duša (901-1.000)

šele je zaslutil, koliko je pretrpela ta čista	duša	neizkušenega, veselega in zaupnega otroka.Prej	A
spajali ter umirali. Nikolaju se je zazibala	duša	v sanjah in preživel je čudovito uro.Spoznal	A
je, kako trepeče poleg njega v strahu njena	duša,	kako se ozirajo njene oči plašno in proseče	A
življenje, kako hrepeni po njem njegova nemirna	duša.	Čutila je obenem, da je njena ljubezen preresnična	A
noge se tresejo; telo se upogiba in pada, a	duša	hodi po svoji krasni poti...Drevo naj se poseka	A
globočine stvarstva; tam je bila grozota brez mej,	duša	mu je oledenela. Vzdignil se je v višave nad	A
tako žalostna, kakor da bi se bila razlila moja	duša	po vsej pokrajini.Tam doli je dremal dolenjski	A
neprestano; napolnil je že vse njegove misli,	duša	je bila samo še prilepek na nosu, tudi tisto	A
kakor more delati kaj takega le človek, ki mu je	duša	že vsa oskrunjena.Pri miru ni pustil niti plešcev	A
in izumrlo, kakor da bi se bila razlila moja	duša	po vsej pokrajini.	A
s smehljajočim obrazom ... ”Ti, Anica ... moja	duša	... moje življenje ...“ Pozneje so šli k polnočnici	A
odpro vsa srca in skozi široka vrata prikipi	duša	v lica, v oči in na jezik, tako da so si ljudje	A
kakor kos pohištva, za katerega se ne briga živa	duša,	in ki stoji mirno na svojem mestu, dokler ne	A
/ stran 260 . / ”Saj to je nesreča, ljuba	duša,	otrok moj!Da sem se tako daleč izgubil, da sem	A
Ali tudi prazniki so bili vmes. Zakaj	duša,	bodi še tako vajena smradu, se navsezadnje upre	A
“ Jaz verjamem in sem zmerom verjel, da se	duša	natihem in ponevedoma pogovarja z dušo, iz daljave	A
noč, pod belimi zvezdami sanjajočo; njegova	duša	pa je bila polna grenkih misli in daljnih spominov	A
izkrvavelo mi je telo, - in kaj je pridobila moja	duša?	Kakšno je plačilo za mojo kri?	A
zaprto in zaklenjeno; nikjer se ni oglasila živa	duša.	Zdaj pa zdaj je stopal kdo po cesti s težkimi	A
Naposled je treba upoštevati, da se ne briga živa	duša	za moje čevlje.“ Obstal je pred zrcalom,	A
se ji je poznalo, da je bila dobra in mehka	duša	in da jo je siromaštvo bolelo.In take ženske	A
pod mlajem, sem vas do golega spoznal in moja	duša	je bila žalostna.Vi, grešniki vseh grešnikov	A
nisem, ne ubijal, ne prešestoval; čista je moja	duša!	“ Lažnivec!	A
mršav samo iz navade.“ Drugače pa je bil dobra	duša;	človek starikav, s sklonjenim hrbtom in osivelo	A
svojimi žarki ... Moje oči jih niso videle, ali moja	duša	jih je poznala že davno.To niso bile več sence	A
poln moči in življenja, in moja zmagovalna	duša	se je dvignila nad svetove ... IX	A
trepetal in si jecljaje ponavljal: Z menoj,	duša,	z menoj!-- Da si bil takrat natanko povedal	A
in razbijajo kozarce. Nocoj se ne gane živa	duša,	ne zine živa duša.V prepiru in tepežu bi se	A
kozarce. Nocoj se ne gane živa duša, ne zine živa	duša.	V prepiru in tepežu bi se dalo napraviti - nobeden	A
med durmi, in ga je krepko stresel za rame. ”	Duša	krščanska, vzdrami se!“ mu je kričal v uho.	A
in jaz.“ Čudno izpremenjena je bila njegova	duša	v grehu; vse veselje je izginilo iz nje, vsa	A
zajoka na glas. Tako mehka je bila njegova	duša	in vendar je radovoljno sprejela trpljenje,	A
dni prej. Kam da se je obrnil, ni vedela živa	duša	... Zdelo se mi je nekoč pozneje, da sem ju	A
vedno se mi zdi, da plava nad mano njih ljubeča	duša	in da skrbé zame kakor nekdaj. Najjasnejše	A
umiri se moje srce in jaz čutim, da plava njih	duša	nad mano, visoko gori nad zvezdami, kjer ni	A
da bi bilo veselo moje mlado srce? Ne kriči,	duša!	“ Sovraštvo se je zalesketalo v njenih očeh	A
se krčevito, kakor črv, ki stopi noga nanj.	Duša,	še ne zdramljena, je občutila težo križa, ki	A
najmanj pravičen. Pijanec je, zato je usmiljena	duša.	Kaj misliš, da bova vabila trezne in spodobne	A
pot v nebesa, nego jo boš ti našel, tatinska	duša!	... Zakaj me tako gledate?	A
bi bil umrl; plazila bi se leno moja ranjena	duša	po cesti, od dežja razmočeni, skoz žalosten	A
skriti? Ni je bila polna le ta pretesna izba, vsa	duša	je je bila polna. ”Čemu rijejo?	A
resnične. Otrok je ... njena otroška, plemenita	duša	je sprejela mojo ljubezen in zdaj misli, da	A
dramilo v njeni duši. In kakor je spoznavala	duša,	so se odpirale tudi oči, ugledala je globoke	A
Pridi k meni po tako dolgem času! Vsa moja	duša	k tebi hrepeni, vsa moja kri...« Jezik	A
nezavedne, da je slišala njen glas samo moja	duša.	”Ah ... tisti lepi večeri ...“	A
Glejte umetnika! Glejte, kako čista	duša,	kako visoka misel se izraža v njegovih delih	A
Zakaj bi ne udaril, če ti je srce olajšano in	duša	potolažena?Jaz, recimo, če bi jaz bil tako potrt	A
Ksenofon je omahnil do nje. ”	Duša,	dušica, Olga, Olgica ... le brž vina, le brž čaja	A
tišina, ki je strašnejša od same smrti. Zapoj,	duša,	zapoj o bolesti, najgloblji, najbolj pekoči	A
trenotku. Toda čutil je, kakor da je njegova	duša	nekjé daleč in nima nikakršnega vpliva na brezposelno	A
”O mati! Tvoja	duša	je brez madeža, kakor sonce na poletnem polju	A
zdi, kot da bi me bili poslali za april ... Živa	duša	ne misli tam doli, da bo spomenik res kdaj stal	A
spominjal več na domovino in na mladost. Njegova	duša	je sesala hrano iz tujega življenja, zato je	A
sanjarjenju in v uboštvu prezgodaj dozorela	duša	je hrepenela na jug, nebeškemu soncu naproti	A
sedel brat med brati, oči so same govorile, in	duša	je govorila iz oči.Zdelo se mu je, da je ljubil	A
In kako bo takrat, prašam te, Slivar, poštena	duša,	ki nisi še nikdar nikogar osleparil - kako bo	A
hudodelca ... Kako bo takrat, Slivar, poštena	duša?	Izpregledal je nenadoma ter spoznal, da je	A
sam je vedel, da je to tista pot, in njegova	duša	je bila vesela, polna upanja in pričakovanja	A
neumnosti uganjal, bi poginil lahko na cesti in živa	duša	bi se ne zmenila zanj.Ne - tako se ne sme začenjati	A
dušil, zalučil bi mu kozarec v obraz. ”Kriči,	duša,	stokaj, ali si od mesa ali nisi?Ali te ni sram	A
prišli so na grad ljudje, ki jih prej živa	duša	ni poznala.Na dvorišču so stali najrazličnejši	A
kraljevi ali deželni ali mestni hlapec, ti živa	duša	ne more očitati ničesar.Prodal si za pošteno	A
jagode in srebrn križec. In vendar je njena	duša	tako obložena, da bi je ne prinesel sam do doma	A
pred Bogom; midva pa nisva grešnika, najina	duša	ni obremenjena in vendar se je tako zgodilo	A
je vila okoli nog. No, zapihal je veter in	duša	se je vzdignila.Zlodej pa je zaklel strahovito	A
premišljeval, kako je z grehi obložena tvoja	duša!	Čednostna je tvoja duša, o mlinarica, in lilija	A
. / . / stran 116 . / Čednostna je tvoja	duša,	o mlinarica, in lilija si med bahatimi, nedišečimi	A
nato pa so pljuvali nanje. In ti, nedolžna	duša,	neskončno usmiljena, si jim oprostila.Poljubi	A
da ovija led moje srce; da klone v prah moja	duša,	da ona, prej tako veselobesedna, jecljá grozote	A
in imajo družino doma. Dozdeva se mi, ljuba	duša,	da bodo letos imele amerikanske vode mnogo tihih	A
pomislil. . / . / stran 69 . / ”Glej, ljuba	duša,	tako je: ko sva se poslovila, sem dal besedo	A
podstrešja, . / . / stran 203 . / ne imenuje več živa	duša;	pokopali so ga v zgodovino...O, prijatelj, ljudje	A
in nikogar drugega na svetu. Ob težki uri, ko	duša	klone, tava slepa, stoji že omahujoča kraj brezna	A
nazadnje se je dopolnilo: nič ni dalje njena	duša	tvoji, nego so daleč nebesa grehu: dosežeš jo	A
razgovor. . / . / stran 103 . / ”Torej, ljuba	duša,	-- ne v banalnosti!Ta lepota, ki se smeje sama	A
O bridkost, o sramota! Kaj je večje, ljuba	duša:	sramota ali bridkost?Zdaj, ko imamo časa in	A
srcu in da si prežene čas! Zapomni si, uboga	duša,	in zapiši si pod ogledalo: ne pravi se, še enkrat	A
tista dva prismojenca! Nazaj ne moreš, ljuba	duša!	... To je moja modrost, če si vprašal zanjo!“	A
besed ni bilo na ustnice. Zdi se mi, da časih	duša	zadremlje, telo pa se giblje samovoljno še dalje	A
kadar izgoltne jalovo šalo. ”Na pravem kraju,	duša	... da me le ob vratu ni!Šlo je mimo ... šlo je	A
zakaj mi pripoveduješ te hude stvari? - Zato,	duša,	ker stojiva zdaj pred morjem in ne moreva čez	A
veselim pričakovanjem. ”Zakaj bi se ne smejali,	duša	mila?Smeh je sonce življenja.	A
na svojo mater sem se spomnila!“ ”Le tiho,	duša	mila, ne jokaj!Hudo sva naredila, lepo bova	A
/ . / stran 240 . / vsega človeštva srce in	duša,	in ime mu je Zdenko Petersilka!Ljudje božji	A
neprijeten korak v brezskrbno prihodnost. ”Ženka,	duša	moja ... potrpi še malo ... samo pol ure še morda	A
Ali ni zagrmelo, Franc?“ ”Nikar se ne boj,	duša	moja ... naj grmi!... No, čakaj, da te odenem ...	A
dostojno po odkazani jim gredi! Suha jim je	duša	in če si žejen, ne omočiš si ustnic pri njih	A
Čez plotove, prijatelj, in čez jarke, pa ti bo	duša	vesela!“ Mraz je bilo v izbi, bolj mraz nego	A
na vozu. Miru nima ne moje telo in ne moja	duša	...In zato, Peter, ne morem tja dol, tja dol v	A
bil že videl nekoč. Tesna in plašna je bila	duša	pod tem nebom, ki jo je tiščalo k tlom.Ves dan	A
postelji, pa umrjem kraj ceste. Bliže bom grobu in	duša	bo že našla svojo pot!“ Res je legel kraj	A
potujemo, pa potujmo! Morda bo dal Bog, da se	duša	spotoma naveliča teh starih kosti!“ Ali Bog	A
pa še poti ne vé!“ ”Kako bi vedel pot, ljuba	duša!	“ ga je tolažil Šimen.”Pač je res, da sem bil	A
da zdaj nisi ne tukaj in ne tam in da tvoja	duša	nima pravice, pobegniti iz tega kraja brez dovoljenja	A
bičem nagnal lovit ga. Tam leži telo, ali kje je	duša,	vprašam vaju obadva?“ Osojniški birič, ki	A
telo sva čuvala, tam leži, kjer je ležalo!	Duša	pa ni bila v najini oblasti, tudi ne v vajini	A
razbojnik je zatisnil oči, široko se je nasmehnil in	duša	se je izmuznila natihoma in ponevedoma, kakor	A
Z obtipanjem rok samih še ni povedano, da se	duša	več ne skriva pod kožo.Pošljimo po oglednike	A
dorogovilil, je na molitev pozabil!“ ”Ali je	duša	v njem, ali je ni?“ ”Bog razsodi!“	A
Andrejaz: . / . / stran 191 . / ”Morda se pa	duša	le še usten drži!Ali bi ne poslali po zdravnika	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani