Čuvaj, prijatelj, svojo preteklost, čuvaj svoje življenje - iztegajo se nevidne roke, grabežljivo segajo po bogastvu, ki si ga bil nakopičil v teku dolgih let... Poznal sem umetnika, ki si je napravil v trudu svoje duše lepo preteklost, na kateri je zidal počasi kamen na kamen, tako da bi si bil sezidal prav dostojen nagroben spomenik; prišel je nekdo drugi, pogledal je na prijetno zgradbo in ker mu je bila pogodi, se je je kratkomalo polastil ter zidal lepo sam dalje; samo streho je bilo treba še napraviti in napravil jo je; zdaj je spomenik njegov, imena tistega umetnika, ki je bil zidal do podstrešja,ne imenuje več živa duša; pokopali so ga v zgodovino... O, prijatelj, ljudje živé večidel od same kraje!