V vsem svojem življenju nisem vznemirjal drugega, kakor svojo mater, ko me je rodila. Hodil sem med drugimi ljudmi, sedel sem v kavarni in v gostilni, naročen sem bil na sedež v gledališču, -- skratka, živel sem precej podobno, kakor živi ves svet, in kljub temu nisem dospel nikdar tako daleč, da bi obrnil vsaj za hip pozornost nase, -- kakor kos pohištva, za katerega se ne briga živa duša, in ki stoji mirno na svojem mestu, dokler ne strohní in ne segnije ... Ne misli, da me je to morda žalostilo, -- nikakor ne!