duša (1.001-1.100)

mu zvonimo z vsemi tremi, da zadobi njegova	duša	mir, mi pa da bomo deležni zasluženja!“ Ko	A
pokopal. Ampak kaj pomaga, da telo počiva, če pa	duša	ne more počivati?Zakaj čakati mi je treba, dokler	A
-- -- Kadar mislim nate, tedaj mi je	duša	lahka in svobodna, kakor škrjančeva pesem o	A
neskončne muke in prepevala pobožne psalme, da bi ji	duša	ne obnemogla. Pri materi Ignaciji je našla mater	A
strastneje se je od dne do dne oklepala njena	duša	z vse ožji postajajočimi krogi ljubezni te grude	A
srcu mehko. V davne, pozne dni ji je snivala	duša.	Zamislila se je bila Anica tako daleč, da ni	A
jo je kdo ve kolikokrat, ali njena sanjajoča	duša	je hotela čitati več in več.Tako se je zgodilo	A
spi.« »Spi,« je drhtela Marjanica, »telo spi,	duša	pa hodi za Anico!« Katra ji je obrnila	A
gledala, s tem večjim strahom se ji je polnila	duša.	»Oh, silna je večnost.	A
da bom umrl mirno, in ne bo pogubljena moja	duša!	« In jokala je Anica od veselja, zadoščenja	A
venomer mislila: »Sedaj je vse preč, njena	duša	ne izprašuje več, umirila se je in gre večnosti	A
Nekega večera pa je prekipela njena bolna	duša	v čudnem dejanju.Ves nepopisen strah noči in	A
trudna perut in se ostro zadela ob nekaj trdega.	Duša	išče poti v sonce in mir in pada iz sunkovitega	A
privezana kokoš nazaj v snov in prah. Utrudi se	duša	in pojema v gorečnost sunkov in dremlje plaha	A
spreglej, se obvedi in vprašaj: kakšna je moja	duša?	Povedal ti bom na uho!	A
obleke v to dlako. Tak bolšji hlev je tvoja	duša!	Ušiva je, gnidava, garjeva, opiščena, smetna	A
prožil obe roki v pozdrav in se hrupno smejal: »	Duša	vikarska, križani obhodnik mojega rajnega brata	A
na slami pri živini in psih in nobena krščena	duša	naj Te ne tolaži ob Tvoji zadnji uri!Amen!«	A
da bi daroval, a je kričala njegova trpinčena	duša:	»Sodnik nebeški!Samo svoj greh Ti morem darovati	A
sam prižgal sveče, se oblekel in pristopil. In	duša	se mu je odpočila, odtajala, kakor v južni noči	A
vedro in živahno: »Zato se pa tepeta, kadar se	duša	loči, angel in rogelj. Saj sem sam slišal, ko	A
roke kakor v objem in klical: »Prijatelj Janez!	Duša	moje duše, še te vidim.Daj, da te poljubim,	A
ponovil bolnik. Tedaj je vikarju zadrhtela	duša	in je vedel: Žena je zgrnila prsi nad tuje matere	A
dihala iz slednje črte neka posebna dekliška	duša,	nekaka plemenska posebnost, ki je kar opajala	A
mislil Anže, »ne zna se tajiti hinavsko. Poštena	duša,	Anže, tebi je v sorodu.«Glasno je pripomnil	A
Ustnice so ji drhtele sunkoma kakor v joku. Njena	duša	je iskala, da bi govorila, pa je onemela v bolestnem	A
prevpila trenutno v župniku pamet, užaljena	duša.	»Okruten gospod!	A
Strašno bi bilo, če ne bi mogli. Pa je	duša	v nas taka, da moremo! Dobro je, da moremo odpustiti	A
smo otročji! Saj moramo trpeti, zato ker je	duša	v nas.Kako bo duša srečna, če ni vsega prenesla	A
moramo trpeti, zato ker je duša v nas. Kako bo	duša	srečna, če ni vsega prenesla, če ni spoznala	A
je, kakor da se mu je vse srce usušilo in vsa	duša	ujalovila. »Incubus,« mrmra, »malič	A
ustnah so se mu še krepkeje zarezale. »Peter	Duša,	« se je zganil starec nemirno.Izraz nekake nejevolje	A
pač treba potrpeti,« se je porogal prikrito	Duša.	Starec je oživel.	A
»To je pa res, oče,« je dejal toplo Peter	Duša.	»Bog je videl in vsa Tolminska ve, da ste živa	A
žalost pa skrb, ta ubije človeka,« je dejal	Duša.	Starec pa je tožil še vedno, kakor da samemu	A
Že ve, zakaj.« Peter	Duša	se je čudno skremžil in potajivši se dejal nato	A
v mesnico, kajpada, tako delajo,« je potrdil	Duša.	»Potem pa išči pravice in volov.	A
rabot v Bilje imajo pravico,« je zinil starec.	Duša	ga je prekinil. »Pravice nimajo, vzeli so si	A
Tako je dopovedal. Tedaj pa je skočil Peter	Duša	kvišku in vzkliknil odkrito jezno, porogljivo	A
hujskaj!« »Hujskam!« se je zasmejal porogljivo	Duša.	»Hujskam, pravite!Nu, pa!	A
da se puntali ne boste,« je vprašal zbadljivo	Duša.	Starec je sklonil glavo, nekaj solz mu je orosilo	A
zasul.« »Škoda dobrega noža,« je zinil pikro	Duša.	Starec ni odgovoril.	A
Starec se ni ganil, ni trenil.	Duša	ga je osuplo pogledal. »Ali vam je slabo?« je	A
Takšnih rož mi daj, da mi odleže.«	Duša	je pogledal pomilovalno na starca. »Za vaša	A
imenu!« je vzdihnil starec in umolknil. Tudi	Duša	ni nekaj časa spregovoril.Za Tolminom je zagrmelo	A
in težek. »Kaj pa Lovrenc?« je vprašal tedaj	Duša.	»Tlako dela na Dobravah,« je odvrnil Kragulj	A
Ali nimaš nobenega dela?«	Duša	se je pomilovalno nasmehnil in dejal čudno resno	A
da si hudiču zapisan,« je golčal togo starec.	Duša	se je hripavo zasmejal in odgovoril: »Pa verjemite	A
klop, da je fant potem tako žalostno prepal ... «	Duša	ni odgovoril, v oči pa mu je stopilo nekaj,	A
Zvonilo je poldan. »Oče,« je spregovoril tedaj	Duša,	»pokrižal se bom in molil, pa boste videli,	A
nevihto in nevarnostjo. . / . / stran 20 . /	Duša	je domolil in se ozrl po starcu, ki mu je ležal	A
Starec je zamrmral nejasno sam vase.	Duša	pa je krenil brez nadaljnjega pozdrava proti	A
ves na kup, sam vase. Bridko se je nasmehnil	Duša.	»Nesrečno potrpljenje,« je zamrmral; »ta ura	A
Padle so prve, težke kaplje.	Duša	je bredel vodo.Ko je prešel, se je napil vode	A
« Prebujeni birič se zaveda: »	Duša	prekleta, ali te še ni vzel zlodej?« zavpije	A
še ni vzel zlodej?« zavpije na Petra. Peter	Duša	pa se zasmeje: »Ne vem, galjot, če ne bo hudič	A
da ni šel vedrit s tlačani v senik ... * Peter	Duša	se je bil medtem zatekel do kože premočen v	A
je pri težkem delu sploh še ljubilo. Peter	Duša	je odprl senik tako nenadno, da je nekaj grabič	A
prezirljivo ošinila s pogledom in se obrnila vstran.	Duša	pa je začel dražiti Doljane, da je red lepa	A
bridka ko pelin pa tudi nagla v rokah. Peter	Duša	se je medtem smeje se preril v temen kot, izvlekel	A
Mrmraje mu je ustregel mladi Kragulj.	Duša	je ogledoval rezilo in pripomnil pikro: »Kaj	A
/ »Gradnikov, tvoje tete sin,« je tolmačil	Duša.	Kragulj je togo prikimal.Duša je znova spregovoril	A
je tolmačil Duša. Kragulj je togo prikimal.	Duša	je znova spregovoril: »Dobro, da tega v Tolminu	A
. / . / stran 31 . / »Le!« se je zasmejal	Duša.	Potem se je trenutno zresnil in dejal slovesno	A
ljudem bajati iz podobnega gledanja neki Peter	Duša,	ki so ga kmetje imeli za desetnika.Bilo je nekaj	A
kolikor znano zdaj na Tolminskem en sam. Peter	Duša	da je tisti, je planil Anže, pa je ugovarjal	A
ugovarjal Gašper Bizalj iz Kozarišč, da to ni res.	Duša	da noben desetnik ni, on da že ve in volčanski	A
dober večer!« je pozdravil prvi. Bil je Peter	Duša.	Drugi je bil neznan, visokorasel mož svojih petindvaj	A
da se je dušil. »Ne nori,« je menil Peter	Duša	mirno; visoki fant ob njem se je medlo nasmehnil	A
Rink. Bizalj pa je rekel, da je menda Peter	Duša	Janezu življenje otel.Kako, tudi Bizalj ni vedel	A
človeka, ki je bil medtem vstopil. Bil je Peter	Duša.	Čul je prej Andreja v pogovoru z bratom, pa ni	A
bratovskega občutja pomisleke glede Štefana.	Duša	ni ne ugovarjal ne pritrdil.Moža sta sedla za	A
vrnil, je velel Duši, naj si odreže kruha.	Duša	je poslušal.Nato pa je segel k sebi in izvlekel	A
je zamrmral motno sam zase Andrej Laharnar.	Duša	je pričel brati ... Štefan Laharnar se je spuščal	A
so vprašali, kdo zvoni tam gori. Izgubljena	duša,	je odgovarjal.Pa kako dolgo bo zvonila, so hoteli	A
oskrbel cape, da je mogel bežati. Bil je Peter	Duša	in je zaklical veselo: »Na Sela si znal, jeli	A
»Nisem!« je odvrnil trpko Martin.	Duša	mu je kazal pot na Most čez Kozmerice. ČEBELE	A
81 . / ČEBELE IN TROTI Martin Munih in Peter	Duša	sta šla mimo Mirišča pod Bricami na Stopec,	A
na Stopec, prav ko je vzhajalo sonce. Peter	Duša	se je bil po svoje posmehljivo predstavil Martinu	A
lilijo na polju, kdo jo oblači,« se je zasmejal	Duša.	»Slabše se mi ne godi kakor drugim po Tolminskem	A
Gnezdo,« je dejal Martin. »Poglejva,« je prijel	Duša	Martina za roko in ga povlekel h grmu. »Jezus	A
svitek povita golazen. . / . / stran 83 . /	Duša	se je zasmejal, stresel vejo, da se je kača	A
je kača prebudila in izvila v veje. Tedaj je	Duša	spregovoril nekaj nerazumljivih besed. Martin	A
zaklical v drugo od začudenja. V trenutku je imel	Duša	kačo za vrat med prsti in se smejal. »Pa poskusi	A
pokazala bela hiša na Stopcu. »Lej,« je vzkliknil	Duša,	»tako domuje naš Tinče, kako grajski ali grofovski	A
let?« . / . / stran 84 . / Ni čakal, da bi mu	Duša	odgovoril.Pokazal je na bližnji grm in dejal	A
biriči in pretepli.« »Saj sem dejal,« je rekel	Duša.	»Modras te ne bo pičil, ne ko se čediš ne ko	A
lice nerazvit, ženski. »Čebele,« je pozdravil	Duša.	»Troti,« je odgovoril kar navajeno Valentin	A
stopil po vino in postavil pijačo na mizo.	Duša	je molče zlezel za peč in legel.Valentin pa	A
zaspi, spi kakor tnalo.« Tedaj se je oglasil	Duša	za pečjo: »Glej, Martin, da sem vedel pa te	A
Tinče Munih je že nekaj kratov otrnil tresko.	Duša	je smrčal za pečjo. »Kar po tedne ne spi, pa	A
»Kako naj neki drugače povem?« se je čudil	Duša.	»Kaj pa je takega, če grof prebere, kaj nekateri	A
love.« »Seveda je vedel,« je odvrnil mirno	Duša.	»Kdo je ovadil?« je siknil strastno krčmar.	A
Defacis?« »Tu sem, če misliš,« je dejal mirno	Duša,	a vzrasel.S svojim podsmehom je ukrotil krčmarja	A
Pečinah sem povedal, pa se je smejal,« je odvrnil	Duša.	»Lovrenca Kragulja pa bolje poznam kot ti.Tolminsko	A
Težek molk je legel med može. Prvi se je našel	Duša.	»Ta pritožba,« je rekel, »menda je zadnje, da	A
povedal.« »Jaz bi ga prvi,« je rekel prepričano	Duša,	»če ne bi sprevidel, da je storil v dobri veri	A
bo mojstril, svojega župana,« je spregovoril	Duša	čudno slovesno.»Jogri svojega križanega.«	A
je že,« je menil zopet po svoje posmehljivo	Duša.	»Da ga je?« je vprašal krčmar začudeno.	A
Kdo pa?« »Kraguljeva teta menda,« je povedal	Duša.	»Njej ga pa, bogvedi, ni pokazal hudič, saj je	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani