dvoje (501-600)

videla boš sama! Dve črni senci, tesno oklenjeni,	dvoje	bledih obrazov, dvoje temnih oči, v noč strmečih	A
senci, tesno oklenjeni, dvoje bledih obrazov,	dvoje	temnih oči, v noč strmečih. Spustila se je senca	A
... Letos pojdeva v hribe ...“ Prišlo je mimo	dvoje	moških, črno oblečenih; eden je nosil pod pazduho	A
gomil, samotnih, morda šele včeraj nasutih.	Dvoje	delavcev je sedelo ob izkopani jami. Obadva	A
iz jame, iz groba vesel krohot, prikaže se	dvoje	veselih obrazov, dvoje prstenih teles -- vzrasla	A
vesel krohot, prikaže se dvoje veselih obrazov,	dvoje	prstenih teles -- vzrasla sta iz žive zemlje	A
Natanko v meji med senco in soncem je stalo	dvoje	otrok; rama in roka in pol krila je bilo že	A
enakomernem, počasnem teku; ob straneh mu je cincalo	dvoje	lesenih posod.V dolini pred menoj je ležala	A
Pod odejo se je zganilo in prikazalo se je	dvoje	suhih, koščenih rok.Ustna so se nezadovoljno	A
pritajeno jokal, ona pa da bi samo poslušala.	Dvoje	ljudi je prišlo iz malina, mož in ženska; kobacala	A
Mariševko in obe sta bili zlovoljni in resni -	dvoje	koščenih rumenih obrazov, dvoje šilastih nosov	A
zlovoljni in resni - dvoje koščenih rumenih obrazov,	dvoje	šilastih nosov, ustnice tanke, oči majhne, srepo	A
Še razširil je prodajalnico in najel si je še	dvoje	delavcev - bogve odkod; prišla sta lačna in	A
kakor da bi stal pod oknom. Prišlo je po stezi	dvoje	ljudi in Mihov se je umeknil, šel je v umazano	A
zagrinjalo popolnoma, iz noči se je bleščalo	dvoje	vrst razsvetljenih oken, časih se je prikazal	A
ogromna peč iz zelene lončevine, blizu peči	dvoje	visoko postlanih, belo pogrnjenih postelj, na	A
zato da je mogel prepisavati. Imel je tudi	dvoje	letnikov ”Glasnika“ in v enem izmed njih je	A
lepo bodo živeli, vse skrbi bodo pri kraju ...“	Dvoje	otrok je sanjalo in božji mir je bil v izbi	A
na obeh straneh in v ozadju se je vzdignilo	dvoje	visokih rdečih stolpov z nečim zlatim, bleščečim	A
zelo zasmilila. Stanovanje je bilo prostorno, -	dvoje	velikih, lepo opremljenih izb z mnogoštevilnimi	A
bila neprestano pred njenimi očmi, se je zibalo	dvoje	senc - ena izmed njiju je bila majhna in tanka	A
v kotu polomljena postelja, pri oknu miza in	dvoje	stolov, ob peči klop.Omare, skrinje in stole	A
izbi, sedela sta v temi in videlo se je samo	dvoje	bledih obrazov.Tone je vstal.	A
je bil bel, prozoren, oči so gledale plaho,	dvoje	globokih strug so bile zarezale solze pod njimi	A
takrat zelo blizu - bogastvo, gosposka kočija,	dvoje	parov konj, vse življenje tako sladko, kakor	A
se smejal poluglasno. Prišlo mu je nasproti	dvoje	žandarmov v dolgih plaščih, puške na ramah.	A
skozi duri in Lojze je ugledal družbo za mizo,	dvoje	mladih gospodov in lepo hči krčmarjevo, ki se	A
izbi so bili čevljar in njegova žena, pisar in	dvoje	žensk.Poleg postelje na mizi so stale različne	A
mu je mraz, ko je čutil čisto blizu na obrazu	dvoje	svetlih, velikih, vprašujočih oči - kakor dvoje	A
dvoje svetlih, velikih, vprašujočih oči - kakor	dvoje	nožev so mu segali pogledi globoko v misli,	A
NA PEČI Petero jih je bilo,	dvoje	fantov in troje deklet.Vsi drobni, bledikasti	A
prozorno; a tam globoko na obzorju je plavalo	dvoje	lahnih oblakov -- blesteče belih, z zlatom obrobljenih	A
230 . / V koščenem, bledem obrazu je sanjalo	dvoje	globokih oči; zdelo se je, kakor bi neprestano	A
je pred njim in krog vrata se ga je oklenilo	dvoje	mehkih rok. ”Ana!“	A
nerazločnimi napisi; ob cerkvenem zidu je slonelo	dvoje	kamenitih spomenikov.Odstranil je vegasto ograjo	A
Dobro. - Glejte, ljudjé se dele v	dvoje	kategorij, v potrebne in nepotrebne.Potreben	A
nerazumljivem strahu; strmele so oči, ko so ugledale	dvoje	neprijaznih obrazov. Kako hudobne so bile	A
jutranje nedeljsko sonce. Lase si je spletla v	dvoje	kit, čelo je bilo prosto, visoko belo čelo.	A
bogat nego tisti siromak, ki ima bele gradove in	dvoje	parov belcev in zlato vprego ... Kaj ne prihaja	A
odprta, kakor pri okostniku in režalo se je	dvoje	vrst razglodanih črnih zob.In dasi so se usta	A
srednjedebelih in jako debelih uradnikov, kontrolorja in	dvoje	slug.In obá slugi in gospod sodnik in adjunkta	A
tenke, ozke gubice, na čelo pa se je zarisalo	dvoje	komaj vidnih prečnih črt; plave oči so gledale	A
Kramarjevo gostilno. Naproti mu je prihitelo	dvoje	debelih gospodov.Oba sta tičala v pretesnih	A
ozrl nanj; videl je sklonjeno kuštravo glavo in	dvoje	zakrvavelih oči.Mikš se ni ganil, strmel je	A
stisniti; iz belega obraza je zastrmelo nanj	dvoje	črnih, živih oči. ”Niso njene oči,“ je pomislil	A
je sedela Olga in naravnost vanj je svetilo	dvoje	črnih oči.Grivar je vztrepetal.	A
Grivar je vztrepetal. Naravnost vanj je svetilo	dvoje	črnih oči.Niso govorile, komaj da so molče izpraševa	A
tisti čas pripetilo na svetu; bila sta takorekoč	dvoje	solz v enem očesu ... Sedaj pa premisli -- kaj	A
jaz bi na vrt!“ je rekel Grivar. Prišlo je	dvoje	delavcev in eden je mimogrede sunil Grivarja	A
spomina; v tistem hipu, ko se je ozrlo nanj	dvoje	sivorjavih, zamišljenih oči, je čutil in vedel	A
ugledal nenadoma njene široko odprte oči. ”	Dvoje	ljudi se je utopilo!“ je jecljal.”Dvoje ... brezpomemb	A
”Dvoje ljudi se je utopilo!“ je jecljal. ”	Dvoje	... brezpomembnih ljudi!“ ”Docela brezpomembnih	A
Starinska postelja, zeló nizka in široka,	dvoje	nerodnih stolov s pohabljenimi stolicami, miza	A
se ni ozrl, a po njegovih licih je zdrknilo	dvoje	solzâ ... Namenil se je, da se oglasi na policiji	A
Mrmolja je zakričal, Košuta je dvignil glavo ...	Dvoje	čmernih oči se je uprlo v Joba, obraz je bil	A
tam, išče kraja, kjer bi bila najbolj očitna;	dvoje	temnih, zeleno obrobljenih oči, dvoje brezsramnih	A
očitna; dvoje temnih, zeleno obrobljenih oči,	dvoje	brezsramnih grehov vabi izpod oskrunjenega venca	A
obedve roki; izpod debelih solz se mu je smejalo	dvoje	rjavih oči, dvoje toplih ustnic.	A
debelih solz se mu je smejalo dvoje rjavih oči,	dvoje	toplih ustnic.	A
Na oni strani, tam na rebri, se je svetilo	dvoje,	troje majhnih belih vasi; prijazno so gledale	A
bila bela in bolna, oči pa so se bleščale kakor	dvoje	plamenov.Zato, ker je bil tak, se je pač klavrno	A
gledale mirne oči; v naročju je imela dojenca,	dvoje	otrok se je držalo njenega krila.Život ji je	A
režal s širokimi čeljustmi; siva lobanja, v nji	dvoje	temnih, praznih jam, vém, kdo je bil, in nič	A
vprašujoče in se igrala s čipkami na predpasniku.	Dvoje	polnih, temnorjavih kodrov ji je zdrsnilo na	A
posebnega, kar bi koga na prvi hip zanimalo;	dvoje	povprečnih, vsakdanjih obrazov, kakor jih človek	A
Anka ni gledala nikoli razposajeno; kakor	dvoje	tihih zvezd so bile njene oči.Mati pa se je	A
njim duri žarko razsvetljene, šumne dvorane.	Dvoje	svetov je bilo, drugi tik poleg drugega.Tuja	A
Betten ...“ Na vsakih hišnih vratih je viselo po	dvoje,	po troje listkov. Pavel Negoda je vsakega posebej	A
... Kako živé ti ljudjé, kdo so?	Dvoje	postelj bi oddali; kjé ležé sami?Na tleh pač	A
pripeta blazina. In vendar je prostora še za	dvoje	gospodov; kje pač?Pod mizo ne, ker mize ni!	A
naravnost skozi okna. Na zofi za mizo je sedelo	dvoje	otrok, dekletce in deček. Obraz dekletca je	A
spet strnili. Nato je zapazil sredi med njimi	dvoje	odraslih, moškega in žensko.Moški je bil pijan	A
nezavedni čez valovito in valujoče belo brdo med	dvoje	polnih deviških, v tihem spanju se zibajočih	A
izpremenil tvoj obraz! - Ugledal sem nenadoma	dvoje	surovih potez ob ustnicah; v očeh je bil isti	A
ki jih nisem slišal prej nikoli ... in da je	dvoje	ščipov, dvoje belih ščipov na nebu: hitita,	A
slišal prej nikoli ... in da je dvoje ščipov,	dvoje	belih ščipov na nebu: hitita, lovita se kakor	A
belih ščipov na nebu: hitita, lovita se kakor	dvoje	razposajenih paglavcev za cerkvijo, pa se ne	A
svetal, da je obžaril vso dolino, je videl samo	dvoje	nemirnih senc in se je smehljal; tiho so se	A
pozdravil strah in krik, temveč pozdravilo ga je	dvoje	prijazno iztegnjenih rok. Tako je bil učitelj	A
da se je nagnila glava, da se je vzdignilo	dvoje	rok ter pokrilo belobraz.In kakor je pošumeval	A
vstaja iz krivečih se, umirajočih listov.	Dvoje	podob je bilo na steni; Šobar je vzdignil svečo	A
Šobar je vzdignil svečo in luč je posijala na	dvoje	belih, začudenih, preplašenih obrazov,dvoje	A
preplašenih obrazov, . / . / stran 224 . /	dvoje	drobnih, otroških obrazov, ki sta se zgrozila	A
ne zdi nekoliko smešno, da sediva tukaj kakor	dvoje	zaspanih duhov in se pogovarjava o stvareh,	A
Kaj torej?	Dvoje	cest se odpira človeku: ali se napraviti s tistimi	A
kakor burja v gozdu. Nista ga vozila konja,	dvoje	črnih satanov je bilo!“ Župan se je pokrižal	A
na okno ter skočil v izbo, ga je pozdravilo	dvoje	razprostrtih rok.Dvoje tenkih, belih rok.	A
izbo, ga je pozdravilo dvoje razprostrtih rok.	Dvoje	tenkih, belih rok.In pozdravil ga je obraz,	A
obraz je bil ves črn, oči so se svetile kakor	dvoje	vešč, nad kosmatim čelom pa se je krivilo dvoje	A
dvoje vešč, nad kosmatim čelom pa se je krivilo	dvoje	rožičkov; in dolgo pipo je imel v ustih ...“	A
Trepetal je, ko je poslušal to monotono pesem; samó	dvoje	visokih not, ki sta se menjavali enakomerno	A
mu je bilo žalostno. Ugledal je pred sabo	dvoje	istrskih kmetov, tistih visokih ljudí v obleki	A
In tedaj, ko sta ga ugledala, se je sklonilo	dvoje	lepih rjavih glav, na licih se je pokazala plaha	A
vé kakó, v liriko in sentimentalnost. To je	dvoje	smešnih stvarí; zakaj tisto, kar čuti človek	A
artistiških trikov. Kosirnik je preživel medtem	dvoje	dolgih, trudapolnih let, ne da bi ga opazovali	A
v donebesnem vršičku... čirrrrí... je zafrfotalo	dvoje	kuštravih perotnic... čirrrrí‐í‐í... či‐či... in kaplje	A
bilo v prodajalnici. Na široki mizi, komaj	dvoje	korakov od duri, je ležalo v vrsti troje velikih	A
proti oltarju; toda oltar je bil že prazen in	dvoje	sveč je brlelo žalostno.Župnik je bil zagrnil	A
premajhen ... Jutri, res, jutri že jih navalim še	dvoje	na gomilo!“ Sedel je za mizo in je pil.	A
Ujec je bogat in velik gospod. Hišo ima v	dvoje	nadstropij, belo hišo z zelenimi okni.Če bi	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani