duša (1.201-1.300)

venec debelih zlatih žarkov. Ohladila se ji je	duša,	ker je pred Božjo porodnico brlela kakor iskra	A
deklici od samega usmiljenja topila deviška	duša.	»Kaj se čem dolgočasiti,« je odgovorila, »ko	A
zaupanja v Boga, in to je najhujše!« Deklici se je	duša	napolnila z zaupanjem do njega, ki je tako govoril	A
fante, da je ta dobra, spoštovana in verna	duša	zaradi tebe izgubila zadnje ostanke svoje pameti	A
najredkejša relikvija, katero si grešna naša	duša	le misliti more!Vam zadostuje ime kardinala	A
politike in dokazovala, da je knez Metternich	duša	kongresa, pa tudi duša ljubljanske družbe, ki	A
da je knez Metternich duša kongresa, pa tudi	duša	ljubljanske družbe, ki jo oživlja, ki jo dviga	A
njo. . / . / stran 386 . / Ko se je sorodna	duša	navduševala ob tej krasoti, tudi ona ni mogla	A
v konkubinatu? Odgovori mi, pusta katehetska	duša!	« »V take šale se ne spuščam!«	A
polastila trpečega srca in od groze mi je koprnela	duša.	Kar se razklenejo sivi oblaki, in megla se razvleče	A
tudi Janez Plavec ostane mož beseda!« »Umazana	duša,	« kričal je óni, »ali meniš, da smo mi kaki ostanki	A
premerili rebra, da bi se ti zvijala grešna	duša	v hudobnem telesu!Ali mu skažemo milost, confratres	A
poznamo!« »Jaz pa tebe dobro poznam, čevljarska	duša,	« odgovoril mu je ta v plašču, »in tudi vem,	A
ljubezen! Kadar je srce prazno in pusto, kadar je	duša	potrta in od blagih čutov zapuščena, tedaj se	A
Pozabiti jo! Kako se mu je	duša	stiskala v bolečinah, ko je to mislil!In pri	A
Bogomirovih besedah zavedela, vzkipela ji je	duša	in razburila se ji mirna vršina mladega srca	A
spominjam, tistega trenutka! Vsa se mi je pretresla	duša,	ali svet okrog mene se je hipno praznično preoblekel	A
Videč ga v tej revščini, topi se dekletu mehka	duša	in solze ji zalijejo oko. »Meta!« spregovori	A
Lovre Sodar. . / . / stran 142 . / Dobra	duša	je in, kar je še bolje, polne ima vreče in shrambe	A
prozaične tolažbe bi si ne hotela privoščiti.	Duša	moja ni njiva, kjer bi poganjale take strupene	A
zbadaš venomer, Welser, saj sem vendar dobra	duša,	ali ne, Malec?« »Molčite!« zašepeta Krušič,	A
se, Lanski! Povsod te je preveč, preklicana	duša!	« Lanski se mrmraje odmakne.	A
sem, kolikor me je od nog do glave!« »Poštena	duša	si,« oglasi se Krušič, »poštena od nog do glave	A
govorica čista kakor zrcala bistro steklo, tudi	duša	čista biti, da tudi le-ta ne pozna vsakdanjosti	A
« . / . / stran 246 . / In odprla se mi je	duša	in pričel sem govoriti, kako mi je ona od tedaj	A
silno dolgočasen človek, moj dragi!« »Vidiš,	duša,	« dejal je baron dobrovoljno, »ti si tačas, kar	A
plače?« vprašal je vitez Trd hudobno. »Koščena	duša!	Ne vtikaj se v zakonske moje razmere!	A
In tudi grof Milan se je zagledal v njo, vsa	duša	mu je silila iz plamtečih oči.V istem trenutku	A
pa se ji je napravljal bolesten krč. Njena	duša	bila je vržena iz svojega ravnotežja in valovi	A
Okrog katerega se je kakor trta obvijala njena	duša!	Vse je bilo porušeno sedaj!	A
/ V tem žaru je ugledala moja trepetajoča	duša	križ v kotu in na njem belo podobo Odrešenika	A
»Kupčije?!« je vzdihovala starka. »Ljuba	duša,	kje naj bi jaz jemala dobre kupčije!Poje mi	A
se je človeška mast kaj lahko dobila. Ljuba	duša,	kje pa naj jo danes dobim?Za kupčevalce z mazili	A
se je pomirila. Ali pomirila se je tudi moja	duša	in silno dobro mi je delo, da je modrooki ta	A
najsvetejšemu, leži nad mano kakor skala, da trpinčena	duša	ne more iz telesa, katerega bi bila že davno	A
posušila sem se prej, kot sem bila izruvana. Moja	duša	upa na gospoda in nanj se zanaša, da so rešene	A
name veliko vodo, da se potapljam v nji. Moja	duša	je bila preganjana in k tlom je potlačeno moje	A
njem le na pol zavedala ohromela in polomljena	duša.	Jecljal je: »V Loko?	A
na vrsto Polikarp, in bojim se, da je njegova	duša	preobložena s tovori, pa kliče po božji besedi	A
da me žeja. Mojemu ječanju se ni odzvala živa	duša.	Pa tudi tedaj ni dospelo moje trpljenje do vrha	A
ojačil: »Poslušaj me natanko, fante, in tvoja	duša	naj si zapomni vsako mojo besedo! Moja želja	A
lica in dobro voljo pomagati pri delu. Moja	duša	pa je bila odrešena od velikega bremena, ko	A
ustaviti se ne more. Taka veja je bila moja	duša:	božja jeza jo je drvila s sabo, da se nikjer	A
noče pomagati. Na poti iz Loke je jokala moja	duša	in mislil sem nanjo, ki je bila v verigah in	A
pri Sv. Jakobu zopet zapel in moja žalostna	duša	je občutila, da je glas tega zvona v resnici	A
v sebi v Gospodovem letu 1695, ko je bila ta	duša	svetla kakor zlato in čista kakor sonca žarki	A
je tičalo za njim. In tedaj je prišla moja	duša	med dve težki mlinski kolesi, ki sta se vrteli	A
sta se vrteli hitreje in hitreje, da se je ta	duša	tresla in zvijala od težkega trpljenja.Moja	A
mlinski kolesi odnehali in ko je izmučena moja	duša	prišla k neznatni moči, sem vedel, da mi je	A
grešnik, stori vselej, da bo ozdravljena tvoja	duša!	XIV Agata se je ulegla in je ležala mesec dni	A
Ako ne morem izpreobrniti tebe, veseli se moja	duša,	da sem spravil na pravo pot vsaj tvojo hčer	A
se po srečnem ali nesrečnem lovu odpočijeta	duša	in telo od razburjenosti, ki razvnemlje lovca	A
opazil knjigo v rokah dekletovih, trpela je	duša	morda več nego onemoglo telo. mKdo si?l vprašal	A
povemo oskrbniku? Tako si rešimo telo, ali	duša	je pogubljena.Kaj meniš, da je potrebno?l	A
je kar streslo vse telo. Ni mu pa otrpnila	duša	in na pomoč je klical svojega Boga, za katerega	A
čelo. mŽe umira!l vzdihnila je, min njega	duša	se že seli na óni svet, ker bi sicer ne vedel	A
sam Bog je preprečil, da ne pride v nevarnost	duša	moja. Bila bi mi pač najbridkejša usoda, da	A
dekleta in kakor strela je bil pri nji, rekoč: m	Duša	zlata, na tvojem obrazu vse cvete in tako si	A
nosi smrtno rano na telesu? Veruj mi, stara	duša,	prisad je v njem, kri vre po njem in drob se	A
kraji so to, in kdor odhaja iz njih, njemu je	duša	žalostna, najsi je otrok, najsi je starec.No	A
sedèl v vrhu češnje in zobal nje sladki sad;	duša	pa se mi je veselila še slajših besed: mTebe	A
razbil, vse, ves svet in še kaj povrhu! Oj, ti	duša	moja, koliko si trpela in koliko še trpiš!	A
in hleb belega kruha, otajala se je tudi meni	duša	in mislil sem si: mZe Bog hoče, da jo moraš	A
je prišlo na svet, in to mi povejte!l mLjuba	duša,	l začudi se gospod Jurij, mkje bi ti na pamet	A
jo izpustiti!« sem mu razložil. »Winetu dobra	duša!	Spiritus Dobrotikus!« sem še dodal, se namrščil	A
brat Belin je, pri njem ste kakor doma. Dobra	duša,	samo neroden je kakor tnalo.In zapira se v svojo	A
sreče kar topil. »Ema je vendar blaga, zlata	duša!	« je v mislih hvalil sestro, ki ga tako povzdiguje	A
dosti boljši.« »O, Linhart je nežna, pesniška	duša;	prav zato, bi dejal, ni maral suženjstva.«	A
»Siroščina je res velika. Kmet se	duša	in vleče za krajcar, mar pa mu ni božjaka.«	A
habitatio eius in Sion - telo naj mu v miru počiva,	duša	pa v nebesih prebiva.« »Škof sem, škof	A
hruška o mali maši in dedca potrebna kakor grešna	duša	milosti božja.« »Kje pa si se spet nacedil	A
več se ni upal ozreti in žejen je bil kakor	duša	v vicah. »Križani Bog, kje sem, da nikamor	A
bil pijan?« »Mož, ki sem pri njem bil, je res	duša,	da človeka ne pusti žejnega iz hiše; ali pijanega	A
Le potrpi, mokrote je še nekaj v mehu, da ti	duša	spet leže počez.« »Za te krščanske besede	A
kar pojema ob njem in vas čaka kakor grešna	duša	milosti božje.« Pater se je nasmehnil	A
se lovili iz kota v kot. Kakor bi se bila	duša	ločila od bolnega telesa in bi živela zase kot	A
enkrat se oči napol odpro in se nasmehnejo: »	Duša,	umekni se: ploha gre ... « in že padajo debeli	A
njene prečuvstvene duše. »O Francè Lovrin,	duša	učena, zakaj si malodušno omahoval in dvomil	A
postavo. »Kako te ljubi moja zbegana in grešna	duša!	« je vpilo po pričakovani odvezi njeno ubogo	A
čisto pozabila, če se ne bi bila njena prodana	duša	že toliko ranila z njegovo silno in divjo ljubeznijo	A
mirne tolažbe, po kateri je vpila njena slabotna	duša.	‒ če bi ji ne bile domače razmere ustavile lahkomiselnega	A
prazno gledal, ni ga razumel. »Čudež se zgodi,	duša	se ji ulezi počez, samo da se ti ljubezen ne	A
porinil velik vrč vina. . / . / stran 123 . / »	Duša,	zdajle se pa malo umakni: ploha bo!« se je modri	A
in odrezala še večji kos. »Hvala ti, dobra	duša!	« je Bošnjak odklonil drugi kos. »Že tega mi	A
je napol zmešana,« je naposled izdal. »Zvesta	duša	je prišla, da bi, preden umrje, poslednjič videla	A
vprašal. »Valpet je ukazal, pa so pritekli, sužna	duša	je v njih.« »In meniš, da se potemtakem ne dajo	A
»Molite pa le. Ko	duša	z molitvijo pride do pol pota, ji Bog že naproti	A
služil na imenitnem gradu. Graščak je bil dobra	duša,	samo prerad se je b�l s sosednjimi graščaki	A
da med nami takih moških šlev res ni! Živa	duša	nikomur ne more čez hrbet zaradi takega greha	A
ene kratke ure več ne živi ‒ utrne se kakor	duša	v oljni svetilki!« »Ti, huda, nevarna stvar	A
mater zvedel, pa nikoli mu ni mogla nobena živa	duša	povedati, ali je mati še živa ali mrtva, ali	A
vrgli še mladega kakor divjo zver. Ti si prva	duša,	ki me ljubi.Sezi mi v roko, da me nečeš pustiti	A
kresu natreseno, pri sebi nosil. Potlej mi živa	duša	nič ne more, pravijo.A vrag ti ga vedi, ali	A
oskrbnikovega iz zaprtega hleva na Kolovcu in živa	duša	ga ni več videla.Na hlevnih durih pa je bila	A
Da bi te gosenica oblezla, tista strupena!	Duša	babja, zdajle bi jih imeli v pesteh, pa ti ne	A
pod noge, ter ga zavihti nad njim. »Čakaj,	duša	ti pijanska; včeraj si ti mene, danes bom pa	A
veselje in tudi nje . / . / stran 39 . / gova	duša	se je zlágala z naravo, ki ga je obdajala; tudi	A
in tega vendar ne toliko, da bi se mu bila	duša	umirila, misli izčistile in bi prost vseh strasti	A
kaplan, mlad človek, po vsem soditi prav dobra	duša.	Tako se je Leon še precej dobro počutil tukaj	A
je najemnik, ki je bil sicer najpohlevnejša	duša.	»Pusti me, ti suša, ti ječmen, ti vrag!	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani