Potem Gotarda nihče več ni omenjal. Deklica je dolgo slonela ob mizi; bolesti, ki jo je težila, trebalo je duška, in jok, ta bridki jok, bil je pravi dušek. Čula ni, da je zahreščal težak korak po peščeni stezi; šele ko je nekdo postal pred njo, privzdignila je glavo.