dež (301-400)

oškropljen in blaten. Z večerom se je shladilo,	dež	je ponehaval, mrzle snežinke so se mi topile	A
Jernej, pusta, mrtva pokrajina in dolgočasna, v	dež	in mrak utopljena cesta ...	A
vajeni; njegova pridiga je bila kakor rahel	dež	na polje,sonca pijano: prijetna pokora za prijeten	A
pa je vse tako pusto, kakor da bi bil zunaj	dež.	“ Ozrli so se na Štefana: mati, oče, brat	A
nebo se je pooblačilo in na okno je potrkal	dež.	V izbo je stopila teta Mara, slepa starka; poslušala	A
močno, da je pršilo iz nje kakor droben, mrzel	dež,	ki je skozi kožo in mesó škropil v srce sámo	A
se ne poslovil rad. Človek je jezen, če je	dež	in blato, kadar sede na voz!“ ”No, da, kakor	A
sključeni in trudni. In žgalo je, razbeljen	dež	je lil na zemljo, pot je bila pokrita z žerjavico	A
kolena; bič je udaril po konjih in voz je podil v	dež	in blato. Marta se je vzdignila, stopila	A
bil, čisto nova dežela. Daleč zadaj v sivi	dež	je utonil hrib, na obeh straneh pa so se vzdignili	A
Deževalo je tiho, neprestano; jesenski tritedenski	dež;	Martin obraz je bil moker, od las ji je kapalo	A
... V februarju je bilo, še hladno;	dež,	ki je rosil komaj vidno, kakor iz nizkih meglá	A
je bilo, ker je bilo še tako temà in je bil	dež	in ni bilo poti nikjer ...Pa je prišel človek	A
lepo peljete v soncu, mene pa ste pahnili v	dež	in blato ... tako je bilo ... še oče so bili med	A
pametno besedo. Mračilo se je in pršil je mrzel	dež;	on je stopal ob moji desni molče in zelo hitro	A
Jetnik stopi na cesto; in na cesti je blato in je	dež	in so čemerni, tuji obrazi, in svoboda se razlikuje	A
Njegove besede so mi bile naposled kakor	dež,	ki potrkava na okno; komaj sem jih še slišal	A
gozd naokoli, od sivega neba je pršil droben	dež,	globoko spodaj v dolini so se zbirale velike	A
potrjen za zmerom, pripravljen na vse, kar si!	Dež	je bil, blato je škropilo do kolen; pod širokim	A
V Pulju sem na počitnicah. Burja buči,	dež	bije ob okna, morje v zalivu je temno in nemirno	A
na strehe predmestja, začel je pršiti droben	dež.	Z odpeto suknjo, v tenki poletni obleki je hitel	A
NAJHUJŠE Škropil je	dež,	tihi jesenski dež, ki zamrači dan in dušo.Ne	A
NAJHUJŠE Škropil je dež, tihi jesenski	dež,	ki zamrači dan in dušo.Ne vidiš, ne slišiš nobene	A
je silneje, okna so žvenketala. Škropil je	dež,	tiho in enakomerno; zemlja in nebo sta bila	A
gostilo in prijemalo čevljev razhojeno blato.	Dež	je škropil z dolgočasno enakomernostjo iz nizkega	A
me nazaj. Siv in mrzel jesenski dan je bil,	dež	je lil v ravnih, tenkih curkih, na razmočeni	A
nisem videl vasí; potopila se je bila v meglo in	dež.	Naglas sem zaklical: ”Nazaj pojdem; bodi karkoli	A
po svoji žalostni poti, tako naravnost skozi	dež	in blato in pusto samoto, kakor da bi se mi	A
dremajočim očesom, živega glasu ni bilo, samo	dež	je trkal na steklo, od kapa je lilo in v jarku	A
in jarke, pričelo je spet pršiti iz megle in	dež	ji je močil lase. Mati je ostala sama, sedla	A
KLANEC SIROMAKOV Hladen marec je bil;	dež,	ki je škropil v dolgih tenkih curkih, je bil	A
dalje, po cesti, ki se je že sušila, ko je komaj	dež	ponehal in se je ozrlo sonce nanjo z zaspanim	A
da se oprem ob tvojo roko!“ Pljusknil ji je	dež	v obraz, veter ji je odpel jopico.Šla je, noge	A
zgodnje pomladi. Siv oblak visi nad mestom;	dež	ga ne izpere, sonce ga ne popije, vihar ga ne	A
odpre duri, stopi na cesto, kakor je noč in	dež.	Nikoli še ni storila, čemu bi ne storila nocoj	A
vse dopolnilo. In kakor bo cesta in kakor bo	dež	in noč, bom takrat ...“O svetla vešča, vroča misel	A
takrat sem mislil, da pridete, kakor je bil	dež	in kakor je bila noč!“ ”Da pridem?“	A
zadnjikrat pred tremi leti ... spominjam se še:	dež	je bil zunaj in obadva sva jokala ... Pridi pred	A
je izgubilo listje že tako zgodaj; in kakor	dež	smo bili, ki je škropil tenko, enakomerno od	A
shladil se je soparni vzduh. Na okna je potrkaval	dež;	včasi se je zazdelo materi, da trka nekdo na	A
misli blodijo bogvekod po mračni preteklosti.	Dež	je pršil v drobnih kapljah; nizko had mestom	A
mnogokdaj, da je čisto pozabil, kje da sedi.	Dež	je rahlo potrkaval na okna, topla tišina je	A
je stopila, se je vdrla noga globoko v blato.	Dež	je potrkaval na dežnik in kmalu so curljali	A
na cesti, samotna je bila vas, potopljena v	dež	in blato. Časih se je ozrla babica izza dežnika	A
ženska in je gledala s čemernim obrazom v sivi	dež.	”Kam, babica?“	A
klanec proti cerkvi. Niti za trenutek ni ponehal	dež;	na klancu si je izgrebla voda ozke struge in	A
”Sitno!	Dež	raztegne cesto, da ji ni kraja nikoli!Ampak	A
koristna tako velika bridkost. Kaj za to, če je	dež	nocoj; jutri bo sijalo sonce.Saj imam še ujca	A
neobdelano, senožet nepokošena; Bog je pošiljal	dež,	pa se nihče ni zmenil zanj; sonce je sijalo	A
odpeljal navsezgodaj v Orešnik na kolodvor.	Dež	je polagoma ponehaval; pršilo je samo še v drobnih	A
deževalo je -- tisti neizmerno pusti jesenski	dež,	ko bi človek šeL in se obesil ...Jutro samomorilcev	A
tiste dni. Vreme je bilo vlažno, sivo; droben	dež	je tiho potrkaval na okna.Nisem mislil toliko	A
stopila na cesto, je bila pozna noč; droben	dež	nama je škropil v obraz; gazila sva blato in	A
in je zagrnil okna. Zunaj je pršil jesenski	dež,	tih in mrzel, blato na cesti je segalo do gležnjev	A
izginil zibaje se, kakor drobna senca, na cesto, v	dež	in noč. Sosedu Luki je bilo mraz, ko se je	A
hripavega vriskanja. Tiha je bila noč in še	dež	je rosil na blato tiho kakor sneg. ”Zares	A
sivo, hladno, brezčutno; začel je pršeti droben	dež,	narahlo je potrkaval na okno kupéja. ”Pa	A
trepetal od srda; srdit je bil nase in nanjo, na	dež,	ki mu je pršel v lica, na blato, ki mu je cmokalo	A
hiše, ki so gledale neprijazno nanj. ”Prokleti	dež	... ob takem vremenu na tako pot!Pod vislice bi	A
ure in dalj. Spočetka je rosil redek, mrzel	dež,	kmalu je začel naletavati sneg, najprej nemirno	A
klance in križpoti, kolovoze, steze in strmine, v	dež	in vihar, v blato in brozgo, v meglo in mraz	A
”Zgoden večer je še, mati!“ ”Zunaj je	dež	... trkalo je na okno ...“ ”Lep večer je zunaj	A
Meni sivo jutro, vam zlat večer; meni jesenski	dež,	vam zvezde nebeške.Daleč ste od mene, komaj	A
kako sva se poslovila? Gazila sva sivo blato;	dež	je lil, da sva se stiskala pod dežnik, premočena	A
temveč daleč nekje v gozdu, sama in ponoči:	dež	bije tam visoko ob črno listje in za deblom	A
rumenim plamenom, ki je prodiral komaj skozi	dež	in noč.Vsi so se stisnili k oknu in so strmeli	A
Ali bilo ni nikogar, samotna je bila ulica in	dež	je pljuskal v vetru. Globoka groza je	A
slab; če vaju je dvoje, sta močna, pa naj bo	dež	in toča!“ Takrat je bilo Pavletu, kakor da	A
in če tistih ni nas vzdrami zjutraj mraz in	dež.	“ ”Na postelji bi rad spal,“ je rekel Pavle	A
šolske knjige sem držal pod pazduho. Rahel	dež	je rosil, oblaki pa so bégali ter se razmikali	A
... saj je vseeno! Pomisli, zunaj je blato in	dež	in tudi noč je že blizu, jaz pa nimam ne strehe	A
risluškaval potrkavanju dežja na okno. ”Ponoči poje	dež	vse drugačno pesem!Ni vesela, ali sladka je	A
zunaj tisti mrzli, naredko škropeči predzimski	dež,	pomešan s točo, snegom in babjim pšenom; ko	A
sta srepela name, od hudih brk jima je kapal	dež.	𠆪li si tiŠtefan Poljanec?‘	A
temveč kar tako, za šalo. Noč je bila temna,	dež	je pljuskal naglas, biriča sta štorkljala; lahko	A
- Ali zmerom naprej po blatni cesti, skozi	dež	in meglo, ali v lepo mesto, kjer sije sonce	A
bile in nevesele ... Ravnina je bila zavita v	dež,	odeta s sivimi plahtami. Počasi se je pomikal	A
zdi; nisem je spoznal natanko, noč je bila in	dež	je lil, moje oči pa so bile objokane ...Pa kaj	A
prično padati v Krupo goreče glavnje. Ognjeni	dež	se usipa v Krupo, duši jo, pali, sedmim zvestim	A
»Godcu polič vina. Če pa zaspi, ga vržem na	dež!	« je pripomnil znova isti ženski glas.	A
nemi sreči in žalosti objeta ne meneča se za	dež,	ki se je bil ulil znova. »Idiva nazaj	A
plehke pomije. Pod mrak so šle zvezde, kakor	dež,	čudni glasovi so se oglašali opolnoči.Oživela	A
da spravi seno suho v kupe, preden se ulije	dež.	Stari Kragulj pa je obsedel pred uljnjakom.	A
kmetiške plevice, kadar jih zaloti pri delu	dež.	Ob tisti nevihti je stopil vanjo vedrit Mohor	A
vrt, porezali sadno drevje, pometali opravo na	dež,	vlomili v klet k vinu in v shrambo k mesu, se	A
in dan. Vedno eno in enako, je iskal, danes	dež,	jutri sonce, zdaj sneg, zdaj megla, cvetje,	A
kolesu v resnici zmrznil. Padal je tako leden	dež,	da se je kar prijemal obleke, premočen sem bil	A
je bival, leta in leta stoječ na levi nogi.	Dež	je lil nanj, sneg je padal nanj, in živel je	A
vejo, da se zreli kostanj usuje od nje kakor	dež.	»Oj, ko bi tole Jernej videl!« vzklikne druga	A
gospod Lesovéj!« In kakor pride blagodejen	dež	na razsušene livade, tako je zdaj gospodična	A
gotovo še vedel ni! Pred malo dnevi je bil	dež	pomočil pota v gozdu.Še so tu in tam stale mlakuže	A
je smešen v takem in takem položaju. Kakor	dež	po razsušenem polju razlije se mi časih po duši	A
gostih kapljicah mizo, kakor da je padal rdeči	dež	po nji.Zasukalo se mi je v glavi, zavrtela sta	A
podobico sem pribil na omenjeni križec, ali	dež	jo je kmalu spral z njega. Šele dva dni je ležal	A
nič prida, če ga imajo v kladi!« Tako je lil	dež	teh vprašanj name, ki sem se čutil nedolžnega	A
podil megle proti jugu. Prejšnji dan je bil	dež	razmočil zemljo in črne luže so se prikazovale	A
razsajala grom in blisk in na mala okna se je usipal	dež	z vso silo. »Ta moli k Materi božji!« je izpregovori	A
izsekal izhod na streho. Zasvetilo se je in	dež	je pričel pršeti na zaboje in drugo podstrešno	A
za ženo svojo. Kar tekel sem neprestano, in	dež	je lil in premočil mi je vsako krpo, da je kar	A
dalje in se ozrl po soparnem nebu. »Hm, še	dež	bi se utegnil napraviti,« je zamrmral, z ostrogo	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani