A
obraz, planila nato na prosto, se ozrla po cesti	gor	in dol in stekla h kočiji, ki je stala pred	A
in ginilo pri vratih v nič in senco. Iz vrta	gor	je bilo slišati pogovor moškega z žensko. »Pa	A
in šel v svojo sobo. Začel je hoditi po sobi	gor	in dol in je mislil odločno; »Triindvajset let	A
te nisem ubil.« Stopil je razburjeno po sobi	gor	in dol.Nato je šel odločno k mizi, izvlekel	A
malodušno fant. Vikar je naglo stopil po sobi	gor	in dol. Nato je vprašal: »Ali je tvoja, da se	A
videl je, da je ura tri. Stopil je po sobi	gor	in dol.Oko mu je bilo obstrmelo kakor prebujeno	A
Si! Tja bi šel z njo, tja	gor,	« je pokazal proti Tolminu. Kosec se je zasmejal	A
je zdaj naš regiment. Stopi v ponedeljek tja	gor.	Če ne vseh, nekaj ljudi vsaj boš našel, pa izveš	A
Rabatta se je razvnel. Začel je hoditi po sobi	gor	in dol.Odslovil je Simonettija.	A
in rdečila zid. Bradat mušketir je od spodaj	gor	strmel v mrtvo, mlado obličje.Bil je čudno žalosten	A
in Soče, od Idrijce in Bače in Tribuše visoko	gor	v sedlo nad Kanomljo in onstran do bovške globeli	A
glavo pa bunko za moje nemarno birištvo. Birič	gor,	birič dol!Zdaj bo druga.	A
»Gospod gredó!« Res je prihajal od mosta	gor,	opiraje se na palico, ves domač v hoji in kroju	A
je ob zid, da bi se ubranil burje. Iz mesta	gor	je bilo čuti glas polnočnih zvonov in stopinje	A
pozimi še veselo pestoval in me nosil po kuhinji	gor	in dol, sam pa sem mu v zahvalo prepeval dan	A
me je ata na jesen še vedno nosil po kuhinji	gor	in dol, sam pa sem mu veselo prepeval Ribničana	A
mojih mislih je Cirilov mrlič že hodil po sobi	gor	in dol ko kakšen Frankestein v filmu, ki sva	A
postavnega mladiča. Sprehajal se je po dvorišču	gor	in dol ko kakšen baron.Tu in tam je kavsnil	A
koruzo dali našim nesnicam. Hodile so po dvorišču	gor	in dol kakor največje pijanke, se prekopicevale	A
na svojih smučeh. Do tistega časa sem vlačil	gor	in dol le sanke, pri sebi pa sem se močno grizel	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani