dvoje (301-400)

tem� in takrat se je zdelo, kakor da se sveti	dvoje	svojeglavnih, upornih oči. Izpustile	A
Bližalo se je s težkimi, omahujočimi koraki,	dvoje	oči se je zasvetilo. »Kje imaš šnops?«	A
strahom sive stene mrtvašnice, je strmelo vanj	dvoje	velikih oči, polnih groze in trpljenja...	A
kapajo solze in neprestano, že so bile izdolble	dvoje	strug na licih... Daleč je bilo to, ni bil več	A
vrne. Dolgo je že bilo, minilo je že leto,	dvoje	let je minilo; zdrznila in je poslušala in je	A
zableščalo se ji je. Tedaj se je zasvetilo	dvoje	belih perotnic sredi sobe, vzdignila se je roka	A
sencih večno jekleno kladevce. A zdaj je prišla,	dvoje	belih zavojev v rokah, k ubogemu, bolnemu otroku	A
obraz, kozja brada, okrogle svetle očí, kakor	dvoje	zelenih steklenih kroglic; frak in bele rokavice	A
starec, pred njim se je na belem pesku igralo	dvoje	malih otrok.Starec se je smehljal, otroka sta	A
sta otroka v sonce, kakor da bi bilo odfrčalo	dvoje	splašenih belih metuljev. Starec je pomežikaval	A
/ . / stran 203 . / kjer ji ga niso dolžni.	Dvoje	ali troje smo jih bili malo prehudó pobožali	A
cesarja samega. Tudi k nam so prišli, kar	dvoje	biričev je prišlo póme; oblastno in mrko sta	A
se opral, pa še tista voda se mi je gnusila.	Dvoje	postelj je bilo v izbi.Na drugi je ležal zelo	A
je stal moj mali cmeravec, do nagega slečen.	Dvoje	tovarišev ga je krepko držalo za obedve roki	A
brez očeta in matere; šolnički stojé spodaj,	dvoje	plahih grlic, v kajbico zaklenjenih ... Anka,	A
in ki bi spotoma vriskal. Konja pa sta bila	dvoje	imenitnih gosposkih živali; obadva krepka, zalita	A
Vzdignil je roké iz žepov ter ju položil na mizo,	dvoje	brezobličnih kép temnordečega mesá.Gledal naju	A
natakar, na kositrnem pladniku steklenico in	dvoje	kozarcev.Držal se je nekam skisano, kakor da	A
belo hišo, pred katero je bilo postavljenih	dvoje	mlajev, s smrečjem ovitih in s pisanimi trakovi	A
ženska, lici sta ji viseli navzdol, imela je	dvoje	težkih podbradkov; očesa sta bila majhna in	A
neprestano ter se svetlíkala z obraza, kakor	dvoje	živih, majhnih živalic.Anka se je zeló bala	A
in natakar je prišel ravnokar iz hiše, v roki	dvoje	čaš penastega piva.Tudi Anka je sedla za mizo	A
piščalko, za mater čipkasto ruto, za sestri	dvoje	lepo obrobljenih predpasnikov.Gledala je nemirno	A
ustna so mu kipela in na licih se je prikazalo	dvoje	širokih rdečih peg ...Ali hipoma je utihnil, pogladil	A
širne naše domovine, zapazi v vsaki vasi po	dvoje,	v večjih trgih po troje posebno skrbno pobeljenih	A
razpela v kotu. Sredi sobe velika miza in za mizo	dvoje	težkih stolov.V rumeno pobarvani omari ob zidu	A
Zasvetilo se je časih izza vejevja, zasvetilo se je	dvoje	obrazov in zasmejalo ...Za deblom se je nekaj	A
... Tako se je zgodilo, da se je izprehajalo	dvoje	senc po večernem parku.Trudni in tihi so bili	A
prihajali póme, kakor da bi gledalo tam iz temè	dvoje	sovražnih oči.Greh je nad nama.“	A
telesce in za tenke noge. V tej glavi je bilo	dvoje	globokih, črnih, poželjivih oči in nad temi	A
globoko na čelo, skoro do obrvi, zapognjenih v	dvoje	mojstrskih volutah. Kar se tiče obraza, -- molčimo	A
oj Pera!“ ”Lejla, Bog je dal človeku samó	dvoje	rok in z obema sem ti sul bogastva pred noge	A
On stopa poleg mene, kadar hodim po sobi, in	dvoje	senc trepeče na stenah in se dviga in sega dostropa	A
je že pozno in samo tu pa tam se je zgenilo	dvoje	zaljubljencev.Potrkal sem na vrata ter vstopil	A
njene oči so pogledale v noč. Iz njenih oči sije	dvoje	zelenih žarkov; ovila sta me okrog in okrog	A
svetile zvezde na nebu, ko je sijalo nad mano	dvoje	tihih oči...A ta trenotek sem ji gledal z obrazom	A
Prehitel sem visoko natovorjen voz, ki ga je vleklo	dvoje	sestradanih kljuset; pijan voznik je spal na	A
ni obolela... Vidim jo pri oknu vsako noč in	dvoje	zelenih žarkov iz njenih oči se ovija okrog	A
zasenčen, je razodeval, da si ga je bilo ustvarilo	dvoje	srečnih in zaljubljenih ljudi. On me je vodil	A
njega in nad ustni se je zarisalo še jasneje	dvoje	tenkih gubic ... ”Oh ti dete ... ti veliko dete	A
Danijel je videl samó neokreten, rdeč nos in	dvoje	košatih brk. ”Torej pojdiva!	A
Pred prvo krčmo v vasi je stopilo iz voza	dvoje	prazniško oblečenih kmetic, obloženih s culami	A
droban, bledikast obraz in iz obraza je strmelo	dvoje	svetlih oči. ”Kaj pa ti?“ je vprašal voznik	A
starega pa so z debelim zidom predelili na	dvoje:	na eni strani je bila keha, na drugi ubožna	A
je nesel občinski pisar Jureta nebogljenca.	Dvoje	izb je bilo v hiši.V eni je sedel gluhi Martin	A
gluhi Martin ter žvečil tobak, v drugi je bilo	dvoje	starih, nadložnih žensk,ki sta molili in vzdihovali	A
omreženim oknom sključeni in zgrbljeni, kakor	dvoje	zlovoljnih sodnikov. Mračno je bilo v izbi	A
Ko je bil kup visok in lep, sta napravila	dvoje	butar; Jure ni rekel nič in si je naložil večjo	A
se začudil človek, če bi pogledal od daleč: ”	Dvoje	butar se ziblje na klancu, človeka pa ni pod	A
Šviligoj, plešasti sodni adjunkt, ki je veliko pil,	dvoje	kmetskih fantov, ki se nista zmenila za nikogar	A
da rečem: naj gre; ker itak pojde! Zakaj	dvoje	vrst ljudi je na svetu, dvoje natanko ločenihsort	A
pojde! Zakaj dvoje vrst ljudi je na svetu,	dvoje	natanko ločenihsort: na eni strani stojimo rodoljubi	A
praga. Jaz in ti, poljubujta se, ali se davita -	dvoje	svetov; ubijeta se lahko, razbijeta na črepinje	A
mogla biti drugačna! Ampak ... zdaj si mi pokazal	dvoje	lepih ljudi, življenja vrednih; pa zamahneš	A
ljudi, življenja vrednih; pa zamahneš dvakrat,	dvoje	naključij pozoveš in obadva se zgrudita v črno	A
od kraja do kraja ter jo presekala kakor na	dvoje	... * Faro osojniško je bil Bog obsul	A
Skozi okno sem gledal, pa sem videl tam v dolini	dvoje	ljudi. Vsaki izmed obeh je nosil težko butaro	A
”Kaj bi rad?“ Cigan je stopal	dvoje	korakov za njim, kakor da bi ga bilo palice	A
svetlejše, v svoji podstrešni izbi pa je prižgal	dvoje	sveč ter je legeloblečen na posteljo; odel se	A
žival, počila je odkrhnjena, trhla vejica -	dvoje	okroglih, drobnih ročic je razgrnilo gosto razraslo	A
zmršenimi, sredi čela spojenimi obrvmi je dremalo	dvoje	medlih, mrtvih očes; mali nos se je izgubljal	A
globoko pod cesto. Tik pod stropom je bilo	dvoje	omreženih oken in če sem se ozrl kvišku, sem	A
njene oči, poševno zarezane, podolgaste, kakor	dvoje	mandeljnov, so gledale živo iz temè.Šla sva	A
okviru je podoba. Slika tihe, otožne pokrajine;	dvoje	brez, v mraku samujočih.Tudi njemu, ki je bil	A
”Teorija, drugega nič! ...	Dvoje	resnic razločujemo, gospod: javno in domačo	A
Resnica je, da imamo, kolikor jih jaz poznam, vsaj	dvoje	kiparjev, ki sta umetnika: Berneker in Peruzzi	A
samotnih Prešernovih ulicah je stopalo počasi	dvoje	gospodov proti Marijinemu trgu.Tisti, ki je	A
duševno lepoto ne nadleguje človeka; narobe;	dvoje	lastnosti je jasno in prepričevalno izraženih	A
si upala daleč od doma; poznala je šele komaj	dvoje,	troje ulic in jih najbrž ni razločevala, ker	A
pa Bog s tabo!“ Vstal je in mu je ponudil	dvoje	prstov v slovo.Nato se je pridružil črni gruči	A
kako spretni!“ Gospod Valentin je izpraznil že	dvoje	kozarcev; lica so mu rdela in oči so se mu svetile	A
in hrabri vitez iz Manche, stojita v sedlih,	dvoje	silnih mečev se bliska v soncu -- le sekunda	A
žalost, obup, junaštvo, sreča, ”in tam se igra	dvoje	rdečeličnih vnukov in mati, s solzami radosti	A
bilo, pa me je utrudilo kakor pol življenja.	Dvoje	sem se bil namenil, pa oboje mi je izpodletelo	A
njegove roké so bile rdeče in svetle, kakor	dvoje	kosov sveže govedine. V večernih urah stopi	A
trepetajočih udov. Kralj je videl bel obrazek in	dvoje	globokih, zamišljenih, temnosivih očí. ”Čigava	A
in izza temnega listja v samotnem parku gleda	dvoje	globokih, temnosivih očí; nasmehljal se je bel	A
bi se začuli tihi koraki, zastor bi odgrnilo	dvoje	belih rok in v sneženi halji, s svojim otroškim	A
čisto prav. Povej mu, da ga je prišlo posetit	dvoje	ljudí, ki ju bo pozdravil z veseljem.“ ”Kjé	A
jasna svetloba se je razlila po hodniku. Na	dvoje	visokih kandelabrih so gorele sveče; v predsobi	A
je, da je napravil graščak iz velike dvorane	dvoje	ali morda troje sob.Strop je bil obokan; ob	A
231 . / ”Pripravi gospodi večerjo in prinesi	dvoje	čaš.“ Nató se je njegov obraz hipoma zresnil	A
prve hiše velik papir. Čitala sta na papirju	dvoje	kraljevih zapovedi; zapoved o prepovedani ljubezni	A
je mimo skrivnostne hiše, na kateri je viselo	dvoje	dolgih črnih zastav.Izobesili so jih bili, ko	A
je bila prav pod zvonikom in v kotu je viselo	dvoje	začrnelih vrví, mastnih in gladkih od potú.	A
okoli vratu je imel zavezano pisano ruto in	dvoje	koncev mu je viselo nad zapeto pretesno suknjo	A
gladko obrit in siv, ob ustnicah je bilo zarezano	dvoje	dolgih, ohlapno visečih gub, kakor jih imajo	A
prav nad hribom, v silni daljavi, je rdelo	dvoje	tankih, dolgih oblakov, skoro potopljenih v	A
Kmalu nato je prišla debela, težko sopeča dama,	dvoje	gospodičen za njo.Obe sta bili oblečeni enako	A
so še drugo in tretjo pesem, dodali so jih še	dvoje	in navdušeno ploskanje je grmelo iz ozadja dvorane	A
sedela za malo mizico v kotu ob stopnicah.	Dvoje	vrst belo pogrnjenih miz je bilo postavljenih	A
zasopel je bil, premeril je z enim korakom po	dvoje	stopnic, šel je hitro mimo, naravnost po mostovžu	A
pri srcu, Mate; tudi meni bi bilo! Zaigral si	dvoje	kart hkrati -- ni šala!Ampak stavi na drugo	A
koraki. Zasvetilo se je časih izza oblakov in	dvoje	senc je hušknilo pred njima. Postal je nenadoma	A
drevje; tam daleč, v somraku, se je premikalo	dvoje	senc. ”Ali se poslavljata tudi onadva, ali	A
umazanim perilom. Ozrl se je na mizo in je ugledal	dvoje	pisem.Prvo je bilo veliko in zapečateno, naslov	A
Mate ga je odprl; v papir je bilo varno zavito	dvoje	posvaljkanih bankovcev.Pogledal je na to, na	A
sem prinesel samovar na mizo, postavil zraven	dvoje	skodelic ter prisedel k svojemu gostu.Točil	A
rjavim, širokim obrazom, ki je gledalo iz njega	dvoje	majhnih, zlobnih očí.Dremal je skoro neprestano	A
ne cerkovnika ne gospoda, ali vendar je videl	dvoje	debelih, jeznih, neusmiljenih obrazov.Tresel	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani