duša (701-800)

so izgovarjale svete besede kakor v spanju,	duša	jih ni slišala in ne razumela.Pričela je znova	A
velikonočnih zvonov, pesem čisto, kakor njena	duša	in njeno nezavedno upanje... »Tončka!	A
kakor roža v gorki sobi se je razcvetela njena	duša,	ko so zunaj, v hladnem aprilovem vetru, komaj	A
čutila Malči, dokler se ni razcvetela njena	duša	kakor roža v topli sobi. Zdaj je odprla	A
tem dolgočasnem dvorišču je bila ob tej uri	duša	in roka človeštva.Najvišja duhovna, posvetna	A
- Brat je bil dobra	duša	in imel me je rad; samo zgovoren ni bil nikoli	A
tekla v bistrem curku iz lesenega žleba. In	duša	mi je bila bolj vesela, noga je stopila čvrstejše	A
božji, spovednika, svetega možá, da zadobi moja	duša	mir!“ Druge sence se vzdignejo izza grmovja	A
mož!“ - ”Spovednika mi dajte, da zadobi moja	duša	mir!“-	A
spovednik, hitro jo reci, da se ne prelije prepolna	duša!	Grešnik je vstal.	A
objel in poljubil. ”Bratje, ozdravljena je moja	duša!	Bratje, neskončno usmiljen je Bog!	A
njenih rosnih, rjavih oči me je poljubil. ”Anka,	duša	moja, že tri leta čakava, tri težka, dolga leta	A
te solze, lije ta kri? ”Ali to zebe, Anka,	duša?	Zavij se!“	A
krog pasú ter jo privil k sebi. ”Ne glej tja,	duša!	Bog jima bodi milosten!“	A
si povedal, kam da se popeljeva!“ ”Tako je,	duša!	Nekje na svetu mora biti sreča tudi za naju,	A
obraz, ali midva ji nisva nič zamerila. Anka,	duša,	kaj ni bilo dovolj ?Ne dovolj let vdanosti in	A
z zemljo zraste, ko je dopolnitve čas! Anka,	duša!	-	A
hlapčevsko delo ustvarjena! Kadar opravlja gospa	duša	svoje najimenitnejše in najsvetejše opravilo	A
pozabljene gostilne za katere se navadno živa	duša	ne zmeni ...Pravil sem zadnjič nekomu o nizki	A
davnih časov ... nesreča je samó, da se živa	duša	ne zmeni zanj ...Zdi se ljudém, da ta bitja nimajo	A
svojo vrednost za osla - teh ljudí ne rabi živa	duša.	Niti sami nimajo veselja nad seboj.	A
sami nimajo veselja nad seboj. In vendar je	duša	v njih.Časih zašepeče nalahko, v trenotku od	A
bilo mogoče, da bi se bila porodila ta nedolžna	duša	v tej blatni ilovnati posodi in da bi se razbila	A
spoštovanja zaradi večnih del, ki se nanje pripravlja	duša,	speča v njih nevrednem telesu. To spoštovanje	A
so besedníki narodovi otožna gobezdála, kajti	duša	je nedolžna nad njih besedami; genljívo je,	A
telesu v grob smradljive zakotne vasí? Njegova	duša	vêne in hira in pogine, če nima brašna s seboj	A
noben način ne; takó govorí pisana zapoved. Vaša	duša	je rešena in zató nimate zunaj nobenega opravila	A
... Njena	duša	si je zaželela Rade Milovanovića; in Rado Milovanović	A
njenimi očmí sedmi raj nevernega proroka ... Njena	duša	se je dvigala, mehki udje so se tresli v nebeškem	A
- -- -- -- -- -- -- -- -- -- -- -- -- --	Duša	Lejlina je plavala v razkošju, katerega ni razumela	A
”Ti nočeš ... ti nočeš ...? Govori,	duša	...“ Ona je segla v nedrije.	A
šepetalo o zaljubljenih skrivnostih ... ”O Hölty,	duša	sentimentalna, kaj bi ti dejal da bi slišal	A
voznik vlekel in tekel, konj pa švrkal ... Ljuba	duša,	ti si voznik in jaz sem konj, ki so mu na stara	A
Groza tistih noči leži samó na moji duši, a moja	duša	je preslaba, da bi se ne zgrudila pod tem bremenom	A
stroji. V tej mrzli sapi filistrstva jim je	duša	ovenela in poginila.Kar je vzvišenega in nesebičnega	A
diha hladna sapa njihovih kril. Takrat je moja	duša	čudovito občutljiva, srebrna struna, ki zazveni	A
In ne samo to. Zdi se mi, da moja	duša	ni od te zemlje.Rodila se je kje drugod in zdaj	A
zraven ironija in zasmeh. Očitno je, - moja	duša	ni na svojem mestu in telo ji je samo v nadlego	A
za oglom njegov oguljeni frak, ne misli živa	duša	več nanj.Ne, tituluš nikakor še ni glavna stvar	A
dobro je, da se ni zgodilo drugače. Vsa moja	duša	je zahrepenela po nji, po njenih smaragdnih	A
razložila na vekomaj. Svobodo je okusila njegova	duša,	Bogu je bila blizu in se ni bala ničesar več	A
bi verjel prijatelju, a če bi bila njegova	duša	potrta, bi se vdal sovražniku.Niso bili lasje	A
je ležala preko doline; oči je niso videle,	duša	pa jo je globoko občutila. Ko je stopal Jareb	A
in zasopljen; in čudo prečudno: Grajžarjeva	duša	je zadobila mir, nihče ga ni več srečal ne podnevi	A
ponoči so vrata zaklenjena. -- Zbogom, ljuba	duša,	mudi se mi še dalje.“ Martinov je hitel v	A
/ . / stran 145 . / Kje si, cigan, grešna	duša?	Zdaj pridi in prinesi harmoniko s seboj!	A
stranij, a zvedeti nisem mogel ničesar. Živa	duša	je ni videla, naše Klare!Nihče se je ni spominjal	A
prišla dacarka do tega odkritja, ni vedela živa	duša;	tudi ona sama ne.Toda brezovška gospoda je bila	A
stvarmi, ki jih ne . / . / stran 42 . / rabi živa	duša?	Kdo jim je bil zapovedal, da naj pojo, da naj	A
Vse po potrebi. Treba je, da živi	duša	in treba je, da živi telo. Jaz sovražim kompaktno	A
prilikah, ne govore veliko. V neznatnosti se pojavi	duša,	v polizgovorjeni, brezpomembni besedi, v pogledu	A
da boš čez leto dni klavrno poginil. Tvoja	duša	se povzdigne k zvezdam --“ ”K zvezdam!“	A
”-- tvojega telesa pa še pes ne bo oblajal.	Duša	je odpravljena, tako tudi vse podobne besede	A
z vso resnobo in z vsem srcem: če je ubita	duša,	bi ubil telo.“ Gledala sta si v oči in sta	A
”Tvoje, Peter! Moje stvari, moje telo, moja	duša,	moja usoda, Matilda in, Peter, in to moje zadnje	A
domov, so bile moje noge utrujene, toda vsa	duša	mi je trepetala od neznanega razkošja... Zagotavlja	A
svoje veličastne zunanjosti. Poznala ga ní živa	duša	v vsej tej gneči...”Jaz sem čisto sam na svetu	A
belima rokama. Teló hodi po sobi, po vrtu, -	duša	ne vé o tem.Izgubila se je med zvezde na večernem	A
mu do pasú, a kozarca vode bi mu ne dala živa	duša...	Eskulap se je poslovil in na zadnjici mu je vztrepeta	A
je kralj brez kraljestva. Rahla in poštena	duša,	kakor je bil, si je delal kralj Malhus različne	A
IV Milanova	duša	je bila mirna in lahka, najmanjša skrb ni ležala	A
zalite njene plašne oči. ”Ne boj se, Milena,	duša	moja, jaz sem tvoj dragi in tvoj brat in tvoj	A
zvijajoče se in drgetajoče, je spoznal, da ni	duša	samó v človeku.Kar je bilo dotlej nevidno, je	A
čevlji, zato ker so bili spodaj, kjer jih živa	duša	ni videla, še skoro celi, zgoraj pa so pokali	A
njem; bilo ti je dano od rojstva, kakor čista	duša,	zvesto srce in vesele oči. Krivica, ki opljusne	A
posebno znamenje, ki ga razodeva že izdaleč.	Duša	se pozdravi z dušo, predno se oko začudi očesu	A
telesu, kako mu valovi po žilah čistejša kri.	Duša	si oddahne, se nasmehne, vso jo prevzame občutek	A
ob teh besedah glas matere Smrti in vsa moja	duša,	ves moj ubogi, ponižani jaz je bil uklenjen	A
vendar je že storjen, dopolnjen, je že bil.	Duša	je šla po svojih potih, kadaver pa leži tam	A
težke ure, tvoja mladost, tvoje telo in tvoja	duša,	da je vse od začetka do konca, kar si imel in	A
”Kaj bi meni starodavna šega? Moja	duša	ni vredna snetivega zrna: le v nadlego bi ti	A
prahu in sonca. Gledal je, videl ni; njegova	duša	pa je verno poslušala.Prvikrat v življenju so	A
milost!“ Tako je rekel in se je nasmehnil,	duša	pa je šla poslušat pesem še lepšo. Kurent	A
da bi ne pil, kaj da ne bi vsega zapil? Ljuba	duša,	privošči mi žganja, še sama ga pij!Za koga bi	A
Kdo bo oblečen, kdo bo nasičen? Ljuba	duša,	nič ne jokaj - kdor je obsojen, bo obešen, pa	A
si bo na vekomaj! - Privošči mi žganja, ljuba	duša,	privošči počitka!“ Kurent je poslušal to	A
in tvoja pot drži v bridkost še večjo! Čista	duša,	veselja vredna - strašno te je Bog blagoslovil	A
ker ne veste, v kakšnem razpoloženju je moja	duša	...“ Glasen krohot je pozdravil to patetično	A
kazen na zemljo enakomerno in počasi, in živa	duša	se ni zmenila zanjo.Judje so sleparili, profesorji	A
komplicirana, površnemu opazovalcu nerazumljiva	duša!	-- Toda glej, -- on umrje brez vsakega romantičnega	A
bile uprte v tisočletno kraljestvo in njegova	duša	je bila od upanjanasičena in napojena.Ubog in	A
nasmehljale. »No, daj, da ti poljubim roko, ti	duša	moja!«Vesele so bile zdaj njegove oči, toda	A
maškaro ... in če ti ni prav, ti dekle, te živa	duša	ni prosila, da se brigaj za tuje ljudi!... Tam	A
ki je bila na ubogem srcu ... Ni videla, njena	duša	pa je čista in brez zlobe, neoskrunjena pojde	A
pogledala poetu v obraz, kakor pogleda močna	duša,	ki spozná v prvem hipu človeka, sočutja potrebnega	A
”Ne pij!“ ”Prinesi,	duša!	Moja svatba je danes!“	A
”Človek je stvarnik, drugače ni človek!	Duša,	ti misli, pa misli karkoli! Roka, delaj, pa	A
omamljeno, ko je spal tvoj pusti razum in je	duša	sama bdela ... duša, ki je pravična in ustvari	A
spal tvoj pusti razum in je duša sama bdela ...	duša,	ki je pravična in ustvari spako po svoji podobi	A
umetnik! V eni sami noči se je vzdramila tvoja	duša	in se je sama ustvarila ... Zjutraj te je bilo	A
zaspal. Govorili smo tišje, skoraj strahoma:	duša	angelova je bila med nami ... Prestrašil sem	A
tleh, uklenjene, omamljene, napol slepe; moja	duša	spi; vzdramila bi se rada, kriči v sanjah, širi	A
In daleč je Kristus.	Duša	je zavržena, brez tolažbe in molitve; skrila	A
večerjat. Tako ji je bilo, kakor da sta telo in	duša	v tesni kletki, vse pretesni, zatohli in temni	A
streho, ali reci le besedo in ozdravljena bo moja	duša!	...“	A
neizrekljivi radosti, ki jo mora občutiti človeška	duša,	kadar pričakuje, da sprejme Kristusa samega	A
prikipela do vrha ter pognala siloma solze v oči.	Duša	je bila potrta brez vzroka; telo je bilo utrujeno	A
je mislil in rekel, je komaj občutila njegova	duša;	bežne pene nad črnim, tihim jezerom bridkosti	A
táko nagnusno, zavaljeno žival, kakor je njena	duša!	Smehljajo se ustnice, tiste polne, ki znajo tako	A
tisoče ljudi živi tam doli - kakšno življenje,	duša,	Bog se usmili!- Človek se je bil samolastno	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani