dol (801-900)

bila poslednja med durmi. ”Kaj ne bi rajša	dol?	“ je prašal Tone.”Gneča je tukaj in mize so postavlje	A
Učitelj je begal po hodniku, po stopnicah gor in	dol,	stopil je mimogrede k tej, k oni mizi, izpraznil	A
”Ne!	Dol	misli, dol spomini!Če je treba kaj storiti,	A
”Ne! Dol misli,	dol	spomini!Če je treba kaj storiti, je treba storiti	A
Domov se napotim, samo pogledal bi rad tja	dol,	morda samo od daleč, s hriba.In če treba, pojdem	A
veliki dnevi in takrat bo sijalo sonce tudi tja	dol	...Še enkrat poglej, ti zvesta, in daj ji, da	A
kapelj, mrzlih, veselih, za ovratnik in po prsih	dol...	V želodcu ga je tiščalo; tudi jedel bi, hruške	A
obšlo nenadoma, hodil je s trdimi koraki gor pa	dol	in klel strahovite kletve, da se je mati tresla	A
takó da je omahoval z njim, a sonce je segalo	dol	s čudno, dolgo, zlato buciko, nagajalo mu je	A
Mati! Ne tod gor, ne tjá	dol!	Bežite, mati, na tó stran, ti Francka, na ono	A
je motril drobno in kožáto Bergarico od glave	dol	ter premišljeval, če bi se dala iztisniti iz	A
rajnega čevljarja Tomažka, ki hodi po mostu gor in	dol	in predava Funtkove pesmi ... Tam nas je druga	A
muhe, ki jih ščegeče na nosu. Kadar pogledajo	dol	z zaspanim očesom, potočijo solzo nad svojo	A
tiho, le počasi gor, le ob zidu! On pojde tiho	dol.	Majhnega se napravi!	A
Jokec! Črke niso pri miru, gredo gor, gredo	dol;	beri ti, Jokec!“ In Jokec je bral -- dolga	A
”Kristjani! Prišel je v Blatni	dol	nov učitelj, mlad gospod, tamle stoji pred zakristijo	A
”Seveda! Kdo pa bi silil v Blatni	dol?	Ampak zakaj so me kaznovali, ne vem več natanko	A
kako so zavile težke ponočne sence ves Blatni	dol	in njega. II	A
Tudi nikoli več ne boš, mislim!“ ”V Blatni	dol	bi prišel lehko sam Kristus, pa bi molčal!Takih	A
je bilo; v temi in mrazu je že ležal Blatni	dol;	siva, neprijazna luč je sijala v izbo. V	A
treba gospodariti, naj bi prišli tudi v Blatni	dol!	... To smo rekli, drugega nič!“	A
Ne! Ampak jaz sem prišel v Blatni	dol	natanko tisti dan, ko je obležal kovač s preklano	A
zato ne prideš v boljši kraj! In tudi v Blatni	dol	so te zato poslali!Pa mi tega nisi povedal prej	A
Ti ljudje so moji, zastopite dobro, Blatni	dol	je moj!...“ ”Ne maram vam ga jemati -“	A
se bova pomenila! - Rekel sem, da je Blatni	dol	moj; pa to je samo pol resnice: tudi jaz sem	A
starcem? Da se mi izpremeni pred očesom Blatni	dol,	kar čez noč - kaj bi v tej tuji deželi?Ne imel	A
tiste ječe? Poglej to pokrajino: to ni Blatni	dol!	“ V njegovih očeh je bilo otroško veselje	A
se ji svetile. ”Kaj si nič ne želiš v Blatni	dol?	“ se je nasmehnil Kačur trpko, skoro očitaje	A
udomačila, Tončka! Hitro si pozabila na Blatni	dol!	Tam ni bilo treba žide!“	A
življenja polnem obrazu se ji ni več poznal Blatni	dol,	komaj še na čipkah pod vratom in za pestjo in	A
moj ubogi Jure, ki je hodil po drva v Blatni	dol?	Ali ni moj nebogljenec Marko, ki je nesel težki	A
težkega rjavega sukna in v belih hlačah, od kolena	dol	tesno zapetih, je sedel na kamnu in pel dolgo	A
ji je bilo vroče in pot ji je tekel od čela	dol	po licih in je močil blazino.V sobi je bilo	A
bila stopila na prag, da bi pogledala po klancu	dol;	mati je bila vsa jezna in je govorila takó naglas	A
na sedežu in ko se je obrnila, je pogledala	dol	po cesti in je opazila Francko. ”Poglejte	A
bi ji pihal hladan veter za vrat in po telesu	dol.	”Nečejo čakati!“ jo je izpreletelo hipoma	A
trenotek, ko je šinil voz mimo, se je videlo	dol	po ravnini, kjer so se razprostirali zeleni	A
bili razmršeni. Ali kakor je gledala Francka	dol	v dolino, se ji je obraz čisto izpremenil, gorel	A
se je voz ustavil, ženske so stopale počasi	dol,	ker so jim bile noge odrevenele in hlapec je	A
držale do vrat in ljudje so hodili venomer gor in	dol.	Iz cerkve se je slišal zvonek glas - pridiga	A
nekateri so se bili že vrnili domov in globoko	dol	na klancu so se pomikale pisane gruče proti	A
dvorišča za gostilnico, od koder se je videlo daleč	dol	po ravnini.Vse se je tam bleščalo, srebrn prah	A
so stopali z njega. Tudi Francka je stopila	dol	blizu hiše; noge so ji bile trde, neokretne	A
balkon in je kadil iz dolge pipe ter gledal	dol.	Stal je dolgo in se smehljal, - kamor je pogledal	A
so padali pred svetlim mečem svetega Mihaela	dol	v brezdanje peklo: neskončna bolečina na njih	A
stopnicah. Mariševka je prišla . / . / stran 31 . /	dol	in njen obraz je bil miren in mrzel in oči so	A
lakomne. In kadar mi je težko in je večer, stopi	dol	in sede k meni in mi oklene roko okoli vratu	A
mračne sobe po dolgih mostovžih in po terasi	dol	na vrt.Težak vonj se je vzdigal iz tisočerih	A
klop je bile mokra in kapalo je neprestano	dol.	Stisnila je roke med kolena in je sedela sključena	A
roke je imela vse rdeče in raskave. Prišel sem	dol	k vodi - tam je tiho in prijetno, draga - in	A
Dajte mi miru!“ Francka je hitela po stopnicah	dol,	v svojo izbo, prižgala je luč, obula si je čevlje	A
gosto temno drevje, debele kaplje so padale	dol.	Zaukal je nekdo na klancu s hripavim in surovim	A
njo; obrnila se je in se je opotekla, ali tam	dol	je prihajalo, črno, omahovaje, in Francka je	A
postala - tiho je bilo, črna veja je segala	dol,	skoro do njenega obraza.Zavzdihnila je, domislila	A
siromašnih, s slamo kritih koč, ki so gledale	dol	z mrkim pogledom, kakor zapodene iz gosposke	A
okrog pasu - Francka je trepetala, gledala je	dol	z zastrtimi očmi - in bi se sklonil čisto blizu	A
plotu, v senci in gledal proti oknu. ”Pridi	dol,	Francka!“ Strah jo je bilo, zaprla bi okno	A
- bije, bije v obraz in kri curlja po licih	dol,	na ovratnik, na suknjo ...Toda glej, kri je izginila	A
stanoval nad trgom in gledal je skozi okno po trgu	dol;	strašneje mu je bilo, kolikor bolj se je bližal	A
je tresel, mrzle kaplje so mu lezle po čelu	dol,	hotel je govoriti, toda jezik je bil trd in	A
”Kaj pa ta tukaj? Ali pojdeš	dol,	ki te nihče klical ni!Glejte ga, kako stoji	A
kakor vkovan, roke povešene, glavo sklonjeno. ”	Dol!	Dol!“ je kričalo po dvorani, ljudje so vstajali	A
”Dol!	Dol!	“ je kričalo po dvorani, ljudje so vstajali,	A
pazduho, za laket, za vrat, potegnili so ga	dol,	pol onesveščenega, in: ”Udari! Bij!“ je kričalo	A
krojačev obraz in kri, ki je curljala po licu	dol	in kapala na ramo, se je iztreznil popolnoma	A
gledale umazane koče z mrkim in zavidnim pogledom	dol	na bela poslopja. Na klancu jih je stanovalo	A
spustili s hriba velikansko skalo, da bi se valila	dol	ter strla ves trg, kakor se stare ostuden ščurek	A
je naletavati sneg. Mati je prišla s hriba	dol;	odprla je duri in je stopila v sobo sključena	A
in izpreletel jo je silen strah - skočila bi	dol	in bi stopila prednje, da bi jih branila, majhne	A
bolj gosposki je gospod.“ ”Zakaj pa ne greste	dol	med socialiste?“ ga je prašal kmet, ki je bil	A
ko je gledala za njim, ki je stopal po klancu	dol	kakor mlad gospod. Lojzetu je bilo, kakor	A
ki ga je občudovala in ljubila; in po holmu	dol,	skoro do trga, je bilo vse črno ljudi, in vsi	A
siromakov, ki je . / . / stran 115 . / gledal prej	dol	na trg temno in zavistno, je odprl tope oči	A
in zavistno, je odprl tope oči in je gledal	dol	jasno in veselo, kakor brat na brata ... Razšla	A
dežniki; hitro so stopali pogrebci po klancu	dol,	mudilo se jim je, da bi prišli iz dežja, v cerkev	A
”Kam tako zgodaj, Mihovka?“ ”	Dol	v trg, k ljudem ... težka pota.“ Pisar je razumel	A
Francka ga je komaj poslušala; pogledala je	dol	na trg - neprijazne so bile tiste bele hiše	A
Marija! - Lojze je v kočiji!“ - On skoči hitro	dol,	še preden so se konji ustavili.”Mati, vse je	A
klanca izgnanih, izgubljenih, prokletih ljudi ...	dol	v prekrasno življenje ... Zdrznil se je, pogledal	A
in obraz se je zdel čisto miren. Gledala je	dol	- tam po klancu, v megli, ki je bila neprestano	A
ni ga bilo. Oči so gledale strahoma po ulicah	dol,	skozi temo; bližali so se koraki in so šli mimo	A
Tu je prevroče; pojdiva na hodnik, ali ven,	dol	na cesto, na hladni zrak ...“ Helena se je	A
”Tukaj je ... Primita, uprita se, vrzita	dol!	... Kaj, da se ne gane?“	A
Zahreščalo je in zastokalo, v panjih pa je šumelo. ”	Dol	z njim!Na cesto!“	A
”Uprita se! Vrzita ga	dol!	Na cesto!	A
polodprtimi, sanjavimi očmí, mrtvo in brezbrižno gleda	dol	na speče krajine; melanholični pesniki strmé	A
Tujka!	Dol	s tujkami!Dol s prepričanjem!	A
Dol s tujkami!	Dol	s prepričanjem!...“	A
počesana, tako da bi padali svetli kodri globoko	dol	na rame in na čelo izpod črne kučmice - nasmejal	A
neznanega, nerazumljivega od čela, od vrata	dol	po vsem telesu do nog in navzgor po rokah, po	A
in jo je tako pobožal še enkrat, spet po licu	dol	in po podbradku in še po drugem licu; zdaj je	A
ruto in tako se je napotila od doma. Šla je	dol	po neizmerno dolgi cesti, mimo gostilnic, kamor	A
vžigalice; in zmerom bolj navzdol, v veselo mesto	dol,	v neznane kraje.Že se je cesta širila, že so	A
hotela po . / . / stran 224 . / dolgi cesti	dol.	Ko bi se napotila zdaj, bi šla do konca.	A
zapaziš ne, in ki plavajo vzporedno od vrh čela pa	dol	do podbradka.Kar se tiče oči, nosa in ust, dela	A
precej in je samo zakričal: »Le pridi enkrat	dol,	ti... coklar!«Tone sam ni vedel, kako si je izmislil	A
troje majhnih belih vasi; prijazno so gledale	dol	kakor golobje.In prav sredi doline je tekel	A
Na vseh straneh se je bilo spustilo od neba	dol	veliko sivo zagrinjalo, motilo nas je in tako	A
zasmejal glasno v parterju in Jereb se je ozrl	dol.	Ko je dvignil glavo, je bila loža razsvetljena	A
nekoliko vznemirjeni, nekoliko trepetajoči,	dol	po nizkem, belem čelu, pobožali so mehke, ozke	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani