nova beseda iz Slovenije

Ivan Cankar: Pred ciljem, poved v sobesedilu:

In njegove očí so se igrale prav po otroško. Gladile so počasi, z lahnimi, ljubeznivimi, kakor očetovskimi pogledi njene bujne, žarečerdeče lasé, nato so drsali pogledi njegovi navzdol, nekoliko vznemirjeni, nekoliko trepetajoči, dol po nizkem, belem čelu, pobožali so mehke, ozke, lahno obokane obrvi, napotili se počasi na desno stran, dol k drobnemu ušescu, pol zakopanemu pod težkimi, rdečimi kodri, ukvarjali so se tam za trenotek s svetlim smaragdom, ki si je bil izbral svoje mesto na tistem drobnem belem ušescu, in potem so hiteli, oprezno in boječe, a pol že pijani od ljubezni, od poželenja preko mehkih gorkih, belih lic mimo čudovito ustvarjenega, prav majhno, neopazno vzbočenega noska do tiste neizrekljivo umetno zarezane črte, do lahko privzdignjene zgornje ustnice, ozrli so se spotoma z zadoščenjem in radostjo na vrsto krepkih belih zob, ki so gledali skrivaj izza pol odprtih, vročih, napetih ustnic, in vsesali so se naposled v te pol odprte, vroče, napete ustnice, pili so do pijanosti ter zdrknili pijani in polnočno razposajeni dol preko ozke, okrogle, bele bradice - najlepše, belobleščeče skalice na svetu -, dol na vrat, na rame, na polne rame, na kraljevski vrat, in pili so ter se igrali, smejali se in se spotikali, in jecali od nečistega veselja ter se izgubili navsezadnje utrujeni od poželenja in nezavedni čez valovito in valujoče belo brdo med dvoje polnih deviških, v tihem spanju se zibajočih prs... Takó lepo so se zabavale njegove očí...


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA