dvoje (701-800)

v zapisnik. Dvoje mirnih sodnikov sva bila,	dvoje	hladnih duhovnikov. Brala sva sodbo in sva jo	A
nad vse na svetu se veselim voza in svatov;	dvoje	konj bo vpreženih, voznik bo imel bel šopek	A
brezštevilna okna. »Tudi tamle gori jih je umrlo	dvoje,	« je izpregovoril Krničar.»Še o pravem času sta	A
ki se je od sten odrušilo; po tej zmesi skače	dvoje	suhih piščet z dolgimi, golimi vratovi, in star	A
razločno v svojem srcu, ko sta bila že daleč,	dvoje	sencv mraku ...Nič več ne morem govoriti, ne napisati	A
Še v daljnih mislih te ni več ... Prišlo je	dvoje	starih ljudi; vračala sta se v mesto.On se je	A
je vsula na pot... Prišlo je z lahkimi koraki	dvoje	mladih fantov, dvoje veselih študentov.Poznal	A
Prišlo je z lahkimi koraki dvoje mladih fantov,	dvoje	veselih študentov.Poznal sem pesem, ki sta jo	A
spoznanje, kje hrepenenje in boj in zmaga? ...	Dvoje	senc se je tiho izgubilo v mrak, v pošuštevanju	A
in se je izgubila mladost ... Prišlo je mimo	dvoje	starih gospodov; vračala sta se v mesto, trudna	A
mu nikamor. Pozna je noč, na trepalnicah je	dvoje	kamnov, ali zaspati ni moči.Besede gostove kapljejo	A
očmi. Izpod nemirnih črnih obrvi se mi smeje	dvoje	plamenov; tvoja ustna so temnordeča, še vsa	A
božja pod steklom. Tudi v kotu visi razpelo in	dvoje	molkov pod njim; eden ima debele črne jagode	A
proti naturi in pravici, da bi se rešilo še	dvoje	duš iz doline šentflorjanske?Čudno bi bilo,	A
nežno rdeča gnjat, trebušna steklenica vina in	dvoje	kozarcev; sredi mize je stala visoka svetilka	A
bilo življenje -- v lepi dolini šentflorjanski	dvoje	naglavnih grehov.V svoji zaupnosti sem bil tako	A
poti, po visokih ovinkih, tihemu gozdu naproti.	Dvoje	črnih senc, zlitih v eno, se je izprehajalo	A
bolj vesel, če bi vzdihovalo vse večne čase.	Dvoje	majhnih, tako majhnih, s tako tankim nožkom	A
. / stran 130 . / Vzdignila sta se visoko,	dvoje	silnih črnih netopirjev nad gozdom, v svetli	A
”Ničesar ne vidim.“	Dvoje	senc je stalo mirno v izbi ob oknu, molčalo	A
so se zasvetili naočniki učitelja Šviligoja,	dvoje	velikih, strmečih, prestrašenih oči. ”Na	A
Burno so zašumeli bori, nad bori se je vzdignilo	dvoje	velikih črnih netopirjev in je zasenčilo vso	A
noči, popili so sedmero veder vina, pojedli	dvoje	volov, četvero telet, šestero prascev, osmero	A
videl, da . / . / stran 116 . / ima namesto nog	dvoje	štorov in da iz teh štorov mrtvo in trdo štrli	A
štorov in da iz teh štorov mrtvo in trdo štrli	dvoje	lesenih kolcev. S tresočim, bolnim glasom	A
senca razmeknila in ugledal sem namesto nog	dvoje	kratkih štorov in dvoje lesenih kolcev.Obrnil	A
ugledal sem namesto nog dvoje kratkih štorov in	dvoje	lesenih kolcev.Obrnil sem se vstran.	A
družbo. Nad mizo je visela svetilka, pripeta na	dvoje	črnih vej.Ozrl se je komaj postrani, pozdravil	A
zlate glorije. Toliko, da ta glorija ni popila	dvoje	senc, ki sta se bili ponevedoma utrnili izpod	A
življenja in izobilja. Nad njim je krožilo	dvoje	lačnih vran, izgubilo se krakajoč na obzorju	A
nasmehnil; hotel je nekaj reči, toda pokazal je samo	dvoje	vrst rumenih, špičastih zob. ”Jaz ne vem	A
skoro brez pohištva; durim nasproti je bilo	dvoje	oken z razbitimi šipami; tudi ogledalo, ki je	A
sredi ubito; ob eni steni zofa, pred njo miza in	dvoje	stolov; na drugi strani postelja in nad njo	A
so se bližali in zunaj so se zasvetile luči.	Dvoje	moških se je sklanjalo in je neslo nekaj belega	A
. / . / stran 12 . / ”Pa sva jokala, kakor	dvoje	sirot brez matere in varuha,“ se je smejala	A
voda ne izprala. Bajta je imela spredaj samo	dvoje	majhnih in ozkih oken.Ko se je Pavle poslavljal	A
mu je zdelo, da gledata okni za njim, kakor	dvoje	žalostnih, očitajočih oči; in da ga kličeta	A
sirotno bajto; vabila ga je s samotnimi očmi,	dvoje	praznih oken je strmelo nanj: ”Kod hodiš, kam	A
Bodi sam, pa si devetkrat slab; če vaju je	dvoje,	sta močna, pa naj bo dež in toča!“ Takrat	A
goldinarje namesto petih, zato ker je bilo razbitih	dvoje	krožnikov. ”Kdo drugi bi jih razbil, nego	A
kamenito leho -- četvero močnih rok imata skupaj in	dvoje	veselih src, kaj bi vama vse drugo bogastvo	A
dvorišču in zdelo se mu je, da vidi pod zidom še	dvoje,	troje črnih senc; nobena izmed njih se ni ganila	A
”Ni se ti najbolje godilo,“ je rekla. ”	Dvoje	pisem je zate!“ Bolj nego po kruhu, je planil	A
samim? Za vsakdanje opravilo mi je dovolj tehle	dvoje	krepkih rok, mi je dovolj ta bistra pamet.Če	A
in dalje, laže kakor Nozdrev - že je čisto na	dvoje:	tu ženska, tam tisto zlagano bitje, o katerem	A
iztesat si posteljo iz sedmih desak: pet podolž,	dvoje	počez. Tudi je na svetu takih še več, ki	A
bila brez pozdrava in slovesa. Trepetala je,	dvoje	rdečih peg je bilo na licih, šla je z drobnimi	A
širokih stopnicah sta šla, s preprogo pregrnjenih;	dvoje	senc -- nikdo ni slišal njunih korakov.In sta	A
Izpregovoril je in objelo ga je okoli vratu	dvoje	trdih rok, pritisnilo mu obraz do črne pentlje	A
svetal je bil in ves prosojen. Olga in Milena,	dvoje	mirnih temnih senc, sta stali ob pragu.En sam	A
vzdignila visoko, so šle njegove misli z njo.	Dvoje	temnih senc je stalo na pragu; oko bi ne razločilo	A
sem rekel ter hitel odklenit. Prikazalo se je	dvoje	visokih žandarjev, v dolge suknje okomatanih	A
suknje okomatanih; in z njima se je prikazalo	dvoje	svetlih bajonetov. Mrko sta srepela name, od	A
tistem hipu za zmerom zarisal v moje srce.	Dvoje	luči je sijalo iz mraka, dvoje velikih oči.	A
moje srce. Dvoje luči je sijalo iz mraka,	dvoje	velikih oči. ”Ne torej v krčmo?“ je vprašal	A
zakaj sijalo je sonce. On se je vozil v kočiji,	dvoje	belcev je bilo vpreženih.Jadrno je švigal voz	A
mu je segal do ušes; izza suknje je gledalo	dvoje	bolnih, od žganja motnih oči; pokašljeval je	A
pred sabo na mizici steklenico šampanjca in	dvoje	kozarcev, poleg sebe na zofi lepo mlado dekle	A
tako klavrni, in umazani ... Toda glej, samo	dvoje	poti je: ali tja, ali pa -“ Študent Pavel	A
premajhen moj dom. Le šest desek podolgo in	dvoje	počez, nič mize, nič stolov, nič posteljce	A
obrazu, od oči dol, pa se mu je bilo napravilo	dvoje	globokih gubá, oči so bile krvave, starec je	A
je dalje do tistega kraja, kjer se je križalo	dvoje	poti in se je spuščal gozd na desni globoko	A
kočija, kakršne še nikoli ni bilo v teh krajih;	dvoje	urnih belcev je bilo vpreženih vanjo in ko je	A
tedaj se je pripeljala kočija po beli cesti;	dvoje	urnih belcev je bilo vpreženih vanjo, v kočiji	A
že Peter, kako se je vzpenjalo tam na obzorju	dvoje	silnih rok in kako je gledalo iz neokretne glave	A
kako je gledalo iz neokretne glave velikanove	dvoje	zaspanih oči preko prostrane zemlje. Skrbno	A
popotnika, za tisto kočijo, ki je vpreženo vanjo	dvoje	urnih belcev in ki drvi jadrno preko polja,	A
tvoje življenje, Šimen Sirotnik! Čudno pa je	dvoje:	da je toliko ljudi na svetu -- kdo bi jih preštel	A
tudi jaz sem klel!“ Obadva pa sta gonila kakor	dvoje	pijanih furmanov. ”Čakaj!“ je kričal prisojniški	A
navsezadnje posrečilo, da so iztehtali in izmerili	dvoje	popolnoma enakih kosov kruha ter dvoje meric	A
izmerili dvoje popolnoma enakih kosov kruha ter	dvoje	meric vina.Župana sta zahvalila Boga, da se	A
kakor je potreba. Zakaj lažje bo nosilo ta križ	dvoje	občin nego dvoje županov!“ Občutili so vsi	A
Zakaj lažje bo nosilo ta križ dvoje občin nego	dvoje	županov!“ Občutili so vsi modrost teh besed	A
osojniški. ”Vsi ga vidimo, ker imamo vsak po	dvoje	oči.Ali ti si rekel, da si naš vodnik, pa bodi	A
svatom žare obrazi. Glej, Herbartu nasproti sije	dvoje	nežnih oči izpod peče.Herbart pomišlja: kdo	A
Dvakrat mahne predse ‒ in val se raztrga na	dvoje	... Indat! Turki osupnejo. Gosto odskakujejo turbani	A
tiho, kakor od daleč iz strašne, strašne dalje.	Dvoje	globoko udrtih oči je zatrepetalo. »Sestra Elekta	A
trudil prepričati berača, da za pečjo ni za	dvoje	njiju prostora. »Saj vidiš, da sedim jaz tu	A
harmoniko godcu in stopila k mizi ter nalila	dvoje	kozarcev in se obrnila k godcu in beraču.	A
pripovedovati, je bilo na Peči troje hlapcev in	dvoje	dekel in kakor je kazalo, ni nihče od njih mislil	A
4. Anica Nekje, v podstrešni sobici z	dvoje	okni, v vasi je visela že leta in leta stara	A
strani okno, in Anica je v tistem hipu prepoznala	dvoje	drobnih, polzaspanih oči.Premagati se je morala	A
naduhi in otroci na davici. Ni bilo preteklo	dvoje	mesecev, in Anica je čutila, da je trudna.Trudna	A
mizi mej njima je bila steklenica likerja in	dvoje	čašic.Tomaž je očividno že večkrat izpraznil	A
hlineč resnost, »da ne bo dolgo, pa bode na Peči	dvoje	vdov!« Lipe ga ni več poslušal, ali	A
nema v okno; tam je iskrilo iz teme na dvorišču	dvoje	oči.Čudovite oči: strah in žalost, jeza in zlobnost	A
kvišku. Vse, kar je opazila v prvem hipu, je bilo	dvoje	zlobnih, drobnih oči, uprtih naravnost vanjo	A
Anica, ostani tu! Glej,	dvoje	rok imam, ali te roke so jake, delale bodo za	A
nekako brez miselnostjo je razgrnila listič.	Dvoje	težkih, krvavih srag je bilo na njem.Anica je	A
rastočim glasom Cilika Kloto in si obrisala	dvoje	solz. »Še 25 let ni bil star!« je zagrozi	A
priprta, in v tej temi se ji je zazdelo, da vidi	dvoje	oči, uprtih nepregibno na njo. »Kdo	A
21.	Dvoje	izpovedi Na Peč je bila prišla Zaplotarica	A
Zaplotarica, botra Cilika in boter, njen mož in še	dvoje	rojenic, Kočanka in Recljeva, in tako so proslavili	A
ozrl. V somraku se je zazdelo, da se sveti tam	dvoje	zlokobnih oči, ko dvoje oči zlobne zveri.	A
zazdelo, da se sveti tam dvoje zlokobnih oči, ko	dvoje	oči zlobne zveri. Katra je pristopila	A
vedel, kaj neseta. Izza odej se je ozrlo nanj	dvoje	od vročine in vročnice razpaljenih oči.	A
prstom grozil psu. Izza hiše jima je privihralo	dvoje	otrok naproti. Glasno sta vikala:	A
včasih pestujete,« se je odzval pastir in pokazal	dvoje	vrst zdravih zob. »Pa lisico si ujel	A
»Jerica, Anica!« je klicalo v njem. »	Dvoje	sirot! Ti jima ne smeš storiti zlega, Katra	A
založenih stopnicah je stopila Anica v pisarno.	Dvoje	mož je sedelo v sobi pri dveh mizah.Prvi je	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani